Odprta Kuhinja

Kolumna sitne mame: Moramo pri otroški hrani obvezno prevzeti eko-bio-obsesijo?

A+   A-
In kam v tej zgodbi sodijo že pripravljene kašice za otroke?



Kljub še živemu znanju predavanj o dramaturgiji na primerjalni književnosti, bom pokvarila presenečenje z odgovorom takoj na začetku – ne. Da bo stališče jasno. Pa še opozorilo – ne pravim, da vam ni potrebno postati obsedeni - če želite, kar izvolite (zagotovo boljša obsesija od marsikatere druge odločitve glede otroške prehrane, glej nadaljevanje). Sama sem sicer zagovornica vmesne poti, ki temelji na trikotniku lokalno-sezonsko-sveže pripravljeno. Zato me še tako bio jagode sredi zime ne prepričajo. Zato bom med bio jabolkom z Nove Zelandije in slovenskim sosedovega kmeta (brez bio certifikata) izbrala slednjega. Ker se mi zdi boljše jesti hrano, ki se do naše mize sprehodi, ne pa prileti. Vsaj v večji meri – tudi na naši mizi so občasno ananas, mango, avokado in seveda banane (te pa res kupujem izključno s certifikati), vendar kot popestritev naše prehrane, ne osnova. Tudi za dojenčke se priporoča, da se jim uvaja hrana iz okolja. Če boste prebirali smernice ali knjige z recepti (sploh prevode tujih), boste seveda našli v njih tudi avokado v prvih kašicah, ker je ta v določenih okoljih domač (logično? … žal manj kot bi si mislili). Odločitev med jabolkom in avokadom je seveda vaša. Moja je kar jasna.

Seveda se lahko pridružite tudi množici komentatorjev, ki menijo, da so bio in eko certifikati samo nateg. No, raje kot njim, verjamem ljudem iz stroke, ki zagotavljajo, da so taki izdelki podvrženi še večji kontroli. Zato ja, če v trgovini izbiram, bom med občasno kupljeno tujo in pa določenimi vrstami lokalne hrane, prej kupila bio ali eko certificirano. Pa vseeno – certifikat gor ali dol. Določenih zadev ne bom kupila nikoli. Predpripravljena kašica se na primer v otroškem jedilniku ne znajde nikoli – in se tudi nikoli ni (toliko o tem, da se ne da). Zakaj? Ker ni potrebna, ne sodi v domačo kuhinjo in otroka navaja na umetne okuse.

Argumenti za so navadno, da jo je lažje dati otroku, ko si zunaj. Lažje morda (za nekatere) že. Edino možno? Ne. Kašico preprosto in hitro pripravite doma in lahko odnesete kamorkoli (ob obilici termo posodic, takih prav za otroško hrano do večjih, ki jih lahko uporabljate tudi zase, to res ne more biti odgovor) – navadno z malim otrokom dan tako ali tako vsaj v grobem načrtujemo (sploh glede na spanje in obroke). Sama sem si v začetku rekla – ok, če bo kdaj nujno, bom pa kupila (pa že sama sebi nisem ravno verjela). In sem videla, da ne more biti tako nujno in je nisem nikoli, ker sem imela vedno pripravljeno. Razmislila pa sem tudi o opcijah - če bi jo bilo že potrebno kupiti, bi to morala narediti v trgovini, kjer bi prav tako preprosto kupila dva sadeža in ju premečkala. Če ne bi bilo ustrezne trgovine – na še tako zakotni lokaciji se dandanes najde lokal, kjer pripravljajo smutije. Če se zgodi povabilo na kosilo, vsaka restavracija ponuja zelenjavo na sopari in brez težav pripravijo tudi malo neslanega riža.

Se je potrebno potruditi? Malček pa že. Ampak veliko manj kot se boste potrudili, če me boste želeli prepričati, da je kašica »pašta in bolonjeze omaka« (obstaja, res obstaja) ali kašica, ki na sobni temperaturi drži užitno skuto dve leti, okusna. In ne, to, da je bio, še ne pomeni, da je dobra (»Kašice niso za vsakdanjo prehrano.« »Zakaj ne, sej je bio?« je prepogosta debata med mamami).

Zatorej – dilema v bistvu ni toliko eko, bio ali ne. Dilema, ki se danes žal prepogosto pojavlja, je sveže pripravljeno ali ne. In te dileme si tako pri otroški kot družinski kot vsakršni hrani ne bi smeli dovoliti (vsaj ne v pretežni meri). Zato naj vas raje obsede lokalna, sezonska in sveže pripravljena hrana iz kvalitetnih sestavin. Taka obsesija pa ni problem – pa še cenejša je.

Preberite še: Zakaj ne znam skuhati golaža?

Datum Objave: 16.10.2017 ob 18:10

Več iz te teme:

Naročite se na e-novice: