Kolumna sitne mame: Čar kave v postelji

Nekoč smo bila mlada dekleta, ki smo posedala v parku pred šolo (če se je le dalo na tleh, ker so tako posedali v naši nadaljevanki Beverly Hills 90210), gledale v morje in obzorje tja daleč in ... najstniško sanjale, načrtovale ter si zamišljale. Kako bi bilo, kako bo, ko bomo srečale tistega pravega (ja, vem ... blazno nefeministično). Nujne lastnosti sem si seveda zamislila, ampak same predstave pa niso bile neznansko definirane – terminsko bi bilo lepo, če bi se tam nekje po fakulteti gospod pojavil, želela sem si poroko (ker vanjo neizmerno verjamem) in pa ... si predstavljala, da bova ob vikendih zjutraj v miru skupaj brala časopise in pila kavo (čeprav takrat kave sploh še nisem pila, ker se mi je zdela neokusna). Uresničeno? Skoraj. Tisti pravi je malce zamudil in predvsem ... ne pije kave. Mi jo pa skuha. Ker je najboljša kava tista, s katero te postrežejo drugi. Še posebno, ko ti jo prinesejo v posteljo.

Iskreno, niti ne vem, v čem je skrivnost čara zajtrkov v postelji. Soglašam: tiste drobtine, ki ostanejo in te zvečer pikajo, niso najboljši del. Tudi kakšno mazanje marmelade se lahko hitro spremeni v preoblačenje posteljnine. Ampak kava. Samo kava. Pod kovtrom ali odejo, ko niti vreme ni pomembno, ker je vzdušje uglašeno tako s soncem kot dežjem ali celo snegom, ki se kaže skozi okno. Udobno naslonjeni na vzglavje – s skodelico v rokah ... malo ali veliko. Z vonjem po kavi, ki napolni nosnice in dušo. Tistim vonjem vikend kave, ki diši po ustavljenem času.

Ampak te kave nisem bila deležna vedno – s trudom mi je končno uspelo. Kar je bilo pred prihodom male družinske članice redkost, je zdaj postalo navada. Prej me je kava čakala šele v kuhinji (morda kot motivacija za prenehanje poležavanja, khm). Le z vztrajnostjo in nekaj uporabe najmočnejšega orožja, privzgajanja navade, prišla do male zmage – tiste, ki se po skakanju po postelji le odloči in reče »tati, pridi ... greva dol, mamiki kavo skuhat!« Ker veste, njej težko reče ne.

Tako so moji nedeljski dopoldnevi tisti pravi. Tisti, ko se nam ne mudi. In dobim v posteljo še toplo kavo iz kafetjere z le malo vode. In ja, čisto moj izvod Odprte kuhinje (še vedno jo berem na nedeljo, čeprav jo dostavijo že v soboto – nekako ne prija še takrat). In enega od naših mačkov, ki mi nato sili v naročje (toliko o miru). In tistih deset minut, ko se ne mudi nikamor, ko je kava res kava in to je moj čas – ne potrebujem ur ali dnevov. Potrebujem le mojo skodelico, časopis in pa najlepši dodatek – zvoke iz kuhinje v spodnjem nadstropju, kjer se dogaja pripravljanje zajtrka. Prisluhnem in spremljajo me med pitjem in branjem. Pregovarjanja glede tega, da bo moralo biti maslo (in včasih med) na kruhu, ker ni samostojna jed, dogovori glede nujnosti sadja, šumenje kotlička za vodo za čaj, ropot opekača za kruh, smeh in klepet. Včasih ga prekine tek nogic, ki pritečejo v sobo z željo po palačinkah. In tako se vonj po ustavljenem času preseli še v jedilnico. Kjer smo samo mi v samo našem času.

Včasih pa le dobimo (skoraj) vse, kar smo si želeli. Razen družbe za kavo. Zaenkrat.

Preberite še ostale kolumne sitne mame

So otroci res tisti najbolj izbirčni?

Kaj se je zgodilo z našimi zobmi?

Ne zganjajmo drame ob enem krofu

Umetnost prehranjevanja na kavču

Čigavo mesto je v kuhinji?

Moramo pri otroški hrani obvezno prevzeti eko-bio-obsesijo?

Zakaj ne znam skuhati golaža?

Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane

Koliko zarečenega kruha moramo pojesti in zakaj sem sitna mati?

Naslovna fotografija: Getty Images