Slovensko oljčno olje, ki je bilo razglašeno za najboljše na severni polobli

Točneje: z ekološke kmetije Jasa, ki jo v Borštu blizu Marezig vodi Arsen Jurinčič. S prijetnim sogovornikom smo se prav lepo zaklepetali o vsem mogočem: o letinah, istrski trmi in, navsezadnje, tudi o električarskih poslih. Kajti preden je Arsen Jurinčič pred skoraj tremi desetletji stopil med svoje nasade, je bil vodja ekipe, ki je elektrificirala slovensko Istro.

Kakšno je torej olje, ki je »najboljše na severni polobli«?

Imenuje se Jasa Cuvée in je pripravljeno iz mešanice treh sort: istrske belice ter maurina in leccina. Razmerje pa naj bo poslovna skrivnost (smeh). Gre za grenko, pikantno in aromatično olje. Usklajeno in ujemajoče se. Da to dosežemo, oljke pobiramo že zgodaj.

Vas je zmaga presenetila?

Vsekakor. Naše olje je bilo izbrano za najboljše na širokem območju, ki se razteza od Amerike do Japonske, Grčije, Maroka, Tunizije in Španije. Presenetilo me je tudi zato, ker naša kmetija ni velika – na enem hektaru imamo omenjene tri sorte, ki so glavnina, ter še nekaj drugih, a teh je le malo in so tu zato, da služijo za oploditev drugih dreves.

Nas pa je presenetilo nekaj: da skoraj ne najdemo zapisa o vaši kmetiji, čeprav so bila vaša olja v preteklosti že večkrat nagrajena. Kako to, da ste se doslej izogibali novinarskim mikrofonom?

Ne vem, morda nisem bil tako zanimiv. Pa tudi: ko je olje Jasa Cuvée predlani postalo šampion in osvojilo zlato oljčno vejico, so sočasno v sklopu ribiškega praz­nika v Izoli izbirali županovo olje, ki je prevzelo vso medijsko pozornost. S tem se nikoli nisem obremenjeval, a morda so tu razlogi, da je bilo ime naše kmetije doslej kar malo ob robu medijskega poročanja.



Kateri chefi uporabljajo vaše oljčno olje?

Ne hodim preveč po gostilnah in ga ne ponujam naokoli, me pa najdejo tisti, ki me poiščejo. Trenutno ga uporabljajo v Gostilni Oljka v Vanganelu in Gostilni Karjola v Marezigah, torej v neposredni bližini vinske fontane. Kupite ga lahko tudi v majhni trgovini v Kopru in, seveda, na naši domačiji, v sodobnem času pa ga lahko naročite tudi na dom. Posebnost našega olja je tudi v tem, da ga pakiramo v 0,75-litrske steklenice. Ker gre za butični izdelek, ga ne prodajamo na rinfuzo.

Cena litra oljčnega olja v trgovini znaša kakih deset evrov, tista, ki jih kupimo pri slovenskih olj(k)ar­jih, pa so približno dvakrat dražja. Morate kupcem še vedno pojasnjevati razliko v ceni?

Vsakemu, ki se napove in pride na obisk naše kmetije, z veseljem pokažem, kako nastane, kje rastejo oljke in kakšnega okusa je. Za vsakega si vzamem čas in mu tudi povem, kako naj oljčno olje pokuša, degustira. Tako se vsak sam prepriča o kakovosti. Spomnim se skupine Brazilcev, ki je bila na obisku pri mojem sosedu, vinarju. Spotoma so prišli še na našo ekološko kmetijo. In prav vsi so navdušeno rekli, da take barve in takšnega okusa oljčnega olja niso našli še nikjer.



Vse se draži. Tudi pri vas?

Res je, lani so šli vsi stroški enormno navzgor in to je tudi razlog, da se je malenkostno dvignila cena našega olja. Ne nazadnje ponujamo nekaj, kar je najboljše na severni polobli. Če me kdo sprašuje o tej temi, rad dam primerjavo s cenami vina – za buteljko dobrega vina nam ni odveč odšteti 18, 20 evrov, medtem ko pri nakupu oljčnega olja kar kolebamo. Liter vina spijemo hitro, v nekaj urah, liter dobrega oljčnega olja pa v gospodinjstvih, kjer ta zeleni zaklad spoštljivo odmerjajo, traja vsaj mesec, če ne dlje.

Kako torej pri kuhanju uporabljamo vaše oljčno olje?

Kot začimbo, ki jo vedno dodamo na koncu, ko je jed že na krožniku. Tudi ocvrto jajce, če želite, lahko spečemo na maščobi, nato pa ga, ko je že na krožniku, dopolnimo z nekaj kapljicami odličnega oljčnega olja. Dopolni lahko tudi druge jedi, pa naj bodo to mineštre ali zrezki. Če tako uporabljamo vrhunska oljčna olja, hitro spoznamo, da je njihova cena upravičena.

Zdaj, ko ste osvojili nagrado v Parizu, bodo kuharji v tamkajšnjem hotelu Ritz pripravili eno jed z vašim Jasa Cuvéejem. Morda že veste, kaj to bo?

Tega še ne vem, lahko pa povem, da so na tem ocenjevanju, Olio Nuovo Days 2023, naše oljčno olje preizkušali tako ocenjevalci z vsega sveta kot tudi kuharji in slaščičarji s šole Le Cordon Bleu.

Če se iz Pariza ozreva na vašo ekološko kmetijo, kjer ste se leta 1994 začeli ukvarjati z oljkami. Kaj ste delali pred tem?

Bil sem električar, vodil sem elektrifikacijo slovenske Istre.

In kako ste potem zašli med oljke?

Oče mi je ponudil to zemljo. In takoj sem vedel, da na tem območju Boršta ne bom gojil krompirja, ampak da je zemlja primerna za sajenje oljk. Domačini so nas začudeno gledali in zmajevali z glavo. Poleg tega je posest na precej vetrovni legi, ampak za veter rad rečem, da je tisti, ki spodbuja rast oljk. Šli smo z glavo skozi zid in uspelo nam je, čeprav je sprva kazalo slabo. Prvo leto je bila velika pozeba – od stotih dreves, ki smo jih zasadili, se je obdržala samo ena oljka. Ta je bila znanilka in tej sem zaupal. Tako njo kot tudi nas je gnala istrska trma. Poleg tega pa sem takrat, ko sem še delal kot električar, videl, da je bilo tisto leto povsod po slovenski Istri podobno, saj je velika pozeba uničila številne oljke. Takšno leto pride tu in tam, k nam pač čisto na začetku naše zgodbe.



Kakšne so sicer letine?

Odvisni smo od vremena, je pa tako, da vsako leto pridelamo okoli 600 litrov, kar je za zdaj zadovoljivo oziroma dovolj, da naša ekološka kmetija lahko obstane in deluje. Pri delu mi pomagajo žena Sonja, sin Alen in njegova partnerka kot tudi ožje sorodstvo ter prijatelji, in sicer v tistem obdobju, ko je dela na kmetiji več. Od tod tudi ime naše kmetije, ki ga se­stavljajo prve črke naših imen in priimka: Jurinčič, Arsen, Sonja in Alen. Hecno je, kadar kdo pride k nam in pogleduje naokoli, misleč, da bo kje ugledal kakšno jaso, saj te tukaj pač ni. (smeh)

Kaj še imate na kmetiji? Poslali ste nam tudi fotografije konjičkov ...

To so mini konji, ki mulijo travno rušo, torej pokosijo med oljkami in tudi po­gnojijo. Imamo pa še labradorca, tri mačke in osem kokoši.

Kaj pa stiskalnico?

Za dobro kakovost oljčnega olja se mora ujeti nekaj dejavnikov. Prvi je vsekakor kakovost plodov, nadalje moramo izbrati pravi trenutek obiranja. Brez tega ne gre. Nato pa je treba imeti še nekaj: dobrega torkljarja oziroma oljarja, ki zna iz kakovostnih plodov narediti olje. Naš oljar je odlični Sandi Babič iz Babičev – on je tisti, ki ima veliko zaslug za naše uspehe. Med slovenskimi olji, ki so bila uspešna na nedavnem tekmovanju v Parizu, jih je večina nastala pod njegovim vodstvom, torej v njegovi oljarni. Zelo ga cenim in mu rad rečem kar šepetalec olju.

Na nedavnem tekmovanju Olio Nuovo Days 2023 je še osem slovenskih olj prejelo tudi nagrade Premium Gold (Extra Gold). Ti proizvajalci so (v oklepaju je zapisana vrsta nagrajenega olja): Abrami (monokultivar istrska belica), Alela (mašnica), Ažman Family (monokultivar istrska belica), Monterosso Grand Selection (mešanica), Morgan (mešanica), Posestvo Polič Truške (mešanica), Terra Centuria (monokultivar istrska belica) ter Vanja (istrana in maurino), omenjeno priznanje pa je prejela tudi kmetija Jasa (za olje istrska belica).

Vsi dosedanji uspehi olj Jasa

V Italiji so olja s kmetije Jasa dosegla več vidnih uvrstitev na svetovnem ocenjevanju Flos Olei ter na ocenjevanjih v Veroni, Pesaru in Bariju. Na hrvaškem ocenjevanju Maslina Split so osvojila več zlatih medalj in dva šampionska naziva (2018, 2019). Predlani so prejela zlato na japonskem ocenjevanju Japan Olive Oil Prize – JOOP. V domovini pa: tekmovanje Zlata oljčna vejica – naziv šampiona (2018 in 2021), tekmovanje Oljka Šempas – med najboljšimi desetimi (2019, 2021) oziroma med najboljšimi petimi (2020). Pred tremi leti so v Kopru olje s kmetije Jasa izbrali za županovo olje.

Preberite tudi: Deklica Ana, ki skrbi za kokoši in prodaja jajca, da bi kupila želvo

Fotografija: Jaka Ivančič in osebni arhiv