Pasta Grannies: Babice z misijo, da nove generacije naučijo pripravljati domače testenine

»Veliko novega in zanimivega smo videli,« je po treh dneh, v katerih je spoznala (in posnela) kar sedem slovenskih babic, strnila britanska vlogerka Vicky Bennison. Pred sedmimi leti je začela projekt Pasta Grannies, ustvarjanje kuharskih posnetkov, ki v središče postavljajo (italijanske) babice in njihove doma izdelane testenine. Danes te none na instagramu spremlja več kot pol milijona sledilcev, na youtubu pa imajo 777 tisoč naročnikov. Vicky Bennison se je z ekipo te dni prvič mudila zunaj Italije – tudi pri nas! Spremljali smo jo na njenem potovanju.

Zakaj se po letih snemanja v kuhinjah italijanskih babic prvič podajajo čez mejo, na Hrvaško, kjer so posneli preproste domače pljukance, in potem še v Slovenijo? »Zakaj pa ne?« se nasmehne Vicky Bennison, medtem ko po gorenjskih cestah šofira svoj land rover. In se že trenutek zatem zresni: »Bila sem na počitnicah v Furlaniji – Julijski krajini, torej tik ob italijansko-slovenski meji. Postregli so mi z domačimi testeninami in tisti trenutek sem se vprašala, kakšne oblike poznajo čez mejo. To že vemo: poznajo jih marsikje, tudi v Turčiji in Grčiji, italijanska kuhinja pa je vseeno fenomen po tem, koliko različnih vrst testenin poznajo. Ker me je torej zanimalo, kakšne so testenine zunaj njenih meja, smo prišli sem.«

Prva slovenska: Marija Panger s fuži

Štiričlanska ekipa Pasta Grannies – poleg Vicky sta bila na poti še snemalca, Italijan Andrea Savorani Neri in Španec Luis Caraballo, ter Livia de Giovanni, ki po Italiji išče babice s testeninami – je tako en dan preživela na Hrvaškem, kjer so v zaledju Poreča snemali pripravo testenin, imenovanih pljukanci. Nato so se pomaknili v zaledje slovenske Istre, kjer so se v Novi vasi nad Dragonjo ustavili pri 86-letni Mariji Panger. Pred kamerami je pripravila istrske fuže in rošto, to je preprosto omako s kokošjim mesom. Njena hči Oriella Medoš, ki vodi vse bolj znano gostilno Na burji, nam je povedala: »Posneli so, kako mama na vrtu nabere čebulo in česen, nato je pokazala, kako plete česen.«
Marija Panger, kot so na družbenih omrežjih na kratko že zapisali Pasta Grannies, »česen goji in prodaja že od desetega leta. Pripravila je fuže s piščanč­jim šugom. Dušen piščanec in pašta – okusno!« Doslej je Marija dobila že 3300 všečkov na facebooku, verjetno pa se je na instagramu nabralo še več srčkov pod sliko nasmejane none, ki ima okoli vratu namesto ogrlice kar šopek česna.

Brigita Ozebek in dovški krapi

Iz Istre je ekipa krenila na Gorenjsko, kjer smo jo v sodelovanju z Razvojno agencijo Zgornje Gorenjske ter kranjskim, preddvorskim, kranjskogorskim in radovljiškim zavodom za turizem pospremili do šestih babic. Prvi postanek: Dovje, kjer je Brigita Ozebek v domači hiši, od koder ob lepih dneh seže pogled do Triglava, pripravila – manj znane, a res imenitne – dovške krape.

Dovški krapi so, lahko bi rekli, zelo velike nadevane testenine, značilne za Dovje – podobne, a z malo drugačnim nadevom poznajo v bližnjih Ratečah, kjer jim seveda rečejo rateški krapi. No, v nadevu dovških, pripravljenih iz kvašenega testa, so skuta, prosena kaša in drobnjak, en sam pa je dovolj, da se zelo lačen jedec naje do sitega.
Brigita Ozebek, ena redkih dovških gospodinj, ki še obvladajo to tradicio­nalno jed, je kuhane krape pripravil­a kot sladico in kot glavno jed, kar pomeni, da je prve ponudila s sladko belo omako, nekakšnim bešamelom. Tako pri sladkih kot slanih je dodala še pogreto zaseko in to je bila ena od sestavin, ob katerih je Vicky Bennison široko odprla oči: »Zaseka – kaj je to?« Toliko jo je zanimala priprava te suhomesne specialitete, da smo dan pozneje obiskali še lokalnega mesarja (a o tem malo pozneje).

