Odprta Kuhinja

Intervju z Bebo in Hano Splichal: Kurkuma, vanilja in ščepec duhovnega

Odpri galerijo
A+   A-
Nekaj je v tem času, ko se leto prelamlja v novo: človek je bolj odprt za razmišljanje o svojem mestu na svetu, pa tudi o tem, kaj je sreča. Obiščimo spet Bebo in Hano Splichal, avtorici, ki nas pogosto spominjata na to, da bi bilo treba biti malček bolj prijazen: do sebe, do drugih in do planeta. Gremo z njima v Indijo.



Pravkar sta namreč izdali novo knjigo Kurkuma in vanilja, v kateri je po eno žlico receptov, popotniškega dnevnika, duhovnosti in literarnih ambicij. Približno v enaki meri vsega, čeprav se je začelo kot poskus, da bi napisali res dobro knjigo o indijski kulinariki, recepte pa veganizirali – v tej pisani deželi sta bili že šestkrat, tako da res ne moremo dvomiti: o tamkajšnji hrani nekaj vesta.

Ne zmorem ugotoviti, zakaj sta za naslov knjige izbrali prav kurkumo in vaniljo – razen, da me mogoče vidve spominjata na ti dve začimbi, Hana je vanilja. Torej?

Naslov je prišel nekako iz vsebine knjige, saj so v indijski kuhinji najpomembnejše začimbe. Kurkuma je najbolj prepoznavna, oranžna, sledi pušča tudi na prstih, ne le v jedeh. Vanilja je samo na videz nežna; dokaj izrazita je, posebna, močno aromatičen strok. Ko je bil naslov zapisan, sva šele pomislili, da sva to lahko midve.

Trije pridevniki, ki po vajinem mnenju najbolje opisujejo indijsko hrano, in tri ključne jedi?

Indijska hrana je polnega okusa, začinjena, topla. Vsaka jed je zaokrožena, zaključena, tudi tista najbolj preprosta. Če bi izbrala tri jedi, so to dal, riž in čapati.

Je to bolj kuharska ali bolj duhovna knjiga?

Ko sva jo začeli pisati, je bila to vsekakor kuharica. K receptom so se začele lepiti zgodbe in nastala je kar zajetna knjiga, ki ima tudi čisto samostojne zgodbe, oddaljene od krožnika za kakšen korak. Kdaj točno se je zgodil ta preobrat, ne vem, knjige se pač pišejo same. Nikoli nisem nameravala napisati česa duhovnega, gre bolj za literarne ambicije. Če ni nastala kuharska knjiga, naj bo potem vsaj roman z recepti. Ob izidu najine prve knjige Nekaj sladkega, ki je klasična kuharska knjiga, mi je nekdo napisal, da jo ima na nočni omarici in jo bere za lahko noč. V ta namen bo morda tudi Kurkuma in vanilja. V njej bodo našli nekaj tisti, ki radi kuhajo, in večni popotniki.

ni podpisa
ni podpisa



Najprej se posvetimo hrani, ker imam občutek, da sta vidve, tudi v najbolj duhovnih trenutkih tega indijskega potovanja, nekam materialno veliko mislili na hrano. Torej: kaj je kari?

V Indiji ni nobene jedi s tem imenom. Kari so si izmislili Britanci in jed površno predstavili na zahodu. Zelo aromatično začimbo kari patto, lističe z grma karijevca, indijske gospodinje pogosto dodajajo v omake in začimbne mešanice. Omak je seveda veliko, prav tako različnih kombinacij začimb, v nekaterih celo ni karija, pa jim rečemo kari. Ime se je prijelo tudi rumenkaste mešanice začimb. Danes je kari znan kot najbolj tipična indijska jed, na primer zelenjavni kari, le malokdo pa pozna ozadje.

Kaj je tali?

