Okusi Škofjeloškega: od loške mešanice do smojke

Prvi mesec v letu je v Škofji Loki in okolici že od 2022 rezerviran za Okuse Škofjeloškega. To pomeni, da gostilne in kmečki turizmi, ki so vključeni v kulinarični festival, januarja po enotni ceni pripravljajo jedilnike, polne lokalno pridelanih sestavin, hkrati pa gostom postrežejo svoje različice tradicionalnih škofjeloških jedi. Zato smo se pozanimali, katere jedi so značilne za ta del Gorenjske, ter prelistali katalog receptov z naslovom Okusi loškega podeželja, ki ga je pred dobrim desetletjem pripravil kuharski mojster Andrej Goljat.

Preproste tradicionalne jedi
Med jedmi, ki jih največkrat povezujemo z mestom ob sotočju Selške in Poljanske Sore, trem pogosto dodajamo pridevnik loški, in to so mešanica, medla ter smojka.
Torej: loška mešanica je jed, pripravljena iz fižola, zelja, repe in ješprenja. »Vrsto let je v Loki beračenje veljalo za poklic, zato so smele beračiti samo osebe, ki so bile vpisane na seznam beračev. Loški berači so lahko vsak petek obiskovali lokale in stanovanja, po opravljenem delu pa so se zbrali pri kapucinskem samostanu, kjer jim je pater kuhar razdelil loško mešanico in kos črnega kruha. Čeprav je bila mešanica beraška jed, so jo radi jedli tudi meščani, le bolj bogato so jo zabelili,« je zapisano v knjižici Okusi loškega podeželja.

Kaj pa loška medla, imenovana tudi midla? Spada med najstarejše kmečke domače jedi, po nekaterih virih naj bi bila doma prav v Škofji Loki, piše v omenjeni knjižici, in še: »Gostljata zabeljena jed iz kaše ali moke velja za lahko in kalorično manj vredno jed, ki ne pozna začimb. Edina začimba tej jedi je sol in dodana količina in vrsta zabele.«

Osmojena smojka
Iz dveh vsakdanjih sestavin, krompirja in polente, je še ena loška jed, imenovana mešta. Loška smojka pa je, kot je zapisano v knjižici Okusi loškega podeželja, izdolbena repa, nadevana s kuhano proseno kašo in ostalimi dodatki. To je sicer »stara, preprosta jed, ki je doma v Škofji Loki in bližnji okolici in je ne srečamo drugod. Včasih so jo pripravljale gospodinje, ki so že zjutraj repo zložile v železni ali glineni lonec, jo nadevale s proseno kašo in postavile v peč. Tako pripravljena repa se je pekla ves dan in bila nared prav za večerjo. Ker se je repa med peko na robu lonca rada osmodila, so jed poimenovali smojka.«
