Odprta Kuhinja

September v kuhinji s Slavko Ilich

Odpri galerijo
A+   A-
To poletje imamo kar srečo z vremenom. Bi držalo, če ne bilo neurij, ki so divjala in uničevala predvsem na severu in vzhodu države. Kadar so v poročilih pokazali, kako neusmiljeno sta nekje tolkla toča in lomil veter, me je vedno stisnilo pri srcu. Kako nemočni, čeprav kanček sokrivi smo pri tem vsak zase s svojim načinom življenja!



Hotela sem reči, da je v Ljubljani letošnje vreme kot naročeno za moje »ljubljence«, paradižnike! Suho in vroče, potem pa dež (ponoči!) ali ves dan in nato spet vročina! Paradižniki in druga zelenjava pa v takem kar »delajo«. Tudi na rastlinah, ki sem jih posadila šele konec julija, se že kažejo plodovi!

Letos mi je prvič uspela tudi pesa sorte chioggia, ki sem jo že pred leti spoznala na goriški tržnici. Pri priči me je navdušila, ker je tako lepo belo-rdeče pisana in dobra predvsem surova, samo res tanko naribana mora biti … In bela koruza, žal se ne spomnim, od koga sem dobila seme?! Storži so sicer majhni, ker je take sorte in ker je na starem vrtu suša, saj ne zalivamo dovolj. Sem pa ob njo posadila visoki fižol, da se vzpenja po njenih steblih. Tako kot so se ljudje včasih znašli, da ni bilo treba fižolovk, mi pa smo na te trike v glavnem kar pozabili.

Fižol smo pojedli, sveže oluščen in skuhan s kraškim šetrajem. Tudi »domačim«, saj sva ga z Iztokom nabrala med jutranjimi sprehodi po Spacalovi poti med Hruševico in Štanjelom. Koruzne storžke pa sproti trgam, skuham ali spečem na žaru. Naredila sem tudi nekaj sočnih enolončnic z mlečno koruzo … Več o tem, z receptom vred (saj lahko storže ali samo koruzno zrnje tudi zamrznemo), pa prihodnji mesec.

Letos so dobro obrodili veliki paradižniki, kot sta stara sorta karmin-violet dolgener in marmande raf, obe s plodovi, ki na tehtnici pokažejo do tri četrt kilograma. Bili so tako čvrsti, da se mi jih je zdelo škoda razrezati in sem jih uporabila kar za skodelice.

Tudi bučke mi delajo veselje! Moške cvetove sem tokrat uporabila kar surove. Celo vnukinja, ki mi vse češnjevce poje kar z rastlin (velikih pa ne mara!), je solato pohvalila, da je »OK«! Če je tudi najmlajši rod »za«, bo že držalo.

Nazadnje še nekaj o nizkem fižolu, ki ga že od začetka, torej tretje leto, sadim za obrobo visokih gred. Tudi njemu je očitno všeč, saj se dobro obnesejo vse sorte, rumene, zelene in vijoličaste! Ker je v visokih gredah topleje kot v običajnih, lahko prva zrna (vsako leto prej!) potaknem že zelo zgodaj, v aprilu. Godi mu tudi zastirka, ki poganjke dobro zavaruje pred slano (ki je letos sploh ni bilo!). Zato sem lahko fižol znova posadila na začetku julija, na, seveda, dan za plod! Tako, da med »starim« fižolom potaknem novega. Ko se novi razraste, starega porežem nad zemljo, da ostanejo korenine v zemlji – in to je to!

S spominom na mamo sem skuhala tudi fižolovo jed s prvimi lisičkami in poletnimi jurčki.

Kuharija, besedilo in fotografije: Slavka Ilich

Preberite še: Stročji fižol z gobami
Datum Objave: 5.9.2017 ob 16:09

Več iz te teme:

Naročite se na e-novice: