Polom v slovenskih oljčnikih

»Letošnja oljkarska sezona je bila – za pozabiti.« Tako je letino na kratko ocenil predsednik Zveze društev oljkarjev Slovenije Danilo Markočič.
Prodorni Janko Bočaj, čigar lansko olje je bilo uvrščeno med TOP 20
po svetovno znanem vodniku Flos Olei, pa pravi tako: »Vsa leta je težko
pridelati vrhunsko olje, letos pa je to umetnost posebne vrste.«

Lines of Text:
Le malokdo se letos lahko pohvali, da je pridelal več oljk kot lani oziroma več, kot znaša povprečna letina v slovenski Istri. Večina govori o približno polovičnem pridelku. Lastnik torklje Sandi Babič iz Babičev pri Marezigah, pri katerem melje največ vrhunskih oljarjev iz Istre, ocenjuje, da je bil pridelek celo manjši od polovice običajne letine. Markočič je denimo povedal, da je imela njegova družina v strunjanskem oljčniku zgolj četrtino lanskega pridelka (olja pa še manj zaradi slabšega izplena). Bočaj navaja, da je pridelal 35 odstotkov manj oljk, najuglednejši istrski oljkar Vanja Dujc pa nam je zaupal, da je oljk 30 odstotkov manj in olja 40 odstotkov manj.

Še bolj kot količina pa skrbi kakovost. »Olja so bistveno manj sadežna, torej manj aromatična, manj grenka, manj pikantna, manj sveža ... So pa bolj sladkobna in v njih je čutiti začetke fermentacije,« našteje značilnosti Milena Bučar Miklavčič, vodja edinega akreditiranega laboratorija za oljčno olje v državi, ki deluje pri Inštitutu za oljkarstvo ZRS Koper. V oljih so v povprečju višje stopnje oleinske kisline, celo več kot odstotek, vse do 1,5 odstotka so namerili, kar je eden od dokazov ne najboljše kakovosti. Na ravni EU je določeno, da za ekstra deviško olje stopnja omenjene kisline ne sme presegati 0,8 odstotka, v slovenskem pravilniku o certifikatu zaščitene označbe porekla pa so postavili zgornjo mejo celo na 0,3 odstotka. Povsem lahko se zato zgodi, da od približno 40 oljkarjev, ki v državi certificirajo svoje olje, da dobi oznako ZOP, letos nekateri sploh ne bodo dosegli te stroge meje. Tudi polifenolov (tako želenih antioksidantov) je precej manj, kot jih je bilo v lanskih oljih.

Letos tako tudi oljke doživljajo podobno usodo kot večina sadja: težko se pohvali s kakovostjo, aromami in okusom. Posledica bi lahko bila tudi slabša obstojnost, hitrejše staranje. V običajnih letinah lahko primerno obdelano, filtrirano in hranjeno olje ohrani dobre lastnosti vsaj 18 mesecev. Letos bodo le najboljša zdržala toliko časa.

Vlaga, muha, zamujanje
Razlogov za takšno letino je več. Na prvem mestu je veliko preveč vlage. Poleg tega je plodove (in s tem kakovost olja) uničevala oljčna muha, ki je lani skoraj ni bilo. Nerazumljivo je, zakaj pridelovalci čakajo z obiranjem. Vsi, ki so namreč prepozno obirali, po 15. oktobru, imajo še manj izplena in bistveno slabšo kakovost.

Ne pestijo pa težave samo slovenskih oljkarjev. V Španiji in velikem delu Italije so ponekod ostali povsem brez pridelka, zaradi česar vlada na velikih borzah oljčnega olja prava evforija. Italijanska agencija za kmetijske trge ISMEA je objavila, da se je cena oljčnega v dveh letih povišala celo za 75 odstotkov. Če ga je bilo mogoče pred dvema letoma na borzi kupiti (večje količine v sodih, seveda) po 3,7 do 4,6 evra za kilogram, se je zdaj podražilo na 7,35 evra.

Nered že pri statistiki
in pregledu količin
Razmere pri nas so sicer težko primerljive s tistimi na svetovnem trgu. Težave se začnejo že pri statistiki. Celo ministrstvo za kmetijstvo priznava, da nima najboljšega pregleda nad količino pridelanega oljčnega olja. Surs za leto 2022 navaja podatek, da je bilo uradno prijavljenih 1571 hektarov oljčnikov. Ortofoto posnetki pa so ministrstvu tedaj kazali 2531 hektarov – več, kot je v državi nasadov jablan, in več, kot je vseh vinogradov v slovenski Istri.

Pridelek olja pa seveda niha in je odvisen od letine in oljevitosti sadežev. Po podatkih Sursa naj bi torej na leto v povprečju pridelali od 400 do 700 ton oljčnega olja. Če pa bi preračunali število oljk in povprečno rodnost, bi moralo biti domačega olja vsaj trikrat več, torej med 1000 in 1500 tonami. Poleg tega smo v Slovenijo leta 2021 uvozili 2205 ton, kar nekaj so ga neuradno ljudje sami kupili (in pripeljali) še v Italiji in na Hrvaškem. Po ocenah je namreč razmerje med doma pridelanim in uvoženim približno ena proti 2,5.

Nejasno je tudi število oljkarjev. Lani jih je bilo registriranih 3350, verjetno pa jih je dvakrat več. Le 40 jih ima certificirano olje z zaščiteno označbo porekla, pa še to le za približno 50.000 litrov, približno pet odstotkov vsega, kar pridelamo v državi. Samo približno polovica od teh pošilja svoja olja na različna mednarod­na tekmovanja.

Pet do deset oljkarjev kljub vsemu v svetovnem vrhu
Eden najbolj cenjenih svetovno znanih vodnikov je Flos Olei (ureja ga nekdanji novinar Marco Oreggia). V najnovejši izdaji kataloga, ki velja za leto 2024 (v njem pa so ocenjena olja iz leta 2022 s severne poloble in iz 2023 z južne) se je med 500 najboljšimi oljkarji v prvo dvajseterico zavihtel Janko Bočaj iz Trušk (z blagovno znamko Stara kortina), ki je prejel 96 točk. Zmagal pa je v kategoriji ekstra deviškega ekološko pridelanega olja z oznako ZOP. Bočaj je napovedal, da se bo gotovo uvrstil še višje, saj sistem ocen deloma nagrajuje tudi stalnost sodelovanja pri ocenjevanju. Enako oceno je dobil Miran Adamič za olje Ronkaldo. Še višje ocene (98) so prejeli Boris Jenko (Bertoki pri Kopru), Vanja Dujc (Koper) in Franc Morgan (Grintovec nad Koprom). V tem katalogu nekaj oljkarjev iz hrvaške Istre presega slovenske. Najvišjo uvrstitev nasploh je doseglo olje Mate oljarke Aleksandre Vekić iz Zambratije (Savudrija), saj je dobilo najvišjo možno oceno, vseh 100 točk.

Vanja Dujc nam je povedal, da mu je od vseh uvrstitev letos še bolj pri srcu prvo mesto v kategoriji sadežnih olj za nemško revijo Feinschmecker.

Udeležba na teh ocenjevanjih je izziv za mnoge oljkarje. Dobre uvrstitve so pogoj za boljšo prodajo in doseganje višjih cen, vendar stroškov vsi ne zmorejo. Najprej staneta že certificiranje in nadzor oljčnega olja, potem pa še udeležba kot taka.

Uspehi na tekmovanjih
dvigujejo olju ceno
Najboljša slovenska oljčna olja dosegajo na trgu različne cene, o katerih pa oljkarji neradi govorijo, ker je cenovna politika zapletena. Javna skrivnost je, da najboljša olja v rinfuzi za stare stranke prodajajo po 18 do 22 evrov za liter. Isto olje, ustekleničeno in na trgov­skih policah, lahko stane tudi dvakrat več. Seveda, saj že steklenica, zamašek, etiketa in polnjenje pri vsaki steklenici dodajo 2,5 do tri evre, da o prevozu in maržah ne govorimo.

Oljar Sandi Babič je ocenil, da znašajo stroški za pridelavo približno dobrega oljčnega olja v povprečju vsaj 15 evrov na liter, vendar brez zaslužka za pridelovalca. Posameznim oljkarjem resda uspe prodati nekaj izredno dobrega olja tudi po 30 ali 50 evrov za liter, vendar gre vsemu trudu navkljub za manjše količine.

Pa še to je: nekaj deset oljkarjev, ki pridelajo certificirano olje, »pomaga« množici drugih pri oblikovanju nesorazmerno visokih cen. Zdaj skorajda ni mogoče kupiti domačega (povprečno dobrega) olja pod 14 evrov za liter. »S kupovanjem necertificiranih olj nemalokrat ljudje dobijo mačka v žaklju. Pogosto niso vredna niti pet evrov ali pa bi jih bilo bolje uporabiti za podmazovanje kmetijskih strojev,« sta nam povedala dva sogovornika.

Več sogovornikov nas je opozorilo, da na področju oljkarstva res marsikaj ni urejeno. Že pri vprašanju fitofarmacevtskih sredstev vodi Slovenija po mnenju mnogih neprimerno politiko. Vrsta zaščitnih sredstev je pri nas prepovedanih, v Italiji in na Hrvaškem, od koder uvozimo največ olja, pa dovoljenih. Nelogičen je tudi sistem subvencioniranja, ki spodbuja neregistrirano poslovanje. »Če bi uvedli tak sistem, kot ga ima Hrvaška, torej po litru pridelanega olja, bi vsi prijavili pridelek. Tedaj bi zares videli, koliko oljkarjev imamo in koliko olja pridelamo,« meni Babič. Milena Bučar Miklavčič pa pravi, da je že zdavnaj napočil čas za poseben zakon o oljkarstvu, če hočemo ohraniti to dejavnost in dosegati napredek.