Mali vrtičkarji: kaj se nam splača zasaditi, kaj pa je vseeno bolje kupiti

Pri vrtnarjenju je ključno dobro načrtovanje, nas je naučil Tilen Praprotnik, poznan kot Vegerila. Zdaj vemo, kaj se splača zasaditi in kako preprečiti poplavo solate.

Tilen Praprotnik je arheolog, ki se je pred tremi desetletji začel ukvarjati z vrtičkarstvom. Najprej je ob hiši, tam v okolici Radovljice, obdeloval nekaj deset kvadratnih metrov vrta. A strast do obdelovanja zemlje je rasla in rasla, tako da je danes resen kmetovalec, znan pod imenom Vegerila. Pravi naslov, torej, za vprašanja o tem, kaj naj v teh dneh zasadimo in zasejemo, da bomo imeli tja do pozne jeseni na krožniku kaj zanimivega.

Nekaj besed o ekološki kmetiji, ki ima svoje njive v Hrašah pri Radovljici. Ime spominja na zelenjavno gverilo – se morda motimo? »Ne, res je; začetek naše kmetije je bil skromen in drugačen, kar je nakazovalo na to, da ustvarjamo gverilsko kmetijstvo.« Tudi prvi koraki, ki so arheologa vodili v kmetovanje, so bili kar težki: »Na začetku so bile težave s tem, kako naj se znajdemo in sploh umestimo v kmetijski sistem, kajti tam vse merijo v hektarih in konjskih močeh traktorjev.« Tilen Praprotnik pa je, ko je od vrtičkarstva krenil h kmetovanju, imel na razpolago le nekaj arov in njegov način kmetovanja se že od samega začetka – in tudi zdaj, ko že govorimo o hektarih – ogiba uporabi kmetijske mehanizacije.

Tilen Praprotnik na Kmetiji Vegerila, to je v okolici Radovljice, sledi načelom naravnega načina kmetovanja. (Foto: Špela Ankele)
Takole so spomladi videti gredice z zelenjavo, za katere skrbi Tilen Praprotnik. (Foto: osebni arhiv)

Učenec znanega kanadskega kmetovalca

Na njivah, od koder se razteza razgled na vrhove Karavank na eni strani ter obrise Julijskih Alp in Jelovice na drugi, Tilen Praprotnik sledi načelom ekološke vzgoje zelenjave, kot mu jih je predstavil Jean-Martin Fortier. Ta 44-letni Kanadčan je pravi zvezdnik ekološkega kmetovanja in se obdelovanja njiv, kot ga narekuje narava, loteva v družbi žene Maude-Hélène Desroches. Njuna kmetija v kanadski provinci Quebec je postala mednarodno prepoznavna zaradi tega, ker na povsem naraven način in brez sodobnih pripomočkov (torej traktorjev) na manjših kmetijskih površinah poskrbi za pestro raznolikost zelenjavnih sort. Fortier, ki ima na instagramu 113 tisoč sledilcev, je tudi avtor knjig o naravnem kmetovanju, ki spodbuja raznolikost posevkov, urednik revije za obdelovalce zemlje na naraven način in učitelj takšnega načina kmetovanja.

Tako ne preseneča, da Tilen Praprotnik ne vlaga v kmetijske stroje in opremo, temveč se za dobro organiziranost kmetije zanaša na nekaj čisto drugega. »Digitalizacija je tista, ki nam omogoča izvajanje kompleksnega sosledja posevkov in kolobarjenja. Z njo dosežemo optimizacijo pridelave, naredimo pa tudi analize prihodkov in stroškov,« opiše bistvo sogovornik, ki na svoji zemlji nima le zelenjave, temveč so tam doma tudi kokoši in ovce.

Na Kmetiji Vegerila so doma tudi kokoši. (Foto: Špela Ankele)

Če imamo manjši vrtiček …

No, ravno to, dobro načrtovanje, najprej omeni, ko ga povprašamo o nasvetih za tiste vrtičkarje, ki ob hiši (ali na kakšni bližnji zaplati zemlje) obdelujejo nekaj deset kvadratnih metrov vrta in se nadejajo čim več kakovostne domače hrane z nič kilometri. Katere zelenjavne vrste, katere sorte naj izberemo? »Na nekaj kvadratnih metrih vrta vam bodo verjetno najbolj uspevale solatnice – lahko znane, za rezanje, denimo berivka ali motovilec, lahko pa tudi kakšne azijske sorte ali gorčice, ki so zadnje čase strašno moderne. Če govorimo o le nekaj kvadratnih metrih, se lahko odločite tudi za špinačo, blitvo, redkvice … Morda za kakšno bučko. Za kaj več pa že skorajda ne. Tu seveda govorimo o zelenjavi, ki jo porabimo sproti, medtem ko o pripravi ozimnice, vsaj po mojih izkušnjah, na tako majhnih površinah ne moremo razmišljati.«

Tilen Praprotnik ne pripoveduje tja v en dan, ampak na podlagi dolgoletnih izkušenj, kajti kakih 30 let je bil eden tistih vrtičkarjev, ki so ob hiši obdelovali srednje velik vrtiček: »Imeli smo približno 60 kvadratov in dolga leta sem vrtnaril na tej površini. Pozneje sem šel na are, zdaj pa se obdelovalne površine že merijo v hektarih. No, tudi na tako majhni površini smo bili lahko poleti samooskrbni, za zimo pa nismo mogli pridelati dovolj.« Pri tem poudari besedo »poleti«, kajti iluzija je, da bi na tako majhni površini svoji družini vse mesece v letu zagotovil popolno zelenjavno samooskrbo.

