Avstralka, ki je napisala kuharsko knjigo o Istri

Paola Bacchia, avtorica bloga Italy on my Mind, pred leti tudi tekmovalka v avstralskem MasterChefu, bo kmalu izdala tretjo kuharsko knjigo. Ta bo polna receptov in skritih zgodb iz Istre, v podnaslovu opisane kot »skrito srce Italije, Slovenije in Hrvaške«.

Prinašamo vam poskusni recept in seveda pogovor z avtorico, ki je bila rojena v Avstraliji in tam tudi živi.

Živite v Melbournu, pišete pa blog, poln italijanskih jedi. Če se ne motim, po poklicu tudi niste kuharica. Od kod torej toliko italijanskih receptov?

Prav imate: po poklicu sem zobozdravnica. V kuhanje sem se zaljubila pred kakimi desetimi leti, ko je mojemu očetu Nellu – rodil se je v Pulju, mesto je takrat spadalo pod Italijo – začelo pešati zdravje. Moja mama Livia, ki je bila rojena v okolici Benetk, je bila odlična kuharica. Oče je oboževal njeno hrano, navdahnjeno z rodno Benečijo, rižote, njoke, polento … Kuhala pa je tudi jedi, ki jih je oče poznal iz otroštva, torej istrsko hrano. Ker je bila zahodna obala Istre stoletja del Beneške republike, so jedi podobne, a hkrati nosijo avstro-ogrski in balkanski vpliv.

Kaj je torej za vas istrska hrana?

Tisto, kar smo jedli pri nas doma: morska hrana, testenine, juhe – posebno jota s fižolom in kislim zeljem –, solate, šparglji z jajci, palačinke in sladice, kot so štrudelj, rikotina torta in ocvrti krofki z naribanim jabolki, ki smo jim rekli fritole. To so bile jedi moje mladosti. Recepte je imela mama bodisi napisane na koščke papirja bodisi jih je znala na pamet. Tisto leto, preden nas je zapustil oče, sem preživela veliko časa s starši: fotografirala sem mamo v kuhinji in si zapisovala njene recepte. Vse to je nato končalo v mojem blogu in je pozneje, na tak ali drugačen način, navdihnilo moje kuharske knjige.

Kako to, da živite v Avstraliji?

Oče je z družino zapustil Pulj leta 1947, ko je Istra postala del Jugoslavije. Mojo mamo je spoznal v bližini Trsta – poročila sta se in emigrirala v Avstralijo, da bi si v deželi priložnosti zgradila dom. Tu sta kupila nekaj zemlje, si postavila hišo in zasnovala družino. Obe s sestro sva bili rojeni v Avstraliji, sem pa zelo povezana s Trstom in Gorico, kjer živi veliko sorodnikov po mamini strani, pa tudi v Izoli imam sorodnike.

Kako so vam, ko ste bili otrok, opisovali Istro?

Oče mi je vsak dan pripovedoval, kako pogreša Istro, njeno rdečo zemljo, značilno vino, Jadransko morje in skalnate plaže. Ko sem jo obiskala, sem se počutila povezano z njim in s predniki. To je ozemlje, kjer so se meje stoletja spreminjale. Ko je bil moj ded rojen v Kršanu, je bila tam Avstrija. Ko je obiskal svoje starše v domačem kraju, je šel v Italijo. Ko so zapustili dom, je bila tam Jugoslavija. In danes je to Hrvaška. Verjamem, da se kultura in spomini izražajo s hrano. Domača hrana je tisto, kar raste na domači zemlji. To je tisto, kar ribiči ulovijo v morju. Domače jedi so odraz ljudi, ki so stoletja pred nami živeli na tej zemlji.

Paola se loti tudi vlečenega testa.

Tekmovali ste v avstralskem MasterChefu. Kako to, da ste le po nekaj epizodah zapustili oddajo?

Prijavila sem se leta 2012, ker sem želela gledalcem pokazati svojo strast do hrane. Sledili so dolgi dnevi snemanja, oddaje pa so bile zastavljene tako, da sem kuhala hrano iz okolij, o katerih vem le malo. Zdaj vem, da je veliko boljši način ohranjanja tradicionalnih receptov to, da pišem kuharske knjige, ustvarjam instagram in vodim kuharske delavnice doma v Melbournu. Poleg tega smo snemali, ko je bil moj oče že bolan. Če bi ostala v oddaji, bi izgubila dragocene mesece v njegovi družbi.

Če se pomakneva h kuharskim knjigam. Ta, ki bo izšla čez kak mesec, je vaša tretja.