Ta zmedeni flancati Bojane Pipan

Druga gorenjska babica, nekdanja kuharica in elektroinženirka Bojana Pipan, je pred kamerami britansko-italijansko-španske posadke pripravila krhke flancate, ki jim ponekod na Gorenjskem rečejo (ta) zmedeni flancati. Ker so se, sveži in krhki, prav nesramno drobili in so koščki nič kaj sramežljivo padali po tleh, je Vicky Bennison med pokušanjem pripomnila: »To pa ni prav nič elegantna jed.« In v odgovor dobila te besede gorenjske babice, ki jo v domačem Zasipu, vasici pri Bledu, poleg kuhanja veselijo še vse njene balkonske rožice: »Preprosta kmečka jed je to.«

Mati in hči sta spekli potico

Prvi dan na Gorenjskem se je končal v naselju Prezrenje, ki leži nad Podnartom. Tam je na kmetiji pr’ Masniku mama Marija Fister, ki z neverjetno energijo vodi Društvo žena s podeželja občine Radovljica, ob obilni pomoči hčerke Polone Fister Toplišek, slaščičarke po poklicu, pripravili kraljico slovenskih praznikov – orehovo potico. Zanimivo: za nadev sta najprej do zlatega prepražili sladkor, karamelu pa dodali vse druge sestavine. »Da ne peče zgaga,« sta pojasnili.

Ko sta na mizo, poleg potice, postavili še kuhana jajca, šunko in hren, se je za droben trenutek zazdelo, da sta sredi poletja tako velika noč kot božič. Marija Fister je nazadnje prinesla še doma skisano mleko, preprosto kislo mleko, iz katerega lahko nastane skuta, kar je bila še ena od sestavin, ki so popolnoma očarale goste iz tujine. In ker je bila na mizi spet gorenjska zas’ka, je bilo jasno, da se bo naslednji dan začel z obiskom mesnice.

Mesar Kalan, zas’ka in mesni šopek

Mesarja smo poiskali v Stražišču pri Kran­ju, kjer je Anton Kalan tretja generacija mesarjev v družini. Pokazal je, kako z bukovim dimom nastane slanina, ki jo potem z dodatkom česna, soli in popra zmelje v zaseko. Je pa v vaški mesnici, ki je Kranjčanom zelo dobro znana, pozornost snemalne ekipe pritegnilo še nekaj detajlov: prvi gorenjski mesomat (ki stoji za vogalom mesnice), iz brezovega lesa narejen pujsek (ki krasi prodajalno) in mesni šopek (tega naredijo v bližnji cvetličarni, v njem pa rože nadomestijo česen, por, paradižnik, paprika in, jasno, suhe klobase iz Mesarije Kalan). Takšni mesni šopki so menda prava uspešnica. V tem delu Kranja jih kot presenečenje pripravljajo predvsem ob okroglih ali visokih obletnicah in jih podarijo pretež­no možakarjem, saj se gorenjske ženske menda še vedno najbolj razveselijo klasičnih cvetličnih buketov.

Slani sirovi štruklji pr’ Končovc

Iz Stražišča je bilo le nekaj minut vožnje do Javornika, kjer je leta 1992 Fani Kristan kot prva v kranjski občini odprla kmetijo odprtih vrat. Kmetija Končovc danes slovi ravno po štrukljih in te, slane sirove, je gospa Fani pripravila v osrednji sobi starodavne gorenjske kmetije, ki jo krasi mogočna zelena krušna peč. V njej se vsak petek peče kruh, vsakokrat iz 20 kilogramov moke. »Enkrat je beli, drugič črni. Da se ne naveličamo,« med nasmeški pove sogovornica, ki je prvi štrukelj s skoraj dvokilogramskim nadevom zvila tako hitro, da je presenetila oba snemalca in je bilo treba pred kamerami nato na hitro zviti še enega.
Ni odveč omeniti, da sta Italijan Andrea Savorani Neri, ki je z ekipo Pasta Grannies že skoraj od samega začetka, in Španec Luis Caraballo, ki se je babicam s testeninami pridružil šele pred kratkim, tako spretno snemala gorenjske babice, da sta bila skorajda neopazna. Še največ časa jima je vzela postavitev luči, ki so na potovanjih Pasta Grannies novost – doslej so vse none snemali ob naravni svetlobi, pa se je očitno pokazalo, da je posnetek veliko boljši, če nekaj uvodnih minut porabiš za namestitev luči.

Beli krompirjevi žganci

Luči v velikih kuhinjah niso moteč dejavnik, v manjših, kakršno ima v kranjskem predelu Stražišče 87-letna Ana Žerovnik, pa zavzamejo kar precej prostora. A vseeno ga je ostalo dovolj, da je gospa, ki se je na Gorenjsko pred leti priselila z Dolenjske, spretno in z vajenimi gibi pripravila žgance. Ne samo ene, ampak dvoje: tako ajdove kot bele, krompirjeve. Neizmerna energija 87-letnice, ki še vedno šofira in je donedavnega obdelovala manjši vinograd v domačih krajih, je preplavila majhen, a topel in izredno domačen prostor. Ana Žerovnik je krompirjeve žgance pripravila tako, da jih je obilno zabelila z ocvirki, to pa je storila na prav poseben način: v lonec je k žgancem dodala pogrete ocvirke, čez poveznila pokrov in tresla lonec toliko časa, da so se ocvirki enakomerno razporedili. Kar ni bilo samo izredno okusno, ampak je bilo tudi videti odlično!

Pa še to: domači nudlčki

Ker tipičnega nedeljskega kosila seveda ni brez goveje juhe z rezanci, smo se za konec povabili še na to, Slovencem dobro znano obliko testenin. Šli smo proti Preddvoru in se ustavili v vasi Bašelj, stisnjeni tja v naročje mogočnega Storžiča.

Takole nekako je k pripravi jušnih rezancev povabila babica preddvorskega župana Ana Roblek, ki bo decembra praz­novala 90. rojstni dan: »Sem Ana, doma sem v Bašlju in pripravila bom domače nudlčke.« A še preden se je lotila dela, smo se napotili do vrta, ki ga ima kakih sto metrov od domače hiše. »Vsak dan pridem sem,« je pojasnila babica več kot 20 vnukov, ko je odklopila električno ograjo, ki obdaja vrtiček. »Srne,« je pojasnila in med drugim povedala, da že vse življenje živi v Bašlju – rojena je bila v spodnjem delu vasi, primožila se je malo višje.

Prodanih že 100.000 izvodov knjige

Tako. To je bil vpogled v zakulisje snemanja sedmih slovenskih babic, ki bodo v prihodnjih tednih, morda mesecih, prek spletne senzacije Pasta Grannies, o kateri so poročali tako v New York Timesu kot v The Guardianu, La Repubblici in še kje, potovale po svetu. »Ko bom napovedovala, da smo šli snemat v Slovenijo, bom rekla, da ima država toliko prebivalcev, kolikor ima Pasta Grannies sledilcev na spletu,« se je nasmehnila Vicky Bennison in ob pripombi, da je njen spletni fenomen zelo priljubljen po vsem svetu, zlasti pa v Ameriki, dejala: »Res je – v Ameriki je veliko potomcev italijanskih priseljencev oziroma veliko prebivalcev, ki imajo, oziroma predvidevajo, da imajo, italijanske korenine.«
Kako zelo priljubljene so spletne babice s testeninami, pokaže še ena številka. Predlani je Vicky Bennison napisala prvo knjigo, zdaj že počasi snuje drugo, polno preverjenih receptov italijanskih non. Prva, z logičnim naslovom Pasta Gran­nies, je izšla v angleščini, italijanščini, nizozemščini in japonščini. Doslej so prodali že 100.000 izvodov!

Domači nudlčki

Po receptu skoraj 90-letne Ane Roblek, doma iz Bašlja pri Preddvoru.

Sestavine

  • 270 g gladke moke
  • 3 jajca

Priprava

1. Z multipraktikom do gladkega zmešamo obe sestavini. »Kdaj so jajca večja, zato preverimo strukturo testa – če je treba, dodamo še malo moke,« svetuje Ana Roblek. Testo nato še malo premesimo z roko.

2. Dobro zgneteno testo razrežemo na kose, velike približno kot žogica za tenis.

3. Sploščimo jih in prvič spustimo skozi strojček za testenine.

4. Potem strojček nastavimo na tanjše valjanje in zvaljamo kakih 30 centimetrov dolge in slabih 10 centimetrov široke trakove testa.

5. Trakove preložimo na čist prt in jih pustimo 10, 15 minut, da se osušijo.

6. Potem jih razrežemo na manjše kose, kakih 10 krat 10 centimetrov, in s strojčkom iz njih naredimo nudlčke.

7. Zakuhamo jih v govejo juho, ki smo jo pripravili iz 750 g govedine, malo domače putke in zelenjave z domačimi zelišči. Ana Roblek uporabi: peteršilj, korenje, malo zelene, čebulo, česen, paradižnik, timijan, lovorov list, luštrek, poper, sol in malo muškatnega oreščka. »Kolerabe pa ne, ker nima dobrega okusa,« zaključi recept za testenine, brez katerih si mnogi Slovenci preprosto ne znamo predstavljati nedeljskega kosila.

Preberite še: Jajčevci: Recepti, zaradi katerih boste to zelenjavo začeli oboževati

Fotografija: Špela Ankele in arhiv Na burji

Špela Ankele
Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed