Odprta Kuhinja

Kaja Sajovic: Frajerka, ki jo je za pisanje knjige najela Ana Roš

Odpri galerijo
A+   A-
Nedavno nazaj je pri založbi Beletrina izšel prevod monografije Ane Roš, napisane v soavtorstvu z novinarko Kajo Sajovic. Kdo je ženska, ki je lahko pogodu tako močni osebnosti, kot je naša svetovno priznana kuharska mojstrica?



Zagotovo ste jo spoznali, če prebirate portal javnega servisa MMC. Kaja Sajovic je tam zadolžena za mednarodno politiko, najbolj prodorna pa je s pisanjem o visoki kulinariki. Tako zelo, da ji marsikdo zavida, kajti ona je ena tistih oseb, ki bo najverjetneje že ta vikend obedovala v eni najbolj odbitih restavracij v tujini. Je tudi oseba, ki ima med svetovno kuharsko srenjo stkanih toliko vezi, da lahko v tem hipu pokliče Michelinovo zvezdo in z njo malce pokramlja. Z marsikom kar tako, na ti. Tako kot bova ta intervju opravili midve, novinarski kolegici.

Kaja Sajovic je oseba, ki je marsikdo ne mara in jo označi kot arogantno. Zavaja. Najširši nasmeh res ni njena vrlina, a ta med pogovorom postaja vedno bolj izrazit. Kaj kmalu spoznaš njeno simpatičnost, ko odpre buteljko penine in zamašek nerodno izstreli v nebo. Ko pripoveduje, kako je padla v beneški kanal in skakala na čoln v bližini Hiše Franko. In ko izveš, da je v rani mladosti pekla torte ter piškote, med tem ko so vrstniki spoznavali alkohol. Prav tako je preveč goreče spremljala Twin Peaks. Tako zelo, da je še danes v njej prevzetost do morbidnega. Lahko bi ji rekli – frajerka. Zaradi vseh teh, po njenem mnenju nerodnih vrlin, pa jo je, kot se izrazi, za soavtorstvo v knjigi Sonce in dež »zahakljala« Ana Roš. Kaja je bila zadolžena za faktografski del monografije, ki jo je v objektiv ujela fotografinja Suzan Gabrijan. Spomnimo: Tako o Ani kot o Suzan smo že pisali, zato pozornost danes ni na njuni strani.

Kaja Sajovic v rokah drži monografijo Ane Roš, ta pa je z malo sreče lahko vaša. Preverite nagradno igro na našemo facebooku.
Kaja Sajovic v rokah drži monografijo Ane Roš, ta pa je z malo sreče lahko vaša. Preverite nagradno igro na našemo facebooku.


Kaja, najprej čestitke ob zaključenem delu. Razloživa našim bralcem, kaj pravzaprav pomeni, da knjigo založi svetovna in znamenita založba Phaidon. Očitno je, da ne gre za običajno kuharsko različico.

Knjiga je v izvirniku napisana v angleščini in je izšla pri Phaidonu čez lužo. Založba se je specializirala za knjige s področja umetnosti, oblikovanja in kuharske knjige, ki pa niso takšne, kot si jih mogoče predstavljamo. Ponavadi gre za šefe, ki imajo v ozadju globoke in pomembne zgodbe. Šefe, ki so premikali gastronomske meje v lastni državi. To so na primer Magnus Nillson na Švedskem, Rodolfo Guzman v Čilu, Virgilio Martínez iz Peruja ... Za te knjige je značilno, da je kulinarika potisnjena v ozadje, zato da se izpostavi nekaj več, kaj doprinašajo k domačemu okolju in razvoju tega. Sicer pa je Anina knjiga najbolj osebna od vseh. Ostali kuharji tudi večinoma niso tako spretni pisci kot ona.

Tokrat v ospredje postavljamo tebe, čeprav je glavna zvezda knjige Ana. Zadolžena si bila za faktografske dele knjige, ki pa so postali slikoviti opisi. Prava popotnica za nekoga, ki želi obiskati in spoznati Posočje.

Ana me je res najela, da bi pisala faktografsko, čeprav me je poznala in ve, da takšen način ni ravno v mojem stilu. Ko me nekaj zanima, se v to vržem z dušo in telesom, tako da tudi vse opišem zelo slikovito in doživeto.

Po naravi nisem ekstrovertiran človek. Tako sem se v novinarstvu morala dolgo časa siliti, da sem izpeljala intervjuje, kajti nisem najbolj lagodna v komunikaciji. Zato sem vedno več pozornosti posvečala opazovanju, podrobnostim in obnašanju ljudi. Tokrat pa me je Ana vrgla v vodo in na lepem sem morala obiskati pastirje, ribiče ... To mi je v bistvu neverjetno pomagalo tako na profesionalnem področju kot osebnostno.

Še več, med pisanjem knjige sem dva tedna delala v strežbi Hiše Franko, ker je osebje zbolelo (to je bilo pred korono, da ne bo pomote). Imeli so na izbiro: ali zapreti za tisti dan ali vprežti amaterko. Brez izkušenj sem se morala postaviti v območje svojega neudobja in spoznala še drugo plat. Predvsem to, kaj kot gostje delamo narobe in koliko težav lahko povzročimo.