Tako je – predvidoma bo izšla oktobra. Prva z naslovom Italijanska ulična hrana (Italian Street Food) je izšla leta 2016, čez dve leti sem izdala še Adriatico, ki je polna receptov in zgodb z italijanske obale Jadranskega morja. Pri vseh treh sem tako pisec besedila in receptov kot stilistka in fotografinja.

Kako ste se lotili raziskovanja istrskih receptov in koliko teh, ki bodo v vaši knjigi, je povezanih s Slovenijo?

Istro sem začela raziskovati na potovanju leta 2017, ko sem naredila že nekaj fotografij okolja, recepte pa sem začela pisati in jih preizkušati ob koncu predlanskega leta in nato še lani. Knjiga je opis spominov na kraje, ljudi in njihovo hrano. V njej je 80 receptov, ki jih je navdihnila mamina domača kuhinja, tu pa so tudi jedi, ki so jih naši istrsko-italijanski prijatelji pripravljali doma. Prav tako je bil navdih obisk Istre, kjer smo s prijatelji obiskali domačine in šli v restavracije, konobe v okolici Pirana, Pulja in nekaterih manjših krajev na polotoku. Navsezadnje so navdih tudi druge kuharice, ki se ukvarjajo z istrsko kulinariko, denimo skoraj 90 let stara kuharska knjiga Ete Marchese Polesini, knjiga Catherine Prato s konca 19. stoletja, potem pa so tu še kuharska dela Mady Fast, Iolande de Wonderweid, Francesca Gottardija in istrsko-ameriška kuharska knjiga Lidie Bastianich (mimogrede: njen sin Joe je eden od treh sodnikov ameriškega MasterChefa). V moji knjigi bo tudi deset kratkih zgodb, ki jih bodo spremljale črno-bele fotografije istrskih ljudi, tradicije in spominov.

Bo tu tudi jota, ki ste jo že omenili?

V knjigi bodo juhe in med njimi mamin recept za joto. Tu bodo predjedi, kot so pečene školjke, nadevani paradižniki, ročno izdelane testenine, denimo fuži, pljukanci in ravioli, različne vrste njokov, meso, morska hrana, vegetarijanski golaž, nadevane artičoke … Precej bo tudi sladic in zavitkov. Preproste okusne jedi, ki jih vsak lahko pripravi doma. To torej ne bodo recepti za značilne istrske jedi, ampak bi raje rekla, da so to recepti, ki me spominjajo na istrski polotok in Reko.

Slive so v piti naravnost enkratne. Priporočamo Paolin recept.

Slivova pita

Jesen je tu – in z njo recept iz knjige Paole Bacchio. V knjigi bo ob sladici pripisano še: torta con susine.

  • 100 g masla (sobne temperature, narezanega na kocke)
  • 80 g sladkorja, 2 jajci
  • 75 g pirine moke
  • 75 g bele moke
  • žlička pecilnega praška
  • 60 ml mleka, sol
  • žlička vaniljevega ekstrakta
  • 500 g sliv (izkoščičenih in razrezanih na osminke)
  • zvrhana žlica rjavega sladkorja

Hrustljava skorjica

  • 40 g pirine moke
  • 40 g masla (ohlajenega in narezanega na kockice)
  • 1,5 žličke rjavega sladkorja
  • 40 g orehov

Pripravimo še

  • malo maščobe (za pekač)

Priprava

1. Pečico vključimo na 160 stopinj. Namastimo dno in obod pekača premera 22 centimet­rov.

2. Z električnim mešalnikom nekaj minut stepamo maslo in sladkor, nato drugo za drugim dodamo jajci in naprej mešamo.

3. Na koncu dodamo moko, zmešano s pecilnim praškom, mleko, vaniljo in ščepec soli. Spet dobro premešamo – zmes mora biti kar gosta.

4. Testo preložimo v namaščen pekač, povrhu enakomerno razporedimo slive, razrezane na osminke. Posujemo z rjavim sladkorjem.

5. Sestavine za skorjico, razen orehov, vsujemo v skledo. Dodamo malo soli in s prsti pregnetemo, tako da se zmes poveže. Orehe nasekljamo in jih dodamo mešanici, to pa nato enakomerno posujemo po slivah.

6. Pečemo približno 50 minut – pita je pečena, ko zgoraj postane rjavkasta.

7. Preden jo razrežemo, naj se 5 ali 10 minut hladi. Postrežemo toplo ali sobne temperature.

Priporočamo še: Odličen recept za skutne štruklje

Fotografije: Paola Bacchia/Italy on my Mind

Špela Ankele
Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed