Bruno Šulman: »Moj nasvet – naj tekmovalci ne prebirajo komentarjev«

Ob začetku nove, osme sezone slovenskega MasterChefa smo preverili, kaj je novega pri Brunu Šulmanu, lanskem zmagovalcu tega priljubljenega kuharskega šova.

Kaj počne mladi Ljubljančan, ki je bil pred zmago razpet med treninge atletike, študij psihologije in kulinariko? Marsikaj: sodeluje z novo kranjskogorsko restavracijo, razmišlja o kulinaričnih dogodkih, snuje kombučo …

Pravkar se je začela nova sezona oddaje MasterChef Slovenija. Jo boste spremljali?

Absolutno. Prav veselim se je.

Bi se še enkrat odločili za sodelovanje v oddaji?

To je bila ena boljših izkušenj v mojem življenju in sem zares užival, odprla mi je veliko vrat. Je pa tudi res, da je snemanje zelo naporno, tako da je bilo enkrat čisto dovolj (smeh).

Kako leto pozneje vidite pluse in minuse svojega sodelovanja v MasterChefu?

Plus je vsekakor to, da sem se od sneman­ja dalje še bolj vrgel v kuhanje in to še danes počnem na polno. Med snemanjem smo imeli tekmovalci tudi intenzivni kuharski tečaj, na katerem sem se veliko naučil. Prepoznavnost po oddaji mi je prinesla številne priložnosti, ki sem jih zgrabil z obema rokama. Spoznal sem veliko ljudi, odprle so se mi možnosti, da skoraj po vsej Sloveniji pripravim degustacijske večerje oziroma kulinarične dogodke.

Kaj pa minusi?

Skorajda jih ni. No, morda le to, da že dolgo nisem imel časa za dopust (smeh), a tudi ta bo kmalu tu.

Nova sezona MasterChefa je že posneta, 16 novih tekmovalcev pa zdaj čaka pet minut slave oziroma medijska prepoznavnost. Kaj bi jim svetovali?

Predvsem, da naj to vzamejo kot svojo priložnost, zgrabijo z obema rokama in izkoristijo. Tam, v studiu, so naredili prvi del, zdaj jih čaka še drugi del dela. Torej: naj razmislijo o dogodkih, ki bi jih radi pripravili, skrbijo za prepoznavnost na družabnih omrežjih … To niso ravno naloge, povezane s kuhanjem, je pa danes nujno in pomembno, da kuhar, ki gre v takšen šov, obvlada tudi to.

Govorila sem z eno od tekmovalk v lanski sezoni in rekla mi je, da je enkrat zašla na komentarje, ki jih puščajo gledalci na družbenih omrežjih. Kar nekaj časa je potrebovala, da je predelala zlobne besede …

Da, tudi to bi bil moj nasvet – naj tekmovalci ne prebirajo komentarjev. Vse interakcije, ki sem jih imel v živo, so bile zelo prijetne in vsi so bili res prijazni, pod komentarji pa se hitro najde kakšen nergač, ker mu to omogoča anonimnost na spletu. Prvič in edinkrat, ko sem se spravil brat komentarje, sem si zapomnil le nekaj tistih malo negativnih in se nato nekako sam s sabo strinjal, da mi tega res ni treba početi (nasmešek).

Rad bi bil chef restavracije, ki bi stregla hrano na čim višji ravni. Sanje so Michelinova zvezdica.

Pred snemanjem oddaje ste bili razpeti med treninge atletike in študij. Kje ste danes na teh področjih?

Zdaj končujem študij psihologije, še zadnji letnik imam, a moram reči, da se na tem področju v prihodnosti ne vidim. Vidim se v kulinariki. Glede atletike pa je tako, da mi je zaradi vseh obveznosti in kulinaričnih zgodb že zmanjkalo časa za treninge. Pogrešam šport, a moj urnik je trenutno prenatrpan, tako da treningov žal ni več.

Če se ne motim, ste v kulinariki prvič nase opozorili že pred zmago na MasterChefu Slovenija, saj ste leta 2018 zmagali na tekmovanju Okus Ljubljane.

Takrat, pred štirimi leti, sem bil v knjižnici in sem se učil. No, pravzaprav sem brskal po telefonu, ko sem naletel na oglas za Okus Ljubljane. Iz netipičnih sestavin, tudi buče in ajde, sem nato sestavil sladico, saj sem se v tistem času bolj posvečal kreiranju sladic. Takrat sem bil dijak Gimnazije Bežigrad in to tekmovan­je je bilo moja odskočna deska oziroma prvi korak v svet kulinarike.

Letos ste na drugi strani, saj niste več tekmovalec, temveč član žirije, ki je ocenjevala na izboru Okus Ljubljane, hkrati pa v žiriji, ki bo ocenjevala predloge mladih na natečaju Okusi s Plečnikovega vrta.

Res je, sem tudi ambasador Okusov s Plečnikovega vrta, to je kreativni kulinarični natečaj, namenjen mladim od 16. do 25. leta, ki ob 150. obletnici rojstva slovenskega arhitekta poteka pod okriljem Plečnikove hiše. Natečaj spodbuja mlade, da so kreativni, in je, vsaj če sklepam po svojih izkušnjah na tekmovanju Okus Ljubljane, lahko fino odskočišče za naprej.

Kulinarično ustvarjate pod imenom d’Broonch. Kdo je d’Broonch?

Beseda se izgovori kot Brunč – tako mi rečejo domači in prijatelji. Pod imenom d’Broonch se predstavljam na instagramu in pod tem imenom pripravljam kulinarične dogodke. Enega takih smo imeli lani na Švicariji in je bil prava uspešnica, saj smo ustvarili preplet dobre hrane, dobrega druženja in dobre muzike. V maju načrtujem podoben, a še večji dogodek, nekakšen Gourmet Party #2, ki bo nekje v Ljubljani.

Ustvarjate sami?

Trenutno sem d’Broonch samo jaz, se pa to v prihodnosti, z razvojem dogodkov in moje blagovne znamke, lahko spremeni.

Kje se vidite čez pet, deset let?

Cilje, ki sem jih imel pred oddajo in so bili povezani s športom, sem zamenjal s cilji na kulinaričnem področju. Prej sem sanjal o uspehu v atletiki, zdaj v kuharstvu. Rad bi bil chef restavracije, ki bi stregla hrano na čim višji ravni. Sanje so, saj lahko povem, Michelinova zvezdica. A to so res sanje, to ni moj cilj.

Mladi kuharji danes razmišljajo o tem, da bi znanje pridobivali v tujini. Tudi vi?

Rad bi se učil od najboljših v tujini, saj je to prava destinacija, kjer lahko spoznam nove principe, nove tehnike, nova razmiš­ljanja. Gledal sem že, kakšne kuharske tečaje imajo v Franciji in kaj je novega na tem področju v Los Angelesu. Potem pa bi, če bi šlo vse po sreči, rad stažiral tudi v kaki vrhunski restavraciji. To je moja velika želja.

To torej pomeni, da denarne nagrade, ki ste jo prejeli kot zmagovalec MasterChefa Slovenija, še niste izkoristili, ampak jo hranite za izobraževanje v tujini?

Nagrada je v celoti pri meni. Denar, ki sem ga dobil za zmago, bi rad pametno porabil, torej vložil v znanje.

Bruno Šulman je že kuhal v družbi chefov, ki vodijo restavracije z Michelinovo zvezdico. Na fotografiji z Jorgom Zupanom (Restavracija Atelje).

Omenili ste, da je vaše življenje natrpano s kulinaričnim snovanjem. Kaj zdaj načrtujete?

Ker prihajajo toplejši dnevi, pripravljam več zunanjih dogodkov, snujem pa tudi izdelke, prva bo kombuča. Okus bo brusnica z rožmarinom in pomarančo. Izdelovanje je v zaključni fazi.

Veliko vas je videti tudi v Kranjski Gori, kjer sodelujete pri novi restavraciji Pino Alpino.

Med konci tedna res. Pomagam pri pri­pravi jedilnika in seveda veliko kuham. Ravno zdaj se iz zimskega jedilnika pomikamo bolj proti pomladi, tako da sestavljamo nove jedi.

Je to bolj bistrojska hrana?

Raje bi rekel, da je to preprosta hrana s pridihom drugačnosti. Tu so pašte, rižote, dodelani mesni krožniki … Preprosta hrana na dvignjeni način. Jedilnik je ozek, a raznolik. Imamo tudi obširen vinski bar.

Kar pomeni, da klasične rižote v restavraciji Pino Alpino ne bomo videli?

Res je – tudi rižoto povzdignemo na svoj način. Pripravimo takšno, kakršne drugje ne najdete, to si kar upam trditi.

Sezonsko in lokalno pa je tisto, k čemur danes stremijo vse boljše restavracije.

Da, a ne zato, ker bi bilo popularno, temveč zato, ker to pomeni kakovost. Tesno sodelovanje s kmetom pomeni konsistentnost, poleg tega lahko s pro­izvajalcem načrtuješ nove izdelke. Točno veš, kaj daš na krožnik, od kod pridejo sestavine, kako jih proizvajajo. Zelenjava ima več okusa, meso je drugačno. Okusi so drugačni.

Kdo od slovenskih kuharjev je torej vaš navdih?

Zelo mi je blizu Tomaž Kavčič, kajti on je tisti, ki mi je odprl oči in pokazal, da je kulinarika lahko doživetje. Pri njem ima vsak krožnik smiselno zgodbo, pri vsaki jedi so uporabljene drugačne tehnike. Všeč mi je, tudi značajsko, saj je vselej prijazen. Gostinec s srcem in dušo.

Preberite tudi: Matjaž Smodiš: eden najbolj uspešnih slovenskih košarkarjev, ki je začel gostinsko zgodbo
Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed