Babu iz Bangladeša, ki v Ljubljani navdušuje z azijsko ulično hrano

Babu's na spletu: čista desetka

Spletni ocenjevalci kiosku z azijsko ulično hrano Babu's namenjajo najvišje ocene. Uporabniki Woltovih storitev denimo povprečno oceno 9,2 (od 10), tisti, ki naročajo prek Glova, so z azijsko hrano Babu's zadovoljni 100-odstotno. In kar je res fenomen: Babu's ima tudi več kot 330 ocen uporabnikov Googla in prav vse so najvišje! Še več – eden od tistih, ki so nedavno jedli na Miklošičevi 14, je navdušeno zapisal: »Wow, kako okusna hrana. Definitivno najboljši pad see ew z rakci, popolna kombinacija okusov. Moja ocena: 11/10, res priporočam.« Drugi ocenjevalec je dodal: »Definitivno najboljša hitra hrana v Ljubljani in okolici. Takoj postrežena in okusna. Fant, ki dela, je nasmejan in vedno pripravljen pomagati.« Tretji pa je jasno strnil mnenje: »Izjemno okusno in sveže. Priporočam!«

V Slovenijo ste iz Bangladeša prišli pred dobrim desetletjem. Kakšne okoliščine so vas pripeljale sem?

Zaradi službe sem prišel. Izhajam iz srednjega sloja, v katerem so vloge razporejene tako, da ženske ostanejo doma ter skrbijo za družino in gospodinjstvo, medtem ko moški hodijo v službo. V družini sem edini sin. Septembra 2011, ko sem se še šolal za peka, mi je umrl oče. Nekaj prihrankov smo še imeli, a hitro je bilo jasno, da bo treba v tujino, saj doma enostavno ne bi mogel toliko zaslužiti, da bi zagotovil dovolj sredstev za našo družino. V Bangladešu je razširjeno mnenje, da v Evropi spoštujejo dobre delavce, in tako je bila odločitev, da se odpravim na delo v tujino, jasna.

Zakaj ravno v Ljubljano?

Leta 2002 je bilo v Južni Koreji in na Japonskem svetovno nogometno prvenstvo, na katerem je prvič sodelovala slovenska reprezentanca. Gledali smo ga tudi doma, v Bangladešu, in izvedeli marsikaj o Sloveniji, že prej pa sem vedel, da je to del nekdanje Jugoslavije. Ko mi je umrl oče, sem se povezal z znancem iz Bangladeša, ki je takrat že živel v Sloveniji. Tukaj sem od leta 2012.



Omenili ste, da ste se šolali za peka. Ste sprva iskali delo v slovenski pekarni?

Delal sem že marsikaj, bil sem tudi pek. Kuhati sem se navadil doma, saj je mama nama s starejšo sestro vsak dan pripravljala kosilo. To me je zanimalo, navsezadnje tudi rad jem, zato sem bil v otroštvu rad v kuhinji in se, kot kaže, spotoma naučil pripravljati različne jedi. Si pa nikoli nisem mislil, da bom delal kot kuhar.

Kaj je bilo vaše prvo delo v Sloveniji?

Bil sem pomivalec posode, saj je to tisti poklic, pri katerem ti ni treba govoriti, torej ne potrebuješ znanja slovenščine. Pomivalec seveda dela v kuhinji, kjer so hitro ugotovili, da znam tudi kuhati. Tako sem delal v kuhinji, kjer so me pač potrebovali. Moram pa povedati, da sem imel povsod, kjer sem delal v Sloveniji, izredno razumevajoče šefe in sodelavce, ki so mi pomagali, za kar sem jim neizmerno hvaležen. To sem delal do leta 2019. Takrat sva s poslovnim partnerjem odprla lokal s hitro hrano, v katerem sem cvrl krompirček. Potem pa je nastopila korona in po enem letu sva spoznala, da se najin posel ne bo obnesel. Zaprla sva in 31. decembra 2020 sem se pridružil ekipi Woltovih dostavljavcev v Ljubljani. Tam sem delal leto in pol, zadnje leto pa imam svoj kiosk na Miklošičevi. Vsi, ki so mi v tem času dali priložnost, so mi pomagali postati to, kar sem zdaj – lastnik kioska Babu's.

Kako ste se kot dostavljavec znašli na ljubljanskih ulicah?

Slovensko sem že znal nekaj, saj veste, osnove: Živijo. Dober dan. Imam dostavo Wolt. In čeprav se mi ljubljanske ulice zdaj zdijo sila enostavne, je bilo na začetku kar težko, saj mi je Woltova aplikacija sporočala, da je treba zaviti levo in desno po ulicah, sam pa čisto na začetku teh dveh besed nisem poznal, zato sem se kar precej lovil.

Se še spomnite, kaj ste dostavili najprej?

Za prvo dostavo sem porabil 45 minut, imel pa sem srečo, da sem moral dostaviti knjigo, kajti če bi prevažal hrano, bi do naročnika prišla hladna, kar ne bi bilo najboljše. Sčasoma sem ulice tako zelo poznal, da sem že z bežnim pogledom na zemljevid ugotovil, v katero smer je treba iti. Optimiziral sem pot in se s kolesom vozil kar brez navigacije. Ker je delo v moji krvi, sem prevzel vsako naročilo, čisto vsako, tudi če je bilo treba kolesariti pet kilometrov.

Slišim, da so vam sodelavci iz Wolta pomagali tudi pri nadaljevanju kariere ...

