Ferntribe: Ana, Petra, Gašper in Jure si lepšajo življenje z nepozabnimi srečanji v naravi

Že res, da se brez Instagrama najbrž ne bi nikoli spoznali, ampak zgodba, ki vam jo želimo povedati, se v večjem delu dogaja v diametralno nasprotnem polu elektronskega, precej stran od virtualnega: v naravi. Našli so se štirje njeni strašanski ljubitelji, z enakimi interesi, enakimi hobiji, enakim pogledom na lepoto, z enakim okusom za hrano. In tudi bralci OK jih pravzaprav že poznate: Petro Sodja (Pcakes) smo predstavili pred časom, ko je v Sloveniji začela buhteti tortomanija: Petra je med tistimi, ki jim je uspelo razviti svoj slog. Odstopa od drugih. Njen mož je Jure, izdelovalec vrhunskih desk za sneg lastne blagovne znamke Moonchild. Naprej: Ana Bulat Osredkar. Še vedno jo pogrešamo. Več let je v naši prilogi vsak teden pripravila ideje za nedeljske sladice, take, ki smo jih vsi znali narediti – fotografirala in dekorirala jih je pa tako lepo, da marsikdo ni mogel verjeti, kaj vse se da v domači kuhinji. Zdaj smo spoznali še njega soproga, Gašperja Osredkarja.



 

Naključno srečanje

Ženski del je torej objavljal svoje lepe fotografije na Instagramu in sčasoma sta Petra in Ana ugotovili, da se njuna sloga nenavadno skladata. Ampak, ne, niso so dobili v živo, čeprav so vsi iz Gorenjske. Počakali so, da so se po naključju sočasno znašli v ZDA – in se prvič v živo srečali tam. Takoj so ugotovili, da imajo še več skupnega: več so se družili, več je bilo skupnih posnetkov in zakaj ne bi ustanovili profila, na katerem bi jih objavljali. Nastal je Ferntribe: »Skupinica prijateljev na lovu za pustolovščinami. Pohodništvo, popotništvo, majhna srečanja.«



 

Praprotno pleme

Ime jim je delalo preglavice, pol leta so premlevali, potem pa se je Jure, menijo, spomnil imena Ferntribe. Praprotno pleme. Prav pristaja tej zgodbi: če si bo kdo ogledal zgodovino njihovih skupnih trenutkov, bo opazil, da iz fotografij veje svojevrstno vzdušje: nekaj drame je vedno v zraku, pa naj bo med island­skimi ledeniki, kjer narava tako ali tako za vsakim voglom ustvari nov crescendo, ali na bližnjih, domačih hribih. Iz prizorov nikoli ne veje vročina poletnega dne, ampak melanholija prehoda časov: na njihovih fotografijah je, kot da se ves čas pripravlja na zimo, to je čas, ko se na rjave praproti v gozdu začnejo obešati pajčevine, okrašene s kapljicami megle. Tako, kot jih ovekovečijo ti štirje, jih ni do zdaj nihče. Vsaj v Sloveniji ne.

Bi šli z njimi na izlet?

Podobne skupine sicer v tujini obstajajo in iz tega je mogoče narediti celo posel: najame se hiša, ljudje kupijo vstopnice in potem sodelujejo na srečanju, je nevede zabredla v močvirje Ana. Namreč: nad to idejo sem se na vso moč navdušila. Ali ne bi bilo krasno oditi na izlet s temi prijaz­nimi ljudmi, pokazali bi vam prizore, ki jih morda sami še niste sposobni videti, na Pokljuki bi vas posadili za mizico, postregli potico, medtem ko bi vas grel kožušček na stolu. Vas naučili, kako se naredi popolna slika za Instagram, ki mu je svet zadnje čase tako podložen. Fantastična priložnost, sama bi šla takoj na izlet z vami, turisti bi stali v stometrskih kolonah, da bi skozi vaše oči spoznali Slovenijo, nisem mogla nehati – dokler nisem videla, da jih s svojim podjetniškim izbruhom rahlo živciram in utrujam.



Namreč, zakaj je Ferntribe nekaj posebnega: zato, ker so v svetu, ki časti nabuhli kič, zares talentirani, skromni, delovni in prizadevni, ob vsem tem pa realistični.»Ja, res bi bilo lepo. Ampak čas je problem. Mi imamo vsi še svoje prave službe in še druga zanimanja,« me je resno, skoraj karajoče pogledal Gašper.



Tako iztrgana iz sanjarjenja o tem, kako bodo zasloveli in obogateli, sem pač morala preiti znova v konkretnejše vode: »No, kako pa se zmenite za lokacije? In kaj boste jedli ...«



»Rečemo: kam bi šli? Vsak da svoj predlog, odločiva se ponavadi midve z Ano,« uslužno pojasni Petra. »Če gremo za en dan, se dogovorimo, kaj bova skuhali, potem vse spakirava. Onadva pa vse znosita,« pomigne proti moškemu delu. In tu nekdo znova omeni prenašanje palete na Mangart …

Da bo vsak potep nekaj posebnega

Številne lepe kotičke Slovenije so že obiskali, najbolj pa je vsem pri srcu skupna pot na Islandijo, kajti prizori tamkajšnje narave, čeprav so se prej pripravili, so jih omamljali z neustavljivo mogočnostjo, s spoznanjem, kako neverjetno lep je ta planet, na katerem živimo. In to bi vam radi povedali danes, v tokratnem nadaljevanju naše serije, ki je malo drugačno: ko boste šli na pot, tudi če samo na Šmarno goro, se spomnite na te štiri mlade ljudi: kam lazijo, kako trdo delajo, da si lahko privoščijo potovanja, kako se vnaprej pripravijo, da so ti trenutki zares nekaj posebnega. Vse prinesejo s sabo, še rože in vaze. Danes vam pač na pot lahko damo samo ta namig: če se boste potrudili s svojim izletom, boste videli stvari, kot jih niste še nikoli, in jedli vrhunsko, pa čeprav samo sendvič na leseni klopci na obrežju nepomembne reke. Ena zadnjih objav, ki smo jo našli pri Petri, ta teden, ob fotografiji pogrinjka na pomolu na Blejskem jezeru: »Vstati ob 5.30 in imeti zajtrk ob sončnem vzhodu. Brez sonca: še bolje, rahel dež in meglice. In dobra kava + družba.«

Priporočamo še: VIDEO: Najboljše polnjene paprike iz pečice

Fotografije: Ferntribe

Preberite tudi: Veste, kaj na uri v resnici pomenita oznaki AM in PM?

Na portalu Delo in dom ne spreglejte: Ozko podstrešje spremenili v dom za mlado družino

Na portalu Onaplus pa izpoved ženske: Kaj sem se naučila, ko sem imela moške samo za seks