Jesenska gobja poezija
A+ A-
Te dni me navdihujejo prvi jesenski darovi narave in naših vrtov.
Po obilnem deževju so gozdovi polni gob, gobanov in gobic. S sprehoda po tržnici prinesem prvi kostanj, z naše lončene peči vzamem pehar posušenih letošnjih lešnikov (hvala, obiski!). Zelišča na vrtu so po dežju spet oživela in ravno tako koprive na robu cvetočih gred. Jablane so letos zaradi pozne pomladne pozebe prazne, a veje hruške se čudežno upogibajo skoraj do tal, tako so polne. Na tastovi njivi kraljujejo oranžne bučke in buče. Jesen je lepa.
Jurčki. Polnijo stojnice na tržnici in predvsem družabna omrežja. Kdo je našel lepšega, najbolj popolnega, največjega, najmanjšega? Kdo jih je prinesel domov več kot 10 kg in jih lepo zložil na mizo, objavil in povzročil zavistne komentarje pri »prijateljih«? Je še kdo našel na dveh kvadratih trideset kosov? In tako kar več dni zapovrstjo. Potem pa jih na veliko blanširajo, polnijo zamrzovalnike, vlagajo v kis. Na forumih modrujejo, kako jih je bolje zamrzniti: blanširane ali surove narezane, mogoče surove cele. Potem so tu še orjaški dežniki, marele po domače. Sirovke. Lisičke. Turki. Kako fina imena imajo tele naše gobe. Berem o turkih in med brezami rastejo brezovi, k trepetlikam se stiskajo trepetlikovi, v zavetju hrastov so hrastovi turki, lisičji turek se skrije med borovnice in njegov klobuk je lisičje rdečkast, vsi pa so iz rodu dedov. Skoraj kot bi z imeni pisal poezijo.
Z možem sva med tistimi zapriseženimi starokopitneži, ki se gob iz naših gozdov najeva v sezoni nabiranja. Teden ali dva spomladi in spet kak teden jeseni, če nam jih narava ponudi na pladnju. Nekajkrat se do sitega nabaševa z ocvrtimi marelami, privoščiva si kak zajtrk z jurčki, lisičkami in jajčki, kosilce z jurčki na žaru, pa popoldansko vročo svežo gobovo juhico. Toliko, da se nama vonj in okus gozdnega bogastva zasidrata med brbončice do naslednje sezone. Če je kako leto sreča in se zgodi, da se najde kak jurček preveč, ga pa narezanega posušimo za fino zimsko rižotko. Vlagamo jih pač ne in tudi zamrzujemo jih ne. Zato nam zamrznjenih paketkov ni treba spomladi brezvestno metati v smeti, kot to naredi veliko tistih, ki zdaj iz gozdov nosijo in nosijo polne košare. In polnijo, polnijo zamrzovalne skrinje.
Današnjo sezonsko pojedino torej začenjam s svežimi jurčki na žaru. Dodam jim kozjo skuto in kuhan kostanj. Namesto soli pa pršut. Noro dobra kombinacija. In res ne pozabite na kostanj. Sir s koprivo z ljubljanske tržnice je bil moj navdih za rahle bučne njoke s preprosto masleno žajbljevo-melisino omakco. Izrazite okuse pa povežemo s sladkobo medenega satja. Drugi izziv so mi bili sveže nabrani orjaški dežniki. Panirane in ocvrte marele so seveda zakon. Ampak v pečici pečene z nekaj turki (naši so bili hrastovi), maslom, timijanom in česnom so povsem nekaj drugega. Hruškov kolač je tako preprost in pregrešno dober, da je škoda izgubljati besed.
Naslovna fotografija in besedilo: Saša Drobnič Škerjanc, www.jagababa.si
Preberite še: Jurčki na žaru s pršutom, kostanjem in kozjo skuto
Datum Objave: 3.10.2017 ob 12:10