Zelo so mi pomagali, brez njih mojega kioska danes ne bi bilo. Pomagali so mi s prevodi in nasploh uredili vse, kar je potrebno za odprtje lokala. Neizmerno sem jim hvaležen.

Medtem ko se pogovarjamo, pripravljate dve enaki naročili, torej dve porciji enake hrane. Zakaj delate vsako naročilo posebej, ne obeh hkrati?

Tega ne maram delati, saj želim biti pošten do gostov. Če bi v vok dal sestavin za dve porciji, bi moral jed razdeliti na dva dela. Pri tem pa bi se zagotovo zgodilo, da bi v eno porcijo dal kak košček mesa več. Tega nočem, kajti do gostov moraš biti pošten. Pa tudi: jedi pripravljam z ljubeznijo in z mislijo na tistega, ki jo bo pojedel.

Vaš delovnik se začne ob 11. uri dopoldne in traja do 2. ure ponoči. Zakaj kuhate tako pozno v noč?

Ker sem kot Woltov dostavljavec opazil, da je ponoči ponudba hrane v Ljubljani omejena. Na primer: neki večer sta bila tukaj turista iz Amerike. Joj, kako sta bila vesela, ko sta videla, da lahko naročita nekaj azijskega! Dva sta bila, štiri porcije sta naročila in vse pojedla. Priporočila sta me prijateljem in naenkrat sem imel kup tujih gostov. Bilo je super in ravno zaradi tega rad delam to, kar delam.

Vseeno: delate po 15 ur na dan, prostih dni skoraj ne poznate. Kako utrujeni ste?

Nič utrujen (smeh).

Pa boste še dolgo toliko delali? Ali če vprašam drugače: kje se vidite čez nekaj let?

Vsekakor še vedno v Sloveniji oziroma v Ljubljani. Morda bom takrat že imel večjo restavracijo, saj sanjam o tem, da bi gostje prišli k meni, da bi jim lepo postregel, da bi se usedli za lepe mize in uživali v moji hrani. Geslo te restavracije bi bil kar moj moto: Od Babuja, z ljubeznijo.



Medtem ko se pogovarjamo, ste pripravili že nekaj porcij pad thaia, ki je v Ljubljani trenutno priljubljena jed. Kaj je skrivnost vašega recepta?

Vsekakor tamarin.

Mislite na omako?

Ne, to je začimba, iz ploda rastline. Tamarin raste na drevesu, v specializiranih trgovinah ga kupim posušenega. Potem ga namočim v vodo, odcedim v posodo in to tekočino imam za osnovo omake, v katero dodam še nekaj drugih sestavin. Ta omaka je tisto, zaradi česar je moj pad thai tako dober. Recept pa je skrivnost, saj sem ga kar nekaj časa pilil in preizkušal, da sem prišel do rezultata, na katerega sem res ponosen. Povem pa lahko, da ne maram čebule, zato je ne dodam. Pad thai je sicer ena največjih uspešnic mojega kioska.

Pripravljate še različne vrste karijev, pečeni riž in nekaj jedi z riževimi rezanci. Vsega skupaj kakih deset jedi. Boste jedilnik kaj razširili?

Na začetku sem imel nekaj dodatnih jedi, a se je pokazalo, da samo en kuhar ne more obvladati toliko jedi, zato sem ga skrčil.

Je vmes tudi kakšna jed, ki ste jo v otroštvu pripravljali v mamini družbi?

Ne, tukaj ne dobim pravih sestavin. Pri nas denimo imamo tudi pražen krompir, ki ga pripravimo s čebulo ali brez nje. A bistvo je v tem, da v jedi uporabimo različne sorte krompirja, ki jih tukaj pač ne morem kupiti, poleg tega so v njej različne začimbe in tudi do teh v Sloveniji ne morem.

Kaj pa vaša družina – se slišite vsak dan?

Seveda, vsak dan se slišim z ženo, mamo in sestro. Delam, da lahko v Bangladešu živijo normalno življenje. Rad jih imam. Nasploh imam rad ljudi. In rad tudi delam, kajti delo je del mene. Veste, ljubezen je tista, ki ti da vse, in ne denar, kot mnogi napačno mislijo. Denar je le tisti, s katerim lahko kupiš hrano, da te nasiti.

Ampak vi res delate veliko. Kako premagate kak dan, ko ste slabe volje?

Res lahko rečem, da sem srečen vsak dan, kajti uživam v tem, kar delam.

Ko vas takole poslušam, si mislim, kaj bi lahko bil vaš poklic, če se kdaj naveličate kuhanja ... Lahko bi imeli motivacijske govore.

Ni časa za to (smeh). A vendar resno lahko povem, da bi bil vesel, če bi moj način dela in razmišljanja koga navdušil in spodbudil. Kajti dokler sem mlad in zmorem, bom delal toliko, kot delam zdaj. Morda mi bo kdo sledil in si spremenil življenje na boljše. Vselej, ko se ljudje ustavijo pri mojem kiosku, jim postrežem z veseljem in ljubeznijo. Kajti tu preživijo le nekaj minut, deset minut, in le jaz sem tisti, ki lahko poskrbi, da je ta čas lepo preživet. Treba je uživati, saj je življenje kratko. Ob koncu vsakega dneva se vprašaj, ali si srečen. Če je odgovor, da si, potem je to to. To vprašanje si zastavim in si tudi pritrdilno odgovorim vsako noč, preden grem spat.

Priporočamo tudi: Urša Pikec: mlada Slovenka, ki je sous-chefinja v petzvezdičnem hotelu sredi Londona

Fotografije: Dejan Javornik