Pita, ki jo moramo jesti 6. januarja (VIDEO)

Preprosta sladica, ki nosi presenečenje: tisti, ki v svojem kosu dobi figurico ali fižolček, postane kralj za ta dan.

Moji prsti so že tipkali nekaj o tem, kako je ta pita najlažja za pripravo med vsemi sladicami, kar sem jih v življenju srečala, ko me je nenadoma potegnilo v vrtinec svetopisemskih zgodb, ljudskih tradicij in pravzaprav celotne magije časa dvanajstih dni med božičem in praznikom Svetih treh kraljev. Ta pita se namreč jé točno na njihov dan, 6. januarja, in to je zgodba, kako je naša hrana, če jo bolje pogledamo, pogosto prepredena s starodavnimi časi, pozabljenimi obredji in pripovedmi, ki so ljudem pomagale razumeti svet.

Komur ni do pripovedk, naj skoči naravnost na recept, oprem­ljen samo s sledečimi podatki: to je zares najpreprostejša pita, kar jih je mogoče narediti, predvsem zato, ker niti najbolj snobovski kulinarični viri ne svetujejo, da bi se človek sam lotil zamudne priprave maslenega listnatega testa, ampak se ga preprosto kupi. Nadev v večini receptov vsebuje mandlje in jajce, nam pa je bil najbolj všeč z nekaj ruma. Iskreno, okus je tak, da bi ga človek ne le jedel, ampak nekontrolirano žrl z žlico. Pa še eno dobro lastnost ima ta pita: je tanka, reže se na majhne koščke in zato ni težkokategornica: kot naročeno za dneve po glavnih praznikih, ko nismo ravno v kalorijskem deficitu.

Ob prebiranju različnih receptov in zgodbic o tej preprosti sladici sem se v mislih pomaknila daleč v preteklost in se vprašala: kaj se je v resnici dogajalo v časih, ki jih danes opisujemo kot leto Jezusovega rojstva? Kako to, da so posamezne zgodbe ljudi tako vznemirjale, da so se ohranile, vzhajale in preoblikovale v tisto, kar poznamo danes?

G + M + B

Sveti trije kralji, Gašper, Miha in Boltežar, so tisti, zaradi katerih po tradicionalnih domovih še vedno vsako leto na podboje vrat s kredo pišejo črke G + M + B in letnico. Za srečo. Preveč je različnih podatkov o tem, kdo naj bi bili ti možje, najzanimivejša teorija se mi zdi, da so bili astronomi s treh različnih dvorov tistega časa, ki so potovali za zvezdo, zdaj interpretirano kot repatica, ki pa naj bi bila v resnici nebesna poravnava Sonca, Zemlje, Jupitra in Saturna. Kakor koli, ta zgodba se je ohranila kot pomemben del pripovedi o Jezusovem rojstvu, čeprav razen tega, da so kralji prinesli darove – zlato, kadilo in miro – in se dojenčku poklonili kot novemu kralju, o njih zgodovina od trenutka, ko so se vrnili vsak na svoj dom, kar molči.

Sladkarije, ki obujajo spomin na ta dan, najdemo po skoraj vseh zahodnoevropskih deželah: naša je francoska, galette des rois, v Španiji, denimo, pa je malo drugačna in se imenuje rosca de reyes.

Francoska je tako znana, da jo vsako leto – in to neznanske velikosti – pripravijo za predsedniški sprejem na Elizejskih poljanah, pa tudi med ljudmi je priljubljena.

V oči mi je padla zaradi dveh podrobnosti: v pito se vedno vtakne fižolček ali zrno boba, pozneje so začeli dodajati drobne porcelanske figurice, ki so postale priljubljene za zbiratelje in se imenujejo feves. Tisti, ki v svojem kosu dobi figurico ali fižolček, postane kralj za ta dan. Pa še nekaj se mi zdi lepo: tudi v starih in zelo revnih časih so to pito vedno narezali na toliko kosov, kolikor je bilo ljudi za mizo. Plus enega. Ta je bil za revne. Prvi revež, ki je takrat prišel mimo hiše, ga je bil deležen.

Pita treh kraljev

  • 2 kosa listnatega testa (za pekač premera 20 cm)
  • 125 g mletih mandljev
  • 80 g masla (sobne temperature)
  • 80 g sladkorja
  • 1 rahlo stepeno jajce
  • žlica navadne bele moke
  • žlica ruma
  • ščep soli

Premaz

  • 1 rumenjak
  • žlica mleka

Priprava

1. Že razvaljano listnato testo razvijemo in izrežemo dva kroga premera 20 cm. Najbolje, da si pomagamo s primernim obročem ali dnom pekača za torte.

2. Testena kroga damo v hladilnik.

3. Zmehčano maslo premešamo kar z vilicami. Dodamo jajce in rum, znova premešamo, nato dodamo suhe sestavine: moko, mandlje in sladkor. Mešamo, dokler ne dobimo homogene teksture, podobne pasti.

4. Na pekač, obložen s peki papirjem, damo prvi krog testa.

5. Nadev enakomerno razmažemo po testu, ob robu pustimo najmanj 2 cm nenamazanega.

6. Podtaknemo figurico ali fižolček, najbolje nekam blizu roba: je manj možnosti, da bi zarezali naravnost v figurico.

7. Nenamazani rob navlažimo z malo vode ali rumenjaka, stepenega z mlekom, in prekrijemo z drugim krogom testa. Rob dobro zatesnimo s prsti ali vilicami. Dober način je, da na pito položimo obod manjšega pekača (18 cm) in naredimo enakomeren rob.

8. Znova damo v hladilnik za pol ure, v tem času segrejemo pečico na 180 stopinj.

9. Ko je pečica nared, pita pa ohlajena, jo vzamemo iz hladilnika in do konca okrasimo: z rumenjakom z mlekom premažemo testo, nato pa z ostrim nožičkom ali britvico narahlo in plitvo zarežemo lepe ornamente. Na sredo testa naredimo luknjico, da para lahko izhaja, ne smemo pa med oblikovanjem testa prerezati do nadeva.

10. Pečemo približno 40 minut.

Namig: Ta pita je odgovor za tiste, ki iz tega ali onega razloga hrani ne morejo dati veliko časa. Nemogoče jo je pokvariti in še največja napaka, ki se zgodi, je, da kdo premalo zatesni rob in potem nadev tam malo uide. To je sladica, pri kateri, tako se zdi, nihče niti ne pomisli, da bi se sam mučil z izdelovanjem listnatega testa.
Priporočamo še: TOP 5 najbolj priljubljenih receptov z jajci v 2022

Video in fotografije: Sonja Ravbar

Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Likozarjeva ulica 1
1000 Ljubljana