Bruno Šulman: Pisanje knjige je bilo drugačno, kot sem si ga sprva predstavljal

V preteklosti je Bruno Šulman treniral atletiko, študiral psihologijo in kuhal. Pred nekaj leti je atletiko opustil, študij psihologije je končal letos. Zdaj, dve leti po zmagi v oddaji MasterChef Slovenija, je zapisan kulinariki, in to tako strastno, da je tik pred izidom njegova prva kuharska knjiga, ki bo v samozaložbi izšla v kar 4000 izvodih. Ves ta čas pa visokorasli Ljubljančan sanja o tem, da bo nekega lepega dne vodil restavracijo, nad katero bo svetila Michelinova zvezdica.

Koliko časa po vaših izkušnjah traja televizijska slava, preden zbledi?

To je odvisno od tebe oziroma od zmagovalca oddaje – lahko se odločiš, da boš veliko delal, veliko kuhal in se boš tudi dosti pojavljal na dogodkih in v javnosti. Lahko pa zanemariš vse to in kmalu se o tebi nič več ne govori in piše, ljudje te pozabijo. V oddaji dobiš začetno prepoznavnost, potem pa je odvisno od tebe, kako jo boš izkoristil.

Ko ste leta 2021 zmagali v MasterChefu, smo vas srečevali na različnih kulinaričnih dogodkih, v zadnjem obdobju pa se že dolgo nismo videli in malo smo se ustrašili, da vas je odneslo proč od kuhanja. S čim ste se ukvarjali?

Prvo leto po zmagi sem bil zaradi kuharskih dogodkov in projektov vsak konec tedna na terenu, veliko je bilo dela in morda sem se kar malo izžel. Zato sem se odločil, da bom svojo ljubezen do kuhanja raje delil na drugačen način, in to s knjigo oziroma recepti, ki bodo te dni izšli na knjižnih straneh. Ravno zato me v zadnjem letu ali pol leta skoraj ni bilo na spregled: najprej sem bil na pripravništvu v tujini, v zadnjih mesecih pa sem se povsem posvetil pripravi kuharske knjige. Pisanje knjige je bilo drugačno, kot sem si ga sprva predstavljal, zato za druge stvari skorajda ni bilo časa.



Če se ne motim, ste bili lani v tem času v ZDA, kjer ste delali v restavraciji z dvema michelinkama ...

Lani jeseni sem bil mesec dni v San Franciscu, kjer sem delal oziroma stažiral v restavraciji Birdsong. Tam sem se res veliko naučil, predvsem se mi je zdelo zanimivo to, kakšno odgovornost so mi zaupali, čeprav sem bil komaj začetnik v tej kuhinji. V prijavnem pismu sem zapisal, da sem zmagal v slovenski različici oddaje MasterChef, in mislim, da mi je tudi to omogočilo tako neprecenljivo kuharsko izkušnjo. Delal sem skorajda vse: pomagal pri pripravi jedi in tudi pri njihovem zaključevanju. Delavniki so bili dolgi, bilo je naporno. Moj fokus je bil na učenju in lahko rečem, da sem se res ogromno naučil.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

Birdsong je moderna restavracija, v kateri prevladuje visoka kulinarika v kalifornijskem slogu, čuti pa se tudi rahel azijski pridih. V spominu mi bosta ostala predvsem visoka stopnja organizacije dela in perfekcionizem na vsakem koraku. Tu ni prostora za napake. Vsi zaposleni so to vedeli in upoštevali, bili smo ekipa.

​Ko ste zmagali v oddaji, ste omenili, da boste denar namenili za šolanje na kakšni od elitnih kuharskih šol. Kdaj se torej spet odpravljate v tujino?

Upam, da že zelo kmalu – januarja končno odhajam v Pariz (smeh).

Prej ste omenili, da pisanje kuharske knjige ni potekalo tako, kot ste si zamišljali. Zakaj?

Vedel sem, da imam dober nabor receptov, zato sem si mislil, da bomo izbrane jedi pač fotografirali in to bo to. Ampak tu je bilo še veliko podrobnosti, na katere sprva niti pomislil nisem – recepte je bilo treba večkrat testirati, izpopolniti, preveriti do zadnjega detajla. Nekatere jedi sem, preden sem jih dokončno zapisal v knjigo, pripravil dvakrat ali trikrat, spet druge sedemkrat ali celo osemkrat, da sem lahko zapisal natančen recept, po katerem bo jed uspela vsakomur, ki se bo lotil kuhanja doma.

ni podpisa

Kateri recept vam je povzročal največ preglavic?

Zagotovo sem največkrat pripravil torto pavlova in ta recept tudi najbolj natančno preveril, preden sem ga zapisal. Ta torta mora biti bela, imeti mora hrustljavo skorjico in mehko sredico – točno takšne pa ni ravno lahko ustvariti. Majhne spremembe pri recepturi in tudi pri temperaturi pečice so naposled dale rezultat, s katerim sem zelo zadovoljen.