S pametnim načrtovanjem je na majhnem vrtičku mogoče pridelati dovolj zelenjave – morda ne za stoodstotno samooskrbnost, za zanimivost in dober občutek pa vsekakor. V mislih je dobro imeti besedo raznolikost. (Foto: JoannaTkaczuk/Shutterstock)

Kako preprečimo poplavo solate

Če še malo ostanemo pri zelenjavnih vrstah, ki po sogovornikovem mnenju sodijo na nekaj deset kvadratnih metrov velik vrtiček: »Razmišljamo lahko še o paradižniku, papriki in grahu, stročjem fižolu, medtem ko fižol za zrnje zaradi majhne donosnosti skoraj že odpade.«

Kaj pa krompir? »Tudi tu ne gre razmišljati o kakšnih večjih količinah, je pa mladi krompir dobra izbira, denimo kifeljčar. To, seveda, če govorimo o vrtičku, velikem nekaj deset kvadratov. Nanj lahko posadimo tudi drugo zelenjavo, vendar bodo pridelane količine majhne. Le v določenem mesecu si bomo morda, če bomo dobro načrtovali, lahko zagotovili samooskrbo.«

Načrtovanje pa je ključno, kajti, saj vemo – ko zraste solata, je nenadoma na našem vrtičku 20 ali več lepih, zrelih glav, ki jih potem nekaj dni veselo delimo sorodnikom in prijateljem, tistim brez vrta. A tudi to, poplavo solate, lahko preprečimo, meni vodja gorenjske Vegerile: »Samo skrbno je treba načrtovati.«

Sadike, pripravljene za sajenje, v ozadju solata, ki se bo kmalu znašla v tedenskih zelenjavnih zabojčkih Vegerile. (Foto: osebni arhiv)

Z dobrim načrtovanjem tudi naš sogovornik na šestih hektarih, od katerih je slabega pol hektara namenjenih gredicam z zelenjavo, pridela marsikaj. Kaj vse zraste na njegovih njivah? Blizu 60 različnih vrst zelenjave iz kontrolirane ekološke pridelave, ki do kupcev potuje v tedenskih zelenjavnih zabojčkih, prek Zad­ruge Ajdna in tudi trgovine Dobra misel v Lescah. »Zabojčki niso na voljo vse leto, temveč zgolj takrat, ko zelenjava raste – nekako med koncem maja in koncem novembra. Pozoren sem predvsem, da je v njih vsaj deset različnih vrst zelenjave. To je pomembnejše od odgovora na vprašanje, koliko tehtajo naši zelenjavni zabojčki,« oriše Tilen Praprotnik ritem svoje kmetije. Omeni tudi, da z zelenjavo dopolnjuje ponudbo nekaterih gostiln v Radovljici in okolici.

Kaj pa bi se nam, malim vrtičkarjem, najbolj splačalo zasaditi oziroma posejati? »Verjetno so to ravno solatnice, omenjene že prej, najbolj profitabilne. Morda sem sodijo tudi paradižniki in kaj podobnega, vsaj tako menim, če na zelenjavo gledam skozi oči pridelovalca.« Ko se še enkrat spomnimo na krompir, pa naš sogovornik razmišlja takole: »Krompir, glede na nizko ceno, ki jo je imel še pred kratkim, pa bi verjetno še vedno kazalo kupovati na lokalni in preverjeni kmetiji.«

Predlog za zanimivo kuharijo: tudi pri nas je mogoče kupiti semena rdeče pese v različnih barvah. Ta pisana se imenuje chioggia, poznamo tudi rumeno, popolnoma belo. Zlahka se pridela in je v veliko zadovoljstvo pri uporabi. (Foto: Bondarenko/Shutterstock)
Azijske solatnice prihajajo iz istega rodu kot naše zelje in po potrebi uspevajo tudi v lončku. Pikantno pekoči okus lepo dopolni sveže solate in stir fry krožnike. (Foto: Abrym/Sutterstock)
Deloindom.si: Na svetu pojemo največ vrst te solate

Izobražen kmet in izobražen kupec

In že smo zajadrali k še eni temi, k temu, da mora tudi kupec, čeprav ni vrtičkar, poznati, kaj na slovenskih njivah raste v določenem letnem času. Trenutno so, ugotavljam na glas, na prvem tiru solatnice, redkvice, tudi že šparglji, špinača … »Tako je. A veliki trgovski centri so nas navadili na absurdno nizke cene in tudi na to, da je vsak dan na voljo vse. Pravo vprašanje pa je, kaj smo s tem, tudi s trans­portom, ki omogoča takšno ponudbo v centrih, naredili za planet. Nič dobrega.«

Izobražen kmetovalec na eni strani in izobražen kupec na drugi, torej. »In poštenost – če ima kmet na tržnici del svoje sezonske zelenjave, del zelenjave pa na stojnico prinese od drugod in tega ne označi oziroma stranki jasno ne pove, da ni vse zraslo na njegovi njivi, potem pričakovanja kupcev hitro postanejo nadrealna. Pri izobraževanju kupcev in tudi kmetovalcev bo treba še veliko narediti,« razmišlja Tilen Praprotnik, ki svoje bogato znanje že nesebično deli novemu rodu, saj tudi na Gorenjskem marsikateri mladi kmetovalec razmišlja podobno kot on.

Preberite tudi: 8 priporočil za znižanje stroškov nakupovanja hrane (zares deluje)

Naslovna fotografija: AlexRaths/Getty Images

Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed