Ivan Ivačič: kuhal je za druge, zase ne

Dasiravno moda ves čas naplavlja nove in nove naslove, ga pri nas verjetno ni gospodinjca, ki se ne bi srečal z recepti tega mojstra. Ne nazadnje se vsi počasi vračamo na izhodišče: k domači hrani. Nekaj zanimivih poglavij iz življenja tega zvezdnika minulih dni nam je odškrnil njegov sin, Peter Ivačič, ki tudi skrbi za njegovo zapuščino.

Današnji kuharji se imajo vsi po vrsti za chefe, Ivanu Ivačiču pa smo od nekdaj spontano govorili – mojster. S svojimi oddajami je v šestdesetih in sedemdesetih letih osvajal srca gospodinj in razširjal znanje, šarmanten in dober govorec je bil, ljudski in nič nadut, čeprav je bil zvezda, pravi njegov sin iz prvega zakona (ima še polsestro iz drugega) Peter Ivačič, ki dela kot družinski zdravnik. On je tisti, ki se zavzema, da se materialna dediščina – to je predvsem knjiga – posodablja in živi naprej. Si zasluži: kot so nam povedali pri založbi Pivec, od koder prihajata zadnji dve izdaji (od enajstih), je to ena najbolje prodajanih kuharic in omenili so številko sto tisoč izvodov. Zadnji ponatis, posodobljen in z zanimivimi fotografijami iz zasebnega življenja, je izšel lani, letos še kot elektronska knjiga. Mladim generacijam je treba servirati tako, kot prija njim. Je pa nekaj gotovo: vsak, ki se s kuhanjem ukvarja na dnevni, družinski ravni, prej ko slej to knjigo vzame v roke. Je osnova.

Moram pa reči, da zase ni prav dosti kuhal: verjetno je zato tudi prehitro umrl. (Foto: arhiv)

Ne tako dolgo nazaj se je o vašem očetu kar precej govorilo, zaradi stote obletnice rojstva, prav tako v marcu. Ali tudi sicer v vsakdanjem življenju k vam pogosto prihajajo ljudje in se želijo pomeniti o njem, deliti kak spomin?

Predvsem starejši. Oddaje so prišle na spored sredi šestdesetih let – to so bila prva leta slovenske televizije – in so bile del rednega programa nekje do leta 1978, ob sobotah, vsaka dva tedna. Če je bilo kaj posebnega, pa so posneli tudi kako za vmes, če me spomin ne vara. Skoraj uro so trajale, na sporedu so bile pred Dnevnikom in kar nekaj časa so jih, s podnapisi, predvajali tudi v drugih republikah tedanje Jugoslavije. Spominjajo se jih pač starejši.

Spomnite me: kako je sploh naneslo, da je prav vaš oče postal naš prvi televizijski kuhar? Kdo ga je izbral?

Mogoče zanimivost: pred časom mi je prišel v roke članek iz tujega tiska, v angleščini, v katerem novinarka navaja, da moj oče ni bil le prvi televizijski kuhar na območju Jugoslavije, ampak v celotnem evropskem televizijskem prostoru, kajti drugih kuharskih tv-oddaj takrat še ni bilo, piše.

Tega, kdo ga je za to vlogo predlagal, ne vem. Sam odgovor deloma povezujem s tem, da je bil tako svetovljanski. Zelo zgodaj je kot perspektiven mlad kuhar začel potovati in je bil, vsaj na začetku kariere, skoraj vsako sezono drugje. Ne samo po Sloveniji, kjer je delal v Slonu, Unionu, na Bellevueju, v Korotanu, kjer je spoznal mojo mamo, pozneje v Dobrni, ko sta se spet srečala in zaljubila, ampak tudi v tujini. Bil je šef hotelske kuhinje v Celovcu, vodja odprave tedna jugoslovanske kuhinje v Parizu, delal v tamkajšnji ugledni restavraciji ... Kot sem računal pozneje, je v kakih štiridesetih letih delovne dobe zamenjal dvajset različnih delovnih mest, si nabiral izkušnje in znanje. Mogoče pa je del odgovora, zakaj je dobil televizijsko oddajo, v tem, da je imel tudi svetovalne oddaje na radiu, z Natašo Dolenc.

Vsekakor ga v medije niso spustili kar tako: opraviti je moral dihalne vaje in vaje za pravilno izgovarjavo, kar ga je učila Ana Mlakar, tedaj profesorica na filozofski fakulteti v Ljubljani. Sem našel skripto.

Mogoče je del odgovora, zakaj je dobil televizijsko oddajo, v tem, da je imel tudi svetovalne oddaje na radiu, z Natašo Dolenc. (Foto: arhiv)

Je še veliko nepoznanega gradiva v njegovi zapuščini, ki bi ga bilo treba pregledati, morda izdati?

Sam sem bil rojen v Ljubljani, vendar sta se starša ločila, ko sem bil star tri, štiri leta, in sem potem do leta 2001 živel v Vojvodini, pri starših moje mame, k očetu v Slovenijo sem hodil na zimske in poletne počitnice.

Ko sem se preselil v Slovenijo, sem našel še nekaj fotografij, ampak so vse, ki so se mi zdele res zanimive, objavljene v enajsti izdaji kuharske knjige, ki je izšla lani. Imam le še nekaj rokopisov. Recimo: lotil se je razlage in svoje lastne interpretacije Kuharskih bukev Valentina Vod­nika. Izvirnik je za človeka, ki ne pozna jezika tistega časa, predvsem nemščine, neuporaben, očetu pa je bila ta knjiga, če lahko sklepam, neke vrste vzor.

Sama, rojena 1971, se ga, vsaj zdi se mi, spomnim s televizije.

Verjetno se ga spomnite zaradi reklame za majonezo Thomy. Pogosto me vprašajo, kako je prišlo do tega, da jo je reklamiral: oče je bil kolega in prijatelj številnih tehnologov, ki so delali v živilski industriji, sodelovali so pri več projektih. Ob tem, da so ga kot znan obraz angažirali pri omenjeni majonezi, je sodeloval pri razvoju argo kocke, veliko so se ukvarjali tudi z vprašanjem ohranjanja kakovosti vina brez konzervansov razen najnujnejšega žvepla.

(Foto: arhiv)

Kakšni so vaši spomini na zgodnja leta, na te počitnice? Kaj vam je kuhal?

Najraje sem imel znano zdolsko gobovo juho in ajdove žgance – živel sem v Vojvodini, tam nismo imeli jurčkov, ajde prav tako ne. Užival pa sem tudi v ribah, rakih, divjačini, v tistem, kar je imel on sam najraje.

Moram pa reči, da zase ni prav dosti kuhal: verjetno je zato tudi prehitro umrl. Za druge je ustvarjal diete, potem pa je prišel domov – moje mame tam ni bilo več, ker sta se ločila, in je bil potem kar dolgo sam, preden se je znova poročil – in saj razumete, da moški ne pride izmučen iz službe in si kaj skuha. To se ne dogaja. Umrl je pri triinšestdesetih. Verjetno deloma zaradi posledic vojne: zbolel je za tifusom, lovili so ga z bajonetom in je imel grdo rano na hrbtu. Ko se je vrnil, je tehtal vsega petdeset kilogramov. Potem je začel delati v hotelih, pripravljati bankete, za politike, in tam je bilo vsega, tudi tistega, česar v trgovinah nisi videl. Zredil se je na 120 kilogramov in nikoli več shujšal.

O njem pogosto preberemo, da je bil spreten govorec, in moram vam priznati, tudi vas je zanimivo poslušati ...

Slovenščine me je naučil oče. Ko sem začel hoditi na počitnice v Slovenijo, se je z mano pogovarjal slovensko. Pa pisala sva si: on v slovenščini, jaz tudi, kolikor sem pač znal. V naslednji pošiljki mi je pismo vrnil s korekturami: z rdečo je popravljal in dopisal, kako bi bilo pravilno. Dodatno sem se učil iz mladinskih revij, ki mi jih je pošiljal, pa na televiziji sem kaj ujel ...

Pri vas je zbranega največ gradiva, ki sodi v njegovo zapuščino, tudi temeljito jo poznate: kaj je za vas najbolj intrigantna epizoda njegovega življenja?

Zanimivo se mi zdi, kako veliko strokovne literature je zbral – tako rekoč vsa temeljna dela na svetovni ravni: ne le kuharice, tudi leksikone, slovarje ... Nekaj še imam, nekaj sem razdal drugim kuharjem, predvsem zgodovinske, pisane v gotici, pa sem prodal, ker jih nisem mogel brati. Očetu pa to ni delalo težav: tekoče je bral latinico, gotico, cirilico, tekoče govoril nemško, pa tudi rusko, kar je bila posledica tega, da je bil do leta 1948 zaprt v taborišču v Krasnojarsku.

Ivan Ivačič s sinom Petrom. (Foto: arhiv)

Kako pa je končal kot vojni ujetnik?

Ponekod piše, da je bilo to naključno. Med drugo svetovno vojno je obiskoval gostinsko šolo v Zagrebu in je z bratom, ki se je učil za mizarja, stanoval pri gospodu, ki je, kot kaže, delal za hrvaško odporniško gibanje. Ko so ga izdali, jim je naročil, pobi, pojdite domov, jaz pa grem k partizanom, preden pridejo pome. V tistem času pa je oče doma, na Zdolah, dobil vpoklic v nemško vojsko, ki mu ni dišala, in se je zato skrival v zidanici pri teti. Vseeno so ga dobili, a so ga drugi rešili pred likvidacijo, češ da je neveden – in da potrebujejo kuharje. Tako je bil pol leta nemški vojak, nato pa je pobegnil in se potikal in skrival po Koroški, pa po Madžarski – in tam proti koncu vojne, brez vseh dokumentov, padel v roke Rusom. Misleč, da je vohun, so ga poslali taborišče – in tam je bil spet kuhar. Po koncu vojne jih kar niso hoteli spustiti iz Sibirije, mi je pripovedoval, najbrž so upali, da bodo napolnili prazne vasi, kjer so ostale samo ženske. Oče je pobegnil sedemkrat, preden mu je le uspelo. Ko je prišel domov, so ga tu spet zaprli, ker niso verjeli njegovi zgodbi.

Eno vnukinjo že imate: kako ji predstavite, kdo je bil njen pradedek?

Stara je pet let in še premajhna, da bi ji obširno razlagali, kdo je bil. Omenimo, da je bil kuhar, da je kuhal za slavne ljudi. Kakšno knjigo že malo polista, s slikami. Vsake toliko ji bo treba kaj »servirati«, da bo imela to v sebi.

Kaj pa je vaš najljubši spomin na očeta?

Kaj pa vem: družina je bila zelo prikrajšana zaradi njegove službe, ampak za stroko je veliko naredil in ljudje so ga imeli radi, kamor koli je prišel. Spomin­jam se, da sem ga spremljal na odprtje hotela v Atomskih toplicah v Podčetrtku, odgovoren je bil za peko vola, tudi Tito je bil tam. Ogromen kompleks je bil in sem se, sredi dogajanja, izgubil v vseh tistih stavbah in hodnikih. Očeta sem našel tako, da sem poslušal, v katerem prostoru se ženske najbolj smejijo.

Sestavina, ki je osvojila slaščičarje in picopeke novega vala