Katere pa so te napake, ki si jih opazila, da jih gostje počnemo?

Velik problem so (namišljene) netolerance. Ljudje se žal ne zavedajo, kaj za kuhinjo pomeni, če si zaželimo vegetarijanski, veganski meni, jedi brez laktoze ali glutena. Samo za tisti dan in za tisto osebo mora kuhinja jed pripraviti popolnoma na novo.

Če prideš v takšno restavracijo, kot je Hiša Franko, kjer je velik poudarek na mlečnih izdelkih, prav tako na mesu, pa ravno tega nočeš, se lahko vprašamo, ali si res prišel jesti hrano Ane Roš. In najhuje je, ko se gostje najavijo kot brez laktoze, kuhinja naredi meni samo za njih, potem pa se za mizo odločijo, da bodo vseeno raje običajni meni.

Drugi problem so »čik pavze«. Krožniki so tukaj natempirani na sekundo. Če te ni za mizo, mora krožnik nazaj v kuhinjo in pod salamander. Če je šla oseba za deset minut na cigareto, je včasih treba celo jed praktično zavreči.

Nekateri odtavajo na zrak, si zunaj naročijo še eno buteljko in zablokirajo sistem v kuhinji, saj se vse jedi za mizo strežejo hkrati. Če nekoga ni za omizjem, je namreč treba počakati, da se vrne. Pride pa lahko tudi do nacionalističnih izbruhov, saj nekatere zmoti, da zelo mednarodno osebje Hiše Franko ne govori vedno slovensko.

Sonce in dež, monografija Ane Roš
Sonce in dež, monografija Ane Roš


Vrniva se nazaj k Posočju. Doživela si ga, da si lahko toliko napisala. Izpostavi tri stvari, ki jih mora nekdo, ki se odpravlja tja, obvezno doživeti.

V Hiši Polonka, kjer kuhajo stare jedi iz Hiše Franko, pripravljajo Friko. To je krasna jed, ki jo hvalijo tudi najzahtevnejši gostje iz tujine. Je uteha, ker je tako mastna, odraža pa tudi tradicijo. Sirarstvo. Včasih se je delala iz ostankov od pridelave sira. Hkrati je drugačna od drugih slovenskih značilnih jedi. Ne dobiš je povsod po Sloveniji. Obvezno na friko!

Morate na planini Sleme in Medrje. Mi smo šli tja krave gnat, kot boste lahko prebrali v knjigi. Po poti se lahko ustavite pri pastirjih na žganju, skuti ali joti, na vrhu pa je prav tako v knjigi opevani hotel Mu.

Tretja točka je Drežnica, zelo posebna vas, precej odrezana od sveta, a ko se pripelješ tja, doživiš čudovit, skoraj kičast prizor, ki me spominja na avstrijske puzle iz otroštva.

Prebrala sem, da je soavtorstvo v knjigi Ane Roš tvoj največji ponos. Kako pa dosežek sprejemajo tvoji kolegi in okolica?

Res je. Že kar nekaj let delam na MMC-ju, ki, roko na srce, ni ogromna medijska hiša. Na področju kulinarike sem začela delati malce pozneje kot nekateri kolegi, ki so že staroste na tem področju. To, da te potem nekdo povabi, da boš pisal za tako veliko založbo, je, tako zame kot za fotografinjo Suzan Gabrijan, zelo velik dosežek.

Sicer s prevodom, ki je izšel pod okriljem Beletrine, čeprav je moj, nisem najbolj zadovoljna. V angleščini pišem veliko bolj poetično, v slovenščini pa neposredno, a se zaradi strogih Phaidonovih pravil nisem mogla približati svojemu slovenskemu slogu. Nekatere stvari, ki se nam zdijo samoumevne, sem morala prevesti dobesedno.

Knjiga v tujini zelo odmeva, čeprav je zaradi korone knjižna turneja odpadla. V Sloveniji je malo drugače. Bodimo odkriti, tudi Ana je v tujini mogoče bolj uspešna kot pri nas, kjer se nam mora vedno znova in znova dokazovati in pojasnjevati, zakaj je Hiša Franko višje kot ostale restavracije. V tujini si zvezda, pri nas pa izpadeš malce aroganten. Tudi jaz nekih velikih čestitk od slovenskih kolegov na svojem področju nisem prejela.

No, kakorkoli že, pisanje ti gre odlično, to ti moramo priznati in te pohvaliti. Kaj pa kuhanje?

Kot otrok sem bila veliko s starimi starši, zato sem se posledično družila z raznimi tetami, babicami in upokojenkami, ki pa so si rade izmenjevale recepte. Tako sem še pred osnovno šolo kuhala in pekla. To ni bila prefinjena kulinarika, da ne bo pomote, sem pa res ogromno »prepekla«. Ko so se vrstniki zabavali in odkrivali alkohol, sem jaz pekla torte in piškote. Babica in dedek sta živela v Podutiku ob gozdu, kar pomeni, da smo nabirali gobe, borovnice, vlagali, delali šabeso ...

»Opazila pa sem, da Ana povsod s sabo nosi čili, ki si ga doda na jed. Pa sem si rekla: Ok, če ti to lahko nosiš s sabo, se pa jaz ne bom sramovala svoje šatuljice s soljo!«
»Opazila pa sem, da Ana povsod s sabo nosi čili, ki si ga doda na jed. Pa sem si rekla: Ok, če ti to lahko nosiš s sabo, se pa jaz ne bom sramovala svoje šatuljice s soljo!«


Kako to, da si se potem vendarle našla v visoki kulinariki in ne tisti, ki živi v kuhinjah naših domov?

Zato, ker jo povezujem s kulturo. Visoko kulinariko razumem kot podaljšek tradicionalni kuhinji in njenih komponent, ki bi se brez nje lahko tudi izgubile. Boli me, da ljudje gledajo na visoko kulinariko kot na »preseravanje bogatunov«, jaz pa jo vidim kot umetnost. Picassojeva slika stane na milijone. Zakaj ne bi meni v restavraciji, ki zaposluje 50 ljudi in več, ki skrbijo za neverjetno spajanje okusov in tehnik, znašal dvesto evrov?

Res pa je, da težko razumemo domet neke visoke kulinarike restavracije v Peruju, dokler ne poznamo njihove osnovne kulinarične ponudbe, tradicij, najbolj zakotnih lokalov, poulične hrane, kuhinje tamkajšnjih mam ... Dokler v glavi nimaš te slike, tudi ne moreš razumeti, kaj pravzaprav pove Ana, ko na krožnik postavi svojo jed. Cena menija zajema tudi to, kako ti ohranjaš male pridelovalce, tradicije, proizvode in sestavine, ki bi sicer izginili, kajti povprečen okus vedno izbere kremni sirček iz trgovine, ne pa albuminsko skuto, ki jo ponuja pastir. In vse takšne podrobnosti skrivajo zgodbe.

Ne zanimajo me popolne restavracije z zlatimi lestenci in belimi prti, v ozadju pa se ne dogaja prav veliko. No, poskušam se spomniti, koliko je pravzaprav visoke gastronomije v Anini knjigi, pa mi pravzaprav ne uspe. Je poklon okolju. Poklon Posočju.

No, recepti iz te knjige pa res niso za vsako kuhinjo, a razumljivo, saj tudi knjiga ni, kot sva že predelali, kuharska.

Nekaj bolj prikladnih receptov je iz Hiše Polonka, torej iz stare Hiše Franko: to sta recimo frika, rozbif ... Sicer pa, res je, kdo bi se lotil teh receptov? Jaz ne.
Recept za friko: Slovenska jed, ki se je znašla na Guardianovem seznamu evropskih specialitet

Kaj te je naučila Ana Roš?

Malce sva si podobni, nisva ravno konvencionalni osebi. Obe sva brez dlake na jeziku, kar pri nas ni najbolj zaželeno. A prav ona me je naučila, da sem lahko preprosto to, kar sem. Tudi njej sem bila všeč zato, ker sem drugačna. Ker je moje pisanje iskreno. Ker ni kopija piarovskih prispevkov. Naučila me je, da si lahko uspešen, četudi počneš stvari drugače, kot mogoče to od tebe pričakuje družba.

Ali te je naučila tudi kaj kuharskega? To nas najbolj zanima.

Niti ne (smeh in premislek). Niti ene stvari. Opazila pa sem, da Ana povsod s sabo nosi čili, ki si ga doda na jed. Pa sem si rekla: »Ok, če ti to lahko nosiš s sabo, se pa jaz ne bom sramovala svoje šatuljice s soljo!« Imam kar težavo, vem, zelo rada imam slano. Tega ne bom naredila v Michelinovi restavraciji, se razumemo.

Kajina najljubša fotografija v knjigi: »Prevzema me morbidno in temačno. Mogoče sem v otroštvu preveč gledala Twin Peaks. Zanimajo me obrobje. Ni to provokacija, mogoče le malo uporništva proti sistemu, ki skuša pometati pod preprogo vse mogoče.«
Kajina najljubša fotografija v knjigi: »Prevzema me morbidno in temačno. Mogoče sem v otroštvu preveč gledala Twin Peaks. Zanimajo me obrobje. Ni to provokacija, mogoče le malo uporništva proti sistemu, ki skuša pometati pod preprogo vse mogoče.«

Priporočamo tudi: Manca Korelc: ekstremna iskalka vode

Fotografije: Črt Piksi
Datum Objave: 2.10.2020 ob 17:10

Več iz te teme:

Ana RošKaja SajovicSonce in dežBeletrina

Naročite se na e-novice:

Mateja Delakorda
Mateja DelakordaKuhanje, to so moji trenutki! Zvok sekljanja, cvrčanje olja, vonjave iz pečice, na mizi pa cvetlice.