Pogovor: »Če ni časa in ni denarja, priporočam zero waste« (I. del)

To gibanje v Evropi predstavlja glas skoraj sedmih milijonov ljudi. V Sloveniji je vse bolj razširjeno, ena najbolj aktivnih članic pa je Logatčanka Maja Nagode. Ta način je tako vpeljala v svoje življenje, da s svojo štiričlansko družino pridela le za zabojnik smeti na leto. Smo v njeni v kuhinji, saj je to kraj, kjer lahko raziščemo »vir« odpadkov in nezdravih navad.

Odločitev, da bi si uredili življenje brez odpadkov, nas velikokrat privede do obsedenosti z gospodinjenjem, saj postanemo navdušeni nad dejstvom, kaj vse lahko naredimo sami. Gurujka načela zero waste Bea Johnson v knjigi Dom brez odpadkov šaljivo opiše, kako se je spraševala, ali bi kefirjeva zrnca odnesla s seboj na letalo, saj se je bala, da bodo med njenim dopustom umrla. Ste se tudi vi kdaj ubadali s podobnimi zagonetkami in težavami?

Jaz bi na Beinem mestu zrnca pustila v zamrzovalniku in bi me tam počakala do prihoda domov. Iz kopriv pripravljam čaje, omake in juhe, Bea pa si je s to rastlino namerno opekla ustnice, ker je na internetu prebrala, da bo zaradi tega imela večje. Iz lastnih napak se človek največ nauči. To je del procesa, ki ga nima smisla preskočiti. Če primerjam svojo kuhinjo z Beino, je bistvena razlika ta, da imamo pri nas doma velik vrt in da imamo v domači okolici veliko ponudnikov lokalne hrane, ki so mi pripravljeni večino živil, kot so jogurti, mleko, moka ali kruh, dati v mojo stekleno ali tekstilno embalažo.

Kaj si še vedno pripravite sami?

Tudi jaz imam doma kefir, ki ga moram vsak dan nahraniti, mlečnega z mlekom in vodnega s sladkorjem. Lačen je tudi moj rženi kvasni nastevek. Tu so še kalčki, ki jih je treba vsak dan sprati. Kar naprej tudi nekaj namakam: čičerko za humus, fižol za juho ali solato, mandlje za mleko. Pomemben del moje kuhinje je tudi priprava naravne kozmetike in čistil. Kot sem omenila, imamo velik vrt in njivo, kar naš način življenja še olajša, saj je vsega polno že doma. Preden se lotim novega podviga, porabim veliko časa na internetu, da pridobim vse potrebne informacije. Še raje pa se udeležim delavnic, da me mojstri učijo iz prve roke. Zdaj lahko za večino stvari rečem, da jih naredim mimogrede, le vedno moram pomisliti, kaj bom po službi kuhala, da imam vse pripravljeno.

Ko so tekstilne vrečke in posode vedno z nami in ko postaneta namakanje in hranjenje raznih sestavin in pripravkov rutina, smo prebrodili prvo fazo uvajanja. Takrat ugotovimo, da načelo brez odpadkov nosi širši pomen: težiti moramo k temu, da bi prihranili čas, energijo, denar in se v skrbi za okolje osvobodili grdih ali nezdravih navad. A kako pridemo do tega miselnega preskoka in kako si lahko pomagamo?

Pomagamo si lahko tako, da se vedno znova vprašamo, ali res potrebujemo toliko, ali lahko živimo z manj. V svoja stanovanja in hiše nosimo toliko nepotrebne navlake, ki nas obremenjuje in spravlja v slabo voljo. Cilj življenja brez odpadkov ni samo zmanjšanje teh, temveč zmanjšanje stvari na splošno. V kuhinjah kopičimo toliko pripomoč­kov, zaradi katerih naj bi lažje kuhali in ustvarjali, a stojijo v omari leta in leta. Vedno nam zmanjka prostora, saj so predali polni pogrinjkov, uteži za prte, posebnih plastičnih posod za mleko, za maslo, za kruh. Sušilnik za solato je poseben fenomen. Manj ko boste imeli, manj dela bo z odnašanjem smeti in posprav­ljanjem, pa še prihranili boste. Denar raje namenite za ekološko in lokalno hrano. Kaj je preprosteje in hitreje? Doma pomiti steklenico in vanjo naliti vodo za na pot ali se na poti ustaviti na bencinski postaji oziroma v trgovini in kupiti plastenko vode, ki jo nato po minuti zavržemo? Kaj je ceneje? Če ni časa in ni denarja, priporočam zero waste. Bo bolje za vse! Pa še zabavno je, saj lahko nabavo lokalnih sestavin združimo z družinskim izletom.

Kako zavračate močno zakoreninjeno prepričanje, da je konvencionalna prehrana cenejša od ekološke in lokalno pridelane?

Seveda je cenejša, le da je naše zdravje preveč dragoceno, da bi bili naši jedilniki v celoti sestavljeni iz konvencionalno oziroma integrirano pridelane hrane. Jesti moramo tako, kot so jedli naši predniki: skromne in preproste sezonske jedi s čim manj mesa. Česa se tukaj ne da dobiti brez embalaže? Kislo zelje in repa sta na voljo brez embalaže na vsaki tržnici, pa še konzervansov ne vsebujeta. Če se težko odrečete konzervirani tuni iz Tihega oceana zaradi same konzerve, se boste morda zaradi tega, ker so te vode znane po otokih plastičnih odpadkov, ki pridejo tudi v želodce rib in s tem na naše krožnike. Embalirana hrana je v večini procesirana in je že zaradi tega ni dobro jesti. Ko zavračamo embalažo, gremo na bolje. Gremo bližje, gremo lokalno. Hrana ostane sveža, za sabo nima na stotine ali tisoče kilometrov.

Pa vendarle, kakšno je stanje na vašem gospodinjskem računu, odkar ste zerowasterji?

To je odvisno od sezone, saj smo poleti zelo samopreskrbni in so stroški minimalni. Menim, da so stroški za lokalno in ekološko hrano večinoma enaki ali celo nižji kot prej, ko smo kupovali na običajen način.

Nadaljujte branje pogovora z Majo o tem, kako nakupovati, shranjevati živila, o načrtovanju in usklajevanju z družino.