Tali pomeni krožnik in obrok, ki ga v Indiji postrežejo v času kosila. Krožnik ima ponavadi vdolbinice za različne jedi ali več majhnih lončkov, tali pa je lahko tudi list bananovca, ki ga malo obrišejo in nanj naložijo novo jed. Ideja izhaja iz ajurvede, ki uči, da naj v enem obroku zaužijemo vse okuse, slanega, sladkega, trpkega, grenkega, kislega in pekočega. Na bogatem taliju je lahko tudi petnajst različnih jedi. Super so posebne restavracije, kjer strežejo samo talije. Tam natakarji nenehno krožijo z vedri omak in ti jih dolivajo v prazne lončke do onemoglosti.

Indija je ogromna, podcelina. So na tako velikem območju kakšne skupne značilnosti, ko gre za hrano, da bi temu lahko rekli indijska hrana? Ali bi morali uporabljati regionalno bolj določne pridevnike?

Jedi se seveda spreminjajo od severa proti jugu, močno začinjene in težke omake so na severu in pikantne kokosove na jugu, vendar so vse prepoznavno indijske. Večje razlike sem opazila med mestom in podeželjem, drugače kuhajo v turističnih krajih kot v manj obiskanih, pozna se vpliv italijanske kuhinje, hitre prehrane, ki ni več značilna indijska ulična hrana.

Kako bi preprosto opisali razliko med štirimi osnovnimi oblikami indijskih kruhkov?

Vsi so ploščati kruhki, ki se jedo sproti pečeni. Da bi ostali topli, jih zavijajo v krpe ali shranjujejo v termoposodah. Čapatije in parote pečejo bolj na jugu. Na severu postanejo čapatiji rotiji. Pogosto jih pečejo v tandoorju, posebni lončeni peči, ki ima v sredini ognjišče. Kruhke pečejo tako, da jih nalepijo na steno peči, in takšen roti je seveda boljšega okusa. Že diši drugače, po ognju. Malo drugačen kruh je naan, ki je edini kvašen, a še vedno nizek, ploščat.

Ste navaden turist, ki je pravkar priletel v Delhi. Velemesto se prebuja, pa vas že straši s svojo silnostjo in silovitostjo. Kaj je prva stvar, ki naj jo poje tujec v Indiji, da se začne uglaševati na to deželo? Kaj je prvi indijski zajtrk?

V Delhiju in drugod na severu zajtrki niso ravno nežni do nevajenega turista. Jaz bi izbrala purije, ocvrte napihnjene kruhke. Morda bi kje dobili poho, odlično jed iz riževih kosmičev. Marsikdo zajtrkuje le chai, tako kot bi pri nas dan začeli s kavo. Uživanje v dolgih zajtrkih lahko pričakujemo bolj na toplem jugu Indije, kjer je osnova večine jedi fermentirano testo iz leče in riža. Iz tega testa za zajtrk pečejo ogromne palačinke, masala dose.

ni podpisa
ni podpisa


V Indiji je velik del populacije vegetarijanski. Sta se o tem s kom pogovarjali? Kaj si indijski vegetarijanec misli o veganstvu?

Vegetarijanstvo prevladuje v krajih, kjer je hinduizem, ki zapoveduje nenasilje. To ni le vera, bolj gre za osebno prepričanje in tradicijo. Ko sva se pogovarjali o tem z domačini, so priznavali, da se njihove vrednote zelo spreminjajo, vendar prej spremenijo druge tradicionalne navade kot vegetarijanstvo. Veganstvo se le počasi uveljavlja, saj velja mleko za posebno hranilno živilo. Mnogi si zatiskajo oči pred dejstvom, da je pridobivanje mleka še kako povezano z nasiljem, saj v Indiji ni več veliko srečnih krav, ki bi hranile človeštvo. Večmilijonska mesta ne dobijo mleka od krav, ki se sprehajajo po ulicah. O tem se večinoma ne želijo pogovarjati, so pa tudi taki, ki kupujejo samo mleko s posebnimi oznakami, ki zagotavljajo miroljubno kmetijstvo, ali postanejo vegani.

Popolnoma brez cinizma, samo zato, ker vem, kako blizu so vama živali: se vama krave v Indiji zdijo srečne?

V Indiji vidiš krave, ki se sprehajajo po obali, v mestih po prometnih cestah, hodijo ob železniških tirih in pobirajo, kar ljudje zmečejo skozi okno. Večinoma so shujšane, pobirajo odpadke, pogosto poginejo zaradi plastičnih vrečk. Nekoč so lahko pojedle vse, kar je človek zavrgel. Ne vem, ali so srečne, so pa svobodne, in vsako živo bitje si to najbrž želi. Si lahko srečen priklenjen, tudi če imaš dovolj hrane? Videli sva nekaj srečnih krav, v ašramih. Tam ohranjajo spomin na čas, ko je bilo drugače. Mleko srečnih krav pijejo le še redki posamezniki.

Šestkrat, pravita, sta bili v Indiji. Kaj iščeta?

Nič posebnega ne iščeva, vračava se k temu, kar sva že našli. Ko sem prvič prišla iz Indije, sem si želela, da to, kar sem doživela, ohranim, zadržim, ampak je izpuhtelo, kot če bi nekomu pripovedovala, kaj sem sanjala. Podobe so žive, občutki tudi, povedati pa se ne da kar tako. Zato sva napisali knjigo.

Zakaj v knjigi ni ničesar slabega?

Na potovanjih nisva pozorni na slabo. Gre za odločitev. Mislim, da lahko to povem v dvojini. Hana je bila včasih še večja pozitivka kot jaz. Moja izkušnja je, da se počutiš tako, kot se naravnaš. Izbereš zorni kot opazovanja. Sreča je stanje duha, pravijo modreci. Dnevi, ki sva jih preživljali v Indiji, so bili preveč dragoceni, da bi si dovolili gledati v temno stran te dežele. Kar pa ne pomeni, da je nisva opazili, zaznali in občutili. Najslabše, kar sem tam doživela, in na zadnjih potovanjih je bilo tega več kot na prvih, je izginjanje indijske kulture. Duhovne razsežnosti so bile včasih povsod, zdaj se moraš vedno bolj potruditi, da se jih dotakneš. Kot bi se potapljale, postajale manj dostopne, manj ponujene. Zdi se mi, da se to dogaja povsod. Morda bo to izginjanje in ponovno obujanje vprašanje preživetja. No, vidite, kako sem z lahkoto kritična. Ampak v kritiziranju in iskanju slabega ne vidim nič kreativnega, navdihujočega ali lepega. Dobro je tisto, kar nas polni, gradi, opogumlja in daje smisel.

Kaj je najbolj duhoven trenutek v tej knjigi za vas, Beba: meni se je brez dvoma to zdel prizor, ko sedite na peščeni plaži in z nogo brodite po pesku, ko v njem začutite pokrovček od piva. In začnete jokati?

Ja, to je bil zelo intimen trenutek. Prišel je iz nič, popolnoma spontano, nepričakovano. Morda se temu reče razsvetljenje, haha. Vse sem občutila hkrati, tako kot v resnici je. Sebe in okolico sem doživela kot eno, kot neločljivo celoto. Dober občutek, zavestno ga obujam, da ga ne pozabim. Pomaga mi razločevati med iluzijo in resničnostjo. V vsakdanjem življenju je to vedno težje, saj so nam ponujeni navidezni prijatelji, lažno udobje, kupljena varnost. Potem pa ni nikogar, ki bi ti skuhal čaj, ko si prehlajen.

Kaj pa za vas, Hana?

Zame je ostalo nepozabno prvo jutro na letališču v Mumbaju. Imela sem občutek, da me Indija vodi za roko, počutila sem se varno, sprejeto in ljubljeno. To je bila čisto duhovna izkušnja. V resnici sem noč prespala na vrhu kupa prtljage, zunaj je bila nepredstavljiva množica ljudi, ki se je prerivala in tu in tam je kdo kaj zavpil glasneje od drugih. Nisem vedela, kam greva, kako bova tja prišli in kaj naju čaka, ampak me ni čisto nič skrbelo. Bila sem preprosto srečna. Treba je povedati, da sem bila stara dvanajst let. Kadarkoli pridem v Indijo, se še vedno tako počutim.

Popravite me, če se motim, moja izkušnja z Indijo izvira samo z enega potovanja, ampak tole me bega: tja hodijo zahodnjaki k viru dokončne modrosti in sreče. Ampak večine Indijcev se ta vir ni nič kaj dotaknil. Dokaj brutalna družba je to.

Ja, zahodnjaki iščemo vir modrosti in ga tudi najdemo, če smo pripravljeni svoj svet postaviti na glavo. Sreča pa je že nekaj drugega. Nikjer nisem videla toliko srečnih obrazov kot prav v Indiji. Tudi med revnimi, morda celo največ med tistimi, ki imajo komaj za skodelico riža. Srečo oblikuje odnos do življenja, otroška radost tudi v poznih letih, prijateljstvo, povezanost v družini, radovednost, optimizem, zaupanje, da bo še vse v redu. Tam še imajo drug drugega. Žal mesta rastejo v nebo, na obrobjih se pojavljajo nakupovalna središča, prijatelji so postali imena na telefonih, med ljudi se plazi trend zahoda, z njim pa osamljenost, stiska, nemoč. Stare vrednote izginjajo, novih ni. Ne preseneča me, če so ob trku teh svetov reakcije agresivne, mnogi se odločijo tudi za samomor, saj so jim čez noč vzeli vse, v kar so verjele generacije in od česar so živele družine. Včasih se v Indiji zahodnjaki obnašamo neprimerno celo iz našega zornega kota, turisti pač. Najbolj srečna sem bila, kadar sem se v Indiji počutila kot na zasebnem obisku. Zgodilo se je, da me je bilo sram biti ena izmed turistk. Turisti jih velikokrat zmotimo s svojo grobostjo, togostjo, oholostjo in nespoštovanjem njihove kulture.

Kakšen človeški občutek v srcu in glavi je najboljša spremljava indijske hrane?

Uživanje, hvaležnost, radost, praznovanje, daritev. Hrano darujejo revnim, božanstvom, menihom. Za praznik bratov sestre ves dan kuhajo in s hrano razvajajo svoje brate. Na poroki nevesta z rokami nahrani moža. S hrano preprosto izraziš naklonjenost. Hrano okušamo, čutimo, senzualna je.

Kako ženski, kot sta vidve, ki se počutita doma v Indiji, gledata na domače praznike, kot sta božič, novo leto?

Obožujem praznike. Vsak dan bi kaj praznovala. Božič, prvi dan v letu, prvi sneg, divali, praznik luči, rojstni dan, novo obleko, nedeljo ... če sem doma, nedeljo praznujem tako, da sem do kosila v pižami. Ko sva si s Hano nekoč naredili posebno bogato kosilo, sva se med mrmranjem vprašali, ali kaj praznujeva. Bila je ravno sreda, tretja v mesecu, in tako sva na koledarju označili nov praznik. Če se le da, vsako tretjo sredo v mesecu pripraviva nekaj nevsakdanjega, na primer francosko solato, spečeva prazničen kruh. Za praznike se je treba potruditi. Najraje praznujem v družbi, ob dobri, okusni in zdravi hrani.

Preverite še recepte Bebe in Hane:


Maslena leča

Najboljši krompir

Korenčkova halva

Fotografije: Osebni arhiv
Datum Objave: 19.12.2018 ob 10:12

Več iz te teme:

Naročite se na e-novice: