Barbara Kokelj: Tako se ji je spremenilo življenje, ko je iz prehrane izločila vse bele sestavine

Barbara Kokelj pred desetimi leti prešla na vegansko hrano – se poglobila v sestavine, fotografirala obroke in minimalistične krožnike objavljala na spletu. Iz teh objav je konec preteklega leta nastala knjiga, Veganski priročnik za tradicionalne kuharje, ki je te dni izšla tudi v angleščini z naslovom Vegan Guide For Tradicional Cooks.

Brez belega

Kaj tako prelomnega, da je popolnoma spremenila prehranske navade, se je zgodilo pred desetimi leti? »Pravzaprav se je začelo že ob rojstvu drugega sina, ki je zdaj star 18 let. To so bile klasične težave – napihovanje, bolečine v trebuhu, krči, zvijanje … Pred desetimi leti pa sem bolj prisluhnila svojemu telesu in se odločila, da nekaj naredim zase. Najprej sem iz prehrane izključila beli sladkor, saj se mi je zdelo, da mi povzroča največ težav,« začne pripovedovati Barbara Kokelj.

Tako je nekega dne vzela dnevnik in vanj vpisala vse, kar je pojedla, hkrati pa je še bolj korenito spremenila prehrano: »Ukinila sem vse bele stvari, za belim sladkorjem še belo moko oziroma gluten, pa mleko in mlečne izdelke.« Kar pomeni, da je zaplula v vegansko smer ter svoj fokus usmerila v zelenjavo in polno­vredna žita. Potem je, sčasoma, začela na svoj krožnik dodajati kako sestavino, jo vpisala v dnevnik in hkrati opazovala, kako se po užitju, denimo sira ali belega kruha, odzove njeno telo.

Kljub ugotovitvi, da najslabše prenaša mleko z mlečnimi izdelki vred, belih sestavin ni vrnila na jedilnik. »Pečem kruh z drožmi – za družino in prijatelje, sama ga ne jem, saj sem se navadila na brezglutensko hrano. Mlečnih izdelkov se zaradi težav, ki jih povzročajo mojemu telesu, raje ogibam in tudi beli sladkor se ni vrnil v mojo prehrano,« pojasni.

Nikoli ni bila ljubiteljica mesa

Je bil takšen prehod zahteven? »Odkar pomnim, nisem bila ljubiteljica mesa, zato sem se mu že nekaj časa ogibala, tako da se mu je bilo najlažje odreči. Priznam pa, da je bilo težje s sirom. Zdaj ga ne pogrešam več, saj podoben okus najdem v fermentiranih veganskih sirih, doma narejenih iz semenk ali oreščkov, kot tudi v doma narejenih humusih in namazih,« pravi sogovornica in na eno od miz, ki obkrožajo Dom na Joštu, postavi posodici z živahno rumenim in močno rdečim namazom iz sončničnih semen. Prvi je obarvan s kurkumo, drugi z rdečo peso, oba pa ravno prav začinjena in odličnega okusa.

Jošt omenjamo z razlogom, kajti tu že nekaj mesecev strežejo vegansko sladico, ki je nastala prav po receptu Barbare Kokelj (najdete ga na naslednjih straneh). Sladica, na priljubljeni kranjski hribovski postojanki imenovana prosenka, je v kratkem času med pohodniki postala prava uspešnica, kuharska ekipa pa jo obarva sezonsko – te dni jo denimo najdete v jabolčni različici.

Nevsiljivo, minimalistično

Skočimo z Jošta nazaj v domačo kuhinjo: je Barbara Kokelj pred desetimi leti torej začela kuhati samo vegansko hrano? Nikakor! »Bila je pač na mizi, poleg drugih, tudi mesnih jedi. Moji fantje so jo kdaj poskusili, kdaj ne. Zdaj, ko imata sinova že dekleti, ki se nam občasno pridružita pri kosilu, pa je v naši hiši nenadoma veliko večje zanimanje za vegansko hrano,« se nasmehne sogovornica.

Ko je spremenila prehrano, je želela razširiti svoj kuharski domet, zato je sprem­ljala različne kuharske delavnice in iskala navdih, predvsem pri tistih kuharjih, ki jih najbolj ceni. Najbolj blizu ji je veganska kuharica Sadia Badiei, ki na spletu deluje pod imenom Pick Up Limes, saj »svoje jedi predstavi na prav simpatičen način, res pa njena hrana ni brez glutena«. Kot zapisano, je Barbara Kokelj po poklicu grafična oblikovalka. Blizu so ji čiste linije in minimalistično oblikovanje. In takšne, prečiščene in jasne, so tako njene jedi kot fotografije, ki jih objavlja na instagramu.

To z instagramom je tudi zanimivo: »Pred štirimi, petimi leti mi je starejši sin odprl profil in me spodbudil, naj objavljam jedi, ki jih kuham zase. Res sem objavila eno fotografijo, potem pa dolgo nič. Kaka tri leta nazaj pa sem si zadala izziv, da bom beležila, kaj jem, in tako sem začela na instagramu objavljati fotografije s kratkimi opisi jedi.«

Sčasoma je začela razmišljati o knjigi: »Najprej niti nisem nameravala predstav­ljati svojih receptov, saj je šlo bolj za osebni projekt, vendar se je na profilu počasi oblikovala širša skupina sledilcev, veganskih užitkarjev, ki so moje recepte ponotranjili in me nagovarjali, naj jih izdam v knjigi. Kot so mi povedali, jih je pritegnila preprosta, a čista fotografija, kot tudi forma predstavljenih jedi, barvitost na beli podlagi, kar jedi postavi v prvi plan in pridejo bolj do izraza, pa tudi nekatere specifičnosti, ki hkrati definirajo moj življenjski slog, recimo priprava jedi brez belih živil, torej brez glutena in brez laktoze, kar je sicer na trgu posebnost v tovrstni ponudbi.«

Lani se je Barbara Kokelj opogumila, zbrala fotografije, zapisala recepte, sama oblikovala knjigo in jo tudi izdala. Potem ko je konec preteklega leta Veganski priročnik za tradicionalne kuharje izšel v slovenščini, je, kot že rečeno, pred kratkim sledila še njegova angleška različica.

Bol na Braču in Berlin

Zakaj prevod, in to tako hitro? Tudi ta zgodba je povezana s spletnim dnevnikom, saj je Barbaro Kokelj prek instagrama kontaktirala lastnica jogijskega kampa, ki ga najdemo na Bolu na Braču. Pojasnila ji je, da pride k njej skupina jogistov z različnih koncev Evrope in bi zanje rada v kampu pripravila tudi vegansko, brezglutensko prehrano. »Ko sem prejela sporočilo, sem se kar ustrašila, saj sem mislila, da je virus ali da mi bo kdo vdrl v račun. Čez kak teden sem sporočilo pokazala sinu in je seveda rekel, naj odgovorim. Z lastnico kampa sva se povezali, tudi slišali, in povabila me je, naj za štiri dni pridem kuhat za skupino desetih ljubiteljev joge, ki bi potrebovali brunch in večerni prigrizek.«

Je vabilo sprejela? »Sem. Sicer me je malo skrbelo, ali delam prav, ko sem v avto naložila sestavine za kuhanje in se odpeljala na Brač. A pomisleki so bili odveč, vse je šlo zelo gladko,« pravi Barbara Kokelj in doda še eno zanimivost: »Vodja jogistov, doma v Berlinu, mi je povedal, da je športnik in da jé vse. Spraševal se je, ali bo moja zelenjavna hrana dovolj za njegovo telo, ki je ves čas v pogonu. Rekla sem mu, da ni težav – če bo potreboval še kaj, naj pač zavije v bližnjo restavracijo, na zrezek ali ribe.« Tega Nemec ni storil, še več: »Nedavno mi je sporočil, da je tudi po moji zaslugi postal vegan.«

Pripravi sam: krema, pita in kolač

Na Braču je kuhala dvakrat: »Prvič jih je bilo deset, lani že 18. Prvič sem kuhala sama, lani sem prosila za pomočnico in tako je bilo veliko lažje.« Ker tovrstne tečaje pripravljajo tudi v Berlinu, je vodja jogistov Kranjčanko že povabil, da pride tja: »Za to se še nisem odločila – navsezadnje je grafično oblikovanje moj poklic, in ne kuharstvo. Vseeno puščam odprte vse poti in morda kdaj v prihodnosti sprejmem vabilo.« No, ravno nemška skupina, za katero je kuhala na Bolu na Braču, pa je našo sogovornico spodbudila, da knjigo izda še v angleščini.

Priporočamo še: Nataša Arčnik – Natya: Od varne hiše do solastnice prehranskega podjetja

Naslovna fotografija: Osebni arhiv