Jed, ki so jo kot glavno priporočili ob kronanju Karla III.

Ekstravaganca, ki ni bila nikoli presežena

Najprej skok v zgodovino, ki bo morda pojasnil, zakaj so kronanim glavam modernejše britanske zgodovine svetovali bolj ljudske recepte. V dvajsetih letih 19. stoletja je Angliji vladal kralj Jurij IV. – verjetno najbolj strasten jedec v zgodovini te kraljeve družine. No, pravzaprav je bil požeruh in se preprosto ni znal obvladati, ko je šlo za hedonistične plati življenja. Čeprav je bil bister, duhovit in razgledan govorec, je bil nenavadno len in zapravljiv, tako da so nenehno iskali vire denarja, ki bi pokrili njegove dolgove.

Njegovo kronanje je pospremil strašanski banket s tonami izborne hrane. Menda je hotel zasenčiti Napoleonovega – ampak zamislili so si ga tako, da je 350 privilegiranih jedlo, in to v Westminstrski dvorani, za rajo pa so postavili klopi, da jih je lahko gledala. Ko se je pojedina končala, se ljudje niso mogli zadržati, podrli so ograde in planili nad ostanke, pobrali pa so menda tudi dragocen pribor in posodje. To je bila najdražja pogostitev ob kronanju v vsej zgodovini, v današnjem denarju bi stala prek 20 milijonov funtov, kuhal pa je tedaj znameniti Antonin Carême, enako kot Napoleonu. Hrane je bilo preveč, da bi v spominu ostala samo ena jed, predvsem vse polno mesa. Kralj si je, v ilustracijo živ­ljenjskega sloga, pridelal putiko velikih razsežnosti.

Jurij IV. je tako zapravljal, da je moral biti njegov naslednik, Viljem IV., hudo varčen ob svojem kronanju. Pogostitve sploh ni bilo.

Piščanec za jubileje in kronanje

Velik skok naprej, v 20. stoletje, ko so leta 1953 okronali Elizabeto II., mater današnjega kralja Karla III. Tudi to so bili časi, ko se je še zategovalo pas, zato je bil uradni recept tega kronanja dokaj pre­prost: piščanec, prelit s kremno karijevo omako, zdaj znan kot coronation chicken. Ljudje, siti povojne bede, so se z veseljem družili na uličnih zabavah, pa razdelili so jim dodaten sladkor in margarino, da so lahko kuhali, kajti še vedno so imeli bone.

Recept je presenetljivo uspešen še dandanes, prav razcvetel pa se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ker je tako vsakdanje uporaben. Zares okusen in priročen za pripravo. Zamislili sta si ga Constance Spry, ki je pisala o hrani in slovela tudi kot po­znavalka okrasnega cvetja, ter Elizabeth Hume, obe sta delovali v okviru londonske šole Cordon Bleu, postregli pa so ga, presenetljivo, tujim povabljencem na kronanje. Nasploh se je piščanec dobro odrezal kot kraljevska jed: ta recept se je naslanjal na podobnega, ki so ga oblikovali ob srebrnem jubileju Jurija V., še enkrat pa so ga uporabili ob zlatem jubileju znamenite monarhinje, leta 2002.

Plastična posoda in sendvički

Kraljica Elizabeta II. je bila na splošno dokaj smotrn jedec, se je izkazalo. Zgodbe se sicer pogosto prevešajo v anekdotičnost, v tem ali onem obdobju so različne jedi razglašali za njene najljubše. Vse je stvar okusa, najbrž se je spreminjal tudi pri njej. Nekaj pa je gotovo: stalnica njenega življenja so bili sendvički, obrezani v velikost kovanca, iz kosa toasta, namazani z džemom in zlepljeni skupaj. Veliko ljudi, ki so delovali kot servis kraljeve družine, je potrdilo, da jih je jedla vsak dan svojega življenja od otroštva naprej – in jih pod mizo dajala svojim korgijem. Nesporno znana je bila tudi po slastnem uživanju v čokoladi in po tem, da ni bila vzvišena nad plastičnimi posodami Tupperware, v katere si je shranjevala sadje in kosmiče za zajtrk.

Kraljica je ljubila tudi vse, kar je bilo povezano s posestvom Balmoral, kamor se je z družino umikala poleti in tam živela srečno, skoraj normalno življenje. Zato je vedno cenila vse, kar je na mizo prišlo s tega posestva, posebno pa losose, ki živijo v reki Dee. Kraljevi kuhar je v svojih poznejših intervjujih povedal, da je imela za zajtrk rada jajčka z lososom in malo tartufov – vendar so se ji slednji zdeli predragi, da bi jih redno uživala, in si jih je, menda, privoščila samo ob božiču. Je pa bil, zanimivo, njen besedno ekstravagantni in v svoji neposrednosti pravzaprav zelo ljudski soprog princ Filip eden prvih, če ne kar prvi gojitelj gomoljik v Veliki Britaniji. Nekaj let so se mu smejali, ko ni zraslo nič, naposled pa mu je uspelo z micelijem, ki ga je dobil iz francoskega Perigorda.

Prekleta bio zelenjava

Kolikor je mogoče soditi po drobnih omembah, je bil prav princ Filip najbolj »delavski« jedec med vsemi. Pogosto je zataval v kuhinjo, se pozanimal, kaj bo za večerjo, in potem poskušal svoj meni zamenjati za tisto, kar se je kuhalo za služinčad. Znana je tudi epizoda z zelenim zabojčkom, ki jo je, kot večino podobnih zgodb, delil dolgoletni kraljevi kuhar Darren McGrady. Ker je bila kral­jeva družina dobra stranka znamenitega Harrodsa, so jim včasih iz veleblagovnice poslali zastonj košaro dobrot. Nekega dne se je princ Filip spet znašel v kuhinji in tam je stala košara. V resnici je bila v njej zelenjava, ki jo je prideloval njegov najstarejši sin, današnji Karel III. Princ ni mogel verjeti, da ni Harrodsova, dokler je niso odprli in je kuhar rekel: »Vse bio.« »Vse prekleto bio, kaj,« je razočarano vzdihnil princ Filip in odkorakal iz kuhinje.

Kralj Karel III.: sonaravno in zelenjavno

V resnici je za mnoge ljudi po svetu prav ta vidik, ekološka pridelava hrane, lokalne sestavine in novi načini kmetovanja, najbolj simpatičen in dostopen del novega kralja Karla III. Njegovo pravzaprav pionirsko delo na tem področju je osrediščeno na posestvo Highgrove, pri mestecu Tetbury, kamor bi prišli, če bi se iz Londona vozili proti zahodni obali Otoka. Tudi kar nekaj Slovencev si je ogledalo vrtove in so bili navdušeni, vendar tam veljajo drugačna pravila: fotografiranje je prepovedno, fotografije je mogoče le kupiti, prihodki, ki izvirajo iz tega in drugih stranskih dejavnosti posestva, pa gredo v dobrodelne namene z računa posebnega sklada. Zelo uspešna je na primer blagovna znamka Duchy Originals.

Približno trinajst hektarov vrtov je povezano v sistem, ki ima mnoge elemente permakulturnega in regenerativega kmetovanja in so za ljubitelje zelene prihodnosti pravi diznilend. Med drugim redijo 180 kokoši, ki na leto znesejo 4000 jajc, pobirajo škodljivce in gnojijo. Na posestvu zbirajo deževnico, škodljivce zatirajo z biološkimi predatorji, zelo pa je odmevalo tudi, ko je tedanji princ, današnji kralj, svoj starinski avto kultne znamke Aston Martin predelal tako, da vozi na sirotko.

Kiš za kronanje

Tak življenjski slog po svoje odraža tudi jed, ki so jo kot glavno priporočili ob njegovem kronanju: to je kiš, sirova pita, z bobom – ali sojo kot nadomestkom –, špinačo in pehtranom. Za nekoga, ki je izpričan ljubitelj jajc in sira, skoraj ni boljšega recepta, ob tem pa gre za obliko, ki se lahko deli, recimo na uličnem pikniku, ki jih imajo v Otroku zelo radi, ko gre za pomembne obletnice kraljeve družine. Glede najljubših jedi novega monarha je sicer mogoče najti več podatkov: pred časom je sam navajal drobljenec s fazan­jim mesom in ogromno količino masla, pozneje se je pozornost preusmerila na rižoto z gobami, pri čemer je imel najraje tiste, ki so jih nabrali v Balmoralu in je celo sam služabnike pošiljal na skrivne lokacije, kjer jih je bilo mogoče najti.

Preberite tudi: Recept za najljubši zajtrk z jajci novega kralja Karla III.

Naslovna fotografija: Peter Rhys Williams/Shutterstock