Kakšne recepte vse ste strnili v knjigo?

Knjiga z naslovom Od osnov do masteršefa ima tri dele: najprej je tu baza, to so osnovni recepti, recimo za omake, vaniljevo kremo, testenine in podobno. Stvari torej, ki jih preprosto moraš znati, če se lotevaš kuhanja. V drugem, obsežnejšem poglavju so recepti za vsakodnevne jedi, ki so malo prirejeni oziroma nosijo moj podpis. Vsekakor sem bil pozoren, da so v tem poglavju jedi, ki so me oblikovale oziroma me spremljajo že nekaj let in jih lahko vsak pripravi doma. Potem pa je tu še tretje poglavje z zahtevnejšimi recepti – teh jedi se lahko doma lotijo entuziastični ljubiteljski kuharji, ki bi ob posebni priložnosti radi pripravili denimo slavnostno večerjo. Tu so tudi nekatere jedi, ki sem jih pripravil v oddaji, med njimi je finalna jed, torej srnin hrbet s kostnim raviolom, dodal pa sem še recept za čebulno sladico, saj je ta gledalce oddaje najbolj zanimala.

Omenili ste jedi, ki so vas oblikovale in so z vami že vrsto let. Katere so to?

Denimo bananov kruh – pečem ga od svojega 12. leta, zato sem v knjigo vključil prav izvirni recept, ki ga uporabljam že vsa ta leta. Potem so tu čokoladni piškoti oziroma chocolate chip cookies, ki se mi zdijo tako vsestranski, da jih lahko postrežemo ali v restavraciji oziroma slaščičarni ali doma.



Kje je skrivnost priprave takšnih piškotov?

V rjavem maslu – maslo pogreješ in ga, lahko bi rekel, malo zažgeš. Tako pripravljena maščoba naredi pomembno razliko v okusu.

Recepte ste torej zbrali in zelo natančno preverili. Kako pa so nastale fotografije?

Občudujem fotografinjo Suzan Gabrijan, ki je pripravljala že kuharsko knjigo Tomaža Kavčiča, sodeluje z Ano Roš in številnimi vrhunskimi kuharji oziroma slaščičarji. Kontaktiral sem jo in k sreči je bila za to, da fotografira moje jedi. Ona je res profi na področju fotografiranja hrane. Kakor si je kader zamislila, tako sva jed postavila pred objektiv in nastala je fotografija, brez ponavljanja. Šest fotografskih dni sva imela, v katerih sva posnela fotografije vseh 74 jedi, kolikor jih je objavljenih v knjigi. Fotografije so tudi zelo neposredne, saj so na njih unikatni krožniki ali skodelice, ki so delo slovenskih oblikovalcev, na ročno izdelani keramiki pa so seveda moje jedi. Vse drugo se mi je na fotografijah zdelo nepotrebno, saj sem želel, da je fokus na hrani. Pomembno vlogo je odigral tudi oblikovalec Kristijan Andoljšek, ki je odlično ujel koncept knjige.

Saj res: pred dvema letoma ste sodelovali tudi v kranjskogorski restavraciji Pino Alpino. Še kaj kuhate na Gorenjskem?

Ne, restavracijo vodi in tudi snuje jedi Maj Suhadolnik, ki je moj prijatelj že od srednješolskih let. Odlično se razumeva, druživa se, kadar imava čas, in se o hrani veliko pogovarjava. Maj odlično vodi kuhinjo.

Ne skrivate, da bi nekega dne radi vodili restavracijo z Michelinovo zvezdico. Kdaj bi to lahko bilo?

Rad bi pridobil toliko znanja, da bom lahko samozavestno vodil kuhinjo na tako visoki ravni ter hkrati ustvarjal povsem unikatne in odbite jedi.

Ste lahko bolj natančni?

To je proces, ki utegne trajati nekaj let. Reciva tako, da je moj cilj, da do 30. leta vodim kuhinjo restavracije z Michelinovo zvezdico, kar pomeni, da imam še sedem let časa za pridobivanje znanja in izkušenj. Ta načrt se bo komu morda zdel ambiciozen, a meni se ne. Vsekakor ga s trdim delom lahko uresničim.

Še vprašanje za konec: kakšen nasvet bi dali zmagovalcu nove sezone MasterChef Slovenija?

Naj zmago vzame za odskočno desko v svet kulinarike in naj nanjo ne gleda kot na vrhunec svoje kuharske kariere. Naj se še naprej uči. In naj veliko kuha.

Priporočamo še: 3 rogljički za uvod v praznično peko piškotov

Naslovna fotografija: Primož Korošec

Onaplus.si: To manj znano živilo je odlična izbira za hujšanje in mladosten videz