Deklica Ana, ki skrbi za kokoši in prodaja jajca, da bi kupila želvo

Ana si želi želvo – in še več, sama si jo bo zaslužila. Prodaja jajca svojih kokoši in se hkrati uči skrbeti zanje. Za distribucijo je odgovorna njena babi, novinarka Žana Kapetanović. Menda dostavi z nasmehom tudi takrat, ko stroški bencina presežejo vrednost kartona jajc, ki jih prinaša :). A ekonomika očitno vseeno deluje, saj v namenskem kozarcu za vlaganje žvenketa kar nekaj kovančkov, vmes so tudi bankovci, tako da bo sredi aprila, ko se želve po navadi zbujajo, v njem dovolj, da bosta Ana in Žana odšli do rejca in kupili želvo.

Enajst let je stara, povesta in dodata, da to ni kar tako. Želve, ki jih včasih, ampak vedno redkeje, na podeželju še srečamo po vrtovih in so tako simpatične s svojim postaranim videzom, namreč spadajo med zelo ogrožene živali. Če jo srečate v naravi, niti ne pomislite, da bi jo nesli domov, pri nakupu pa morate nujno dobiti posebno potrdilo, imenovano cites, ki dokazuje, da prihaja živalca od registriranega rejca, ki spoštuje vse zakone, povezane s tem.

Mala kmetija je vsak dan večja

Želva bo nov dom dobila na majhni kmetiji. Anina družina je garsonjero v mestu zamenjala za hiško, ki je bila prej nekomu vikend, pri Rogaški. Obdaja jo lep kos zemlje, kjer je zasajen sadovnjak, vinograd, vrtiček, kar nobel kokošnjak so postavili, tudi želva bo imela svoj kvartir s hiško.

V bistvu gre za lepo zgodbo o tem, kako se mladi mestni ljudje preselijo na deželo, kjer se luksuz meri s povsem drugačnimi enotami kot v mestu. Z entu­ziazmom se učijo delati z naravo, otrok odrašča obdan z rastlinami in živalmi – za katere se počasi tudi nauči skrbeti, tako kot se Ana uči skrbeti za kokoši. Jasno je, da niso farmske delavke, ampak bolj ljubljenke. Vsaka ima svoje ime, ki izdaja njeno še posebej lepo lastnost – ena se sveti na soncu, druga ima zlato perje, tretja bel vrat ...

Kmetijica raste prijazno – ampak z velikim zamahom: sedmim kuram sta se v zadnjih dveh tednih pridružili še dve raci tekačici – kar pomeni, da bodo tu malo manj srečno živeli polži. Mogoče bosta prišla še dva muca: v zavetišču sta se tako spoprijateljila, da bi ju radi oddali skupaj, povesta Žana in Ana, ki sem jo uradno prosila za kako izjavo in je tako postala moj najmlajši intervjuvanec vseh časov.

Nekaj sva se že pomenili. »Kokoši hranim, kokoši dam spat, saj veš ... Vzamem jajca. A veš, zakaj: ker jih prodajam! Zato, za želvo! Želve imajo oklep. Že enajst let je stara,« je reklo iz telefona, prijetno razburjen otroški glasek. »Kokoši grejo za mano v gozd. Eni je ime Porednica,« pravi mala in nadaljuje, da ta zvali jajce zunaj kokošnjaka, kar v gozdu, da ga je treba poiskati. So pa njena največja: skoraj vedno sta dva rumenjaka, me seznanijo, preden se poslovimo, pa mala še z usodnim glasom sporoči: »A veš, kdo vzame kokoši? Jastreb!!«

Zelo malo ljudi poznam, ki si niso še nikoli zaželeli, da bi se odselili nekam na svojo malo kmetijo in zaživeli povsem drugačno življenje ...



Fotografije Žana Kapetanović