Pri Jarmu v Kropi: Juhe iz gostilne naše in vaše mladosti

Po (pre)obloženi mizi, ki nas je bržčas spremljala med prazniki, in malo že z mislijo na prihajajoče poletje smo se kar spontano začeli ozirati za juhami.

Iskali in tudi našli smo jih v drobcenem gorenjskem kraju, Kropi, kjer od 18. stoletja stoji Gostilna pri Jarmu. Njena notranjost nostalgično spominja na preteklost, mladost in babičino kuhinjo, že 35 let pa jo vodita zakonca Avsenik.

Najprej kratek izlet v desetletja oddaljeno preteklost – in to v slogu, z mopedom. Ko sem znancem v okolici Radovljice pripovedovala, da smo se mudili pri Jarmu, so vsi govorili isto: »A tam še vedno pečejo pice? Ko smo bili mulci, smo se z mopedi večkrat peljali v Kropo, na pico k Jarmu.« Sogovornikom – torej: Gorenjcem, ki se bližajo zrelim petdesetim – se je kar razjasnil obraz, ko sem potrdila, da pri Jarmu pice še pečejo in da tudi dišijo tako omamno kot pred desetletji. Zakonca Avsenik se jih že desetletja lotevata natančno in vsakokrat sproti pripravita posebno mešanico mok in tudi sira. Prav tako je pomembno, da testo zamesita na roko – vse drugo pa so male skrivnosti velikih kroparskih mojstrov.

Nostalgija na vsakem koraku

Ko te mopedizirane memoarje omenim Andreju Avseniku, mu spomin brž šine v zlate čase: »Ko sva z Urško leta 1985 prevzela, so bile pice v Sloveniji novost, zato so bile zelo priljubljene, podobno, kot so danes. Na začetku sva si sicer rekla, da pic pa ne bova pekla, a sva si kmalu, že čez leto ali dve, premislila. Tu pred gostilno je bilo v najboljših dneh parkiranih tudi do šestdeset mopedov, ki so se sem pripeljali iz Dražgoš, Besnice in še od kod. Sredi poletja sva imela polno gostilno in teraso, ob ograji pa se je vila deset metrov dolga vrsta mladih, ki so čakali na mizo oziroma pico.«

Še opomba: Urška in Andrej sta bila v tistih časih le malo starejša od svojih najstniških gostov. Urška je končevala srednjo gostinsko šolo oziroma je ravno leta 1985 na Bledu opravljala še obvezno prakso. »Prvega pol leta sem dopoldne delal sam, šele popoldne, po praksi, se mi je pridružila še Urška. Kako sva speljala začetna leta, ko je bilo res veliko dela, še danes ne vem,« se k delovni mladosti nostalgično ozre Andrej Avsenik.

Naša in vaša mladost

Nostalgiji se v teh gostinskih sobanah sploh ne moremo izogniti; stoletna stavba je zapolnjena z utrinki iz naše in vaše preteklosti. Na vratih, ki vodijo v eno od dveh sob, je, tako kot v starih časih, nalepka s prečrtano cigareto. V kredenci ob vhodu so zložene posodice iz emajla – v podobnih je moja generacija pri babici jedla zajtrke. Tu visijo stare zajemalke, tam je ogromna škatla za bonbone s črto, na steni so portreti Urškinih prastaršev, ena od okenskih polic pa je zapolnjena s starimi likalniki, tistimi na žerjavico.

Omeniti gre še vsaj tri detajle: vrata v točilnico so prav posebna, prelepljena z izrezki z zadnje strani Slovenskih novic, ki jo že vrsto let krasijo karikature izjemne Aljane Primožič Fridauer. Ko je naša znana karikaturistka izvedela, da pri Jarmu tako zelo cenijo njene malarije, je v Kropo brž poslala nekaj originalov. Kje so? »Za zdaj še na varnem, so tako dragoceni, da jih skrbno hranim,« se iskrivo nasmehne Urška Avsenik.

… skrivnostni predmet, ki se izmika odgovoru

Oko se ustavi na številnih z modrim sukancem skrbno izvezenih stenskih prtih, v katere so gospodinje preteklosti vložile mnogo ur natančnega dela. V osrednjem prostoru opazimo še kaka dva metra dolg lesen predmet neznanega izvora. Je to neko posebno veslo ali nemara lopar, s katerim so vroče stvari jemali iz krušne peči, sva ugibala s fotografom, in dobila tak odgovor Andreja Avsenika: »Nihče ne ve. Celo znani etnologi in poznavalci zgodovine nam do danes niso znali povedati.«

No, Urška Avsenik pa nam o tem, zakaj že dolga leta zbira utrinke preteklosti, rade volje pove, kateri stari predmeti so ji še posebno pri srcu: »Stari lončeni izdelki. Kako lepo so jih delali v preteklosti. Podobno so bile izdelane tudi stare hiše – vsi ti detajli, ki so bili narisani okoli oken, pa natančno izdelana vrata.«

Žonta, fržolovc, sladkulce …

Če gremo še malo k hrani: pri Jarmu poleg pic, ki jih tudi pri njih zadnje čase spečejo vse več, kraljujejo domače jedi – takšne na žlico in tiste, ki jih drugod skorajda ne najdemo več. »Na jedilniku imamo bikove prašnike, občasno tudi žonto, staro kroparsko jed iz telečjih jetrc, pa jetrne šniclne, vranične cmočke, kroparske krape in podobno,« našteva Urška Avsenik.

In še nekaj najdemo pri Jarmu, česar drugod skorajda ne vidimo več – tu za goste ob koncih tedna pečejo kruh, sami pripravljajo sladice, domače marmelade in limonade, pa tudi terjak, pripravek za napitek iz bezgovih jagod, regratov med in domačo »vegeto« naredita zakonca Avsenik lastnoročno. Ob tem lahko dodamo, da sta kar sama restavrirala nekaj pohištva, ki krasi gostilno.

Eno značilno kroparsko jed, žonto, smo že omenili, potem pa sta tu vsaj še dve: fržolovc in sladkulce. Recept bomo podelili tudi z vami v prihodnjih dneh, sladkulce pa že pridno pečete. Vse tri značilne jedi in tudi številne druge zanimivosti o dediščini prehrane v Kropi in Kamni Gorici pa so letos opisali v glasilu Kovaškega muzeja v Kropi, imenovanem Vigenjc. Hkrati kroparsko kulturno in turistično društvo v sodelovanju s kovaškim muzejem in Gostilno pri Jarmu pripravlja projekt Pokus Kropo, s katerim želijo obuditi in predstaviti kroparsko tradicionalno kulinariko.

Obema z Andrejem pa se zdi prav imenitno, da zdaj k Jarmu prihajajo že otroci gostov, ki so se pred desetletji v Kropo vozili z mopedi …

Še recepti, ki smo jih te dni prinesli iz Krope: z nami bo pomladanska juha, za Kropo značilni fržolovc – to morate poskusiti – in slovenska jušna klasika. Preberite, kako Urška Avsenik pripravi krepko govejo juho.

Fotografije: Črt Piksi

Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed