Barbarini pladnji s pecivom, po katere se pripeljejo od vse povsod

Mamina pravljična kuhinja je slaščičarska delavnica v Ceršaku, vasici blizu Šentilja, skoraj na naši severni meji. Tam je Barbara Šabeder Jančič uresničila sanje, ki jih je gojila dolgo – in zanje trdo delala. Tudi bralci Odprte kuhinje so pred tremi leti lahko prebirali njeno življenjsko zgodbo.

Takole se Barbara loti zlaganja peciva (Foto: Barbara Šabeder Jančič)

Življenjski preobrat

Za osvežitev spomina: tak preobrat, kot ga je dosegla ona, se zgodi redko. Vso mladost se je borila z nevarno previsoko telesno težo, kar se je uredilo, ko se je odločila za operacijo za zmanjšanje želodca. Prinesla ji je normalno življenje, prijazno družino, moža in dve deklici – in ti sta bili vzrok za preobrat, za nadaljevanje njene kariere.

Ko nekoč zaradi bolezni ena od njiju ni hotela jesti, si je mama izmislila pravljični krožnik: pol jabolka, toast in lešnikov namaz je dekorirala in preoblikovala v podobo Rdeče kapice, da je v otroku vzbudila zanimanje. Barbara je opravila prekvalifikacijo, se izšolala za slaščičarko – in zdaj ima v hiši svojih staršev slaščičarski studio, kamor hodijo ljudje od blizu in daleč: iz Lenarta, celo s Ptuja, z druge strani meje. Pol leta po odprtju razmišlja o tem, da mora postaviti neke meje, dobiti pomoč, se morda že razširiti. Kaj se je torej dogajalo, odkar smo se nazadnje videli? Barbara je nam­reč nekaj časa prispevala tudi recepte za našo prilogo.

»Samo na to sem ves čas mislila, kako bi prišla do svoje delavnice. V Mariboru, kjer še zdaj živim, so bile najemnine nedosegljive, rešitev se je ponudila pri moji starših v Ceršaku. Kako leto je trajalo, da sem zbrala vsa dovoljenja – imam pa srečo, da je mož gradbenik. Po odprtju sredi septembra lani je trajalo še kak mesec, da so ljudje razumeli, kaj sploh ponujam: da to ni slaščičarna, kamor prideš na kavo in kos tortice, ampak delam samo po naročilu, za domov. Potem je steklo in zdaj delam, delam, delam,« pravi Barbara. Ni je presenetilo, da ima delo – presenetilo jo je, koliko ga ima, čeprav se zdi, da gre za majhen, odmaknjen kraj. Malo zadiha le ob ponedeljkih in torkih, ko nabavlja, od četrtka naprej, sploh pa ob vikendih, je intenzivno. Pravzaprav je noro, pravi.

Pladnji s pecivom, ki ne sme manjkati na praznovanjih (Foto: Barbara Šabeder Jančič)

Pladenjčki, brez katerih ni praznovanja

Malo je prilagodila le program: na podeželju, pravi, ni povpraševanja po butičnih, elegantnih porcijskih torticah, ki si jih je sprva želela delati. Danes največ napeče tort in različnega peciva, ki konča na lepo oblikovanih pladenjčkih, železnem repertoarju vsakega večjega praznovanja in viru ponosa za marsikatero slovensko gospodinjo, ki se priprave take množine različnega peciva loti sama, doma.

Prav ti pladenjčki so pritegnili mojo pozornost. In ker so njeni še posebej lepi in tudi malce bolj ambiciozni, bolj avtorski, pa ker napeče kakih petnajst kilogramov tovrstnega peciva na teden, smo Barbaro izprašali, v čem je skrivnost njihove privlačnosti, kaj mora biti na njih, kako in kdaj se jih na praznovanju postreže.

»Mešanica peciv, velikih za zalogaj, pride prav ob skoraj vseh praznovanjih, kjer se zbere veliko ljudi: krst, poroka, rojstni dnevi, včasih si jih kdo privošči tudi samo za posladek po nedeljskem kosilu. Kaj je železni repertoar? Ne sme manjkati na kocke rezano kremno pecivo – najbolj zaželena je kombinacija grškega jogurta in sadja –, princes krofi, ruske kape ali kučme, čokoladne in oreo rezine, mini krofki, mini šamrole, košarice iz krhkega testa, napolnjene s sadjem. Tudi raffaello in rumove kroglice, ampak tu želim ljudi navaditi še na kak drug okus: kokosove, lešnikove, orehove. V bistvu skoraj vse poskušam obrniti malo po svoje, kot na primer ruske kape, ki so pri meni jagodne, malinove ... Te so mi tudi osebno pri srcu, saj se mi zdijo izziv in so razmeroma zahtevne. Všeč so mi breskvice, ki sem jih prej pomotoma izpustila. Pripravim jih z rdečo peso in kurkumo, ne z umetnimi barvili.«

Rdeče kapice (Foto: Barbara Šabeder Jančič)

Recept za Barbarine rdeče kapice, ki so pravzaprav malce drugačne ruske kape, najdete TUKAJ.

Na fotografijah, ki jih objavljalo slovenske gospodinje, je očitno, da takšnih pladenjčkov za večje praznovanje pripravijo tudi po več kvadratnih metrov. Kako določimo, koliko potrebujemo? »Majhen pladenj naj bi zadoščal za tri do štiri osebe,« pravi sogovornica. Ko pridejo gostje, pecivo navadno že čaka, razporejeno po mizi, vse pogosteje pa se gostitelji odločijo za sladki kotiček: mizo, kjer se zbere vse, kar je na voljo iz sladke ponudbe, morda tudi nekaj sadja. Izkazalo se namreč je, da se sladkarij veliko več poje, če so postavljene kar na osrednje mize – ljudje pač segajo kar iz navade in da si krajšajo čas.

Ti pladenjčki nikoli ne bodo osrednja tema, a v življenju nas navadnih ljudi so opomin na to, kako vsi potrebujemo vesele trenutke, praznovanja, dokaz, da smo v čem uspešni. Kot smo zapisali prvič, ko smo predstavili Barbarino zgodbo: »Življenje sicer ni pravljica, lahko pa se sam odločiš in potrudiš, da bo konec dober.« Če si je ona priborila svoje sanje, kaj čakamo mi, s svojimi?

Tudi mini krofki so hit med pecivom (Foto: Barbara Šabeder Jančič)

Priporočamo še: Matija Babić (TasteAtlas): to je gostilna, kjer lahko spoznaš Slovenijo