Kolumna sitne mame: Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane
Odpri galerijo
A+ A-
Strah in trepet mladih mam je navadno dan, ko je treba začeti uvajati gosto hrano. Kaj potrebujemo, kaj moramo imeti doma?
Uh, ni lahko. Zlasti v poplavi današnjih informacij in bombardiranj s strani prodajalcev tako nujno potrebnih pripomočkov. Moje prve lekcije priprave hrane za dojenčke so se začele že doma – za mano so še tri sestre. In čeprav je med mano in najmlajšo celo najstništvo razlike, se ni veliko spremenilo. Moja mami je tako zame kot tudi za najmlajšo sestro ribala sadje na – steklen strgalnik. Ki je danes pri marsikateri mami prepoznan kot velika novost, čeprav je desetletja star pripomoček. Čist, preprost za pranje in bolj priporočljiv za pripravo hrane za dojenčke od kovinskih rezil. In poceni – celo v praviloma dragih otroških trgovinah ne doseže dvomestne številke. Uporaben je za pasiranje svežega sadja – sploh prvih sadežev, ki jih otroku ponudimo surove (jabolka, seveda). Namig: v trgovinah ga najdete na najnižji polici, skoraj pri tleh, dobro skritega, da se ga skoraj spregleda ob dražjih in neuporabnih pripomočkih.
Poleg njega pa za uvajanje goste hrane potrebujete še soparnik. Nujno, veste. Ker le soparniki delajo paro, sekljajo (ponovimo – za dojenčke niso priporočljiva kovinska rezila stila paličnih mešalnikov) in se lahko umivajo. Na voljo so krasni s tromestnimi številkami pri ceni. Brez njih ne gre. Ali pač? Če odprete omaro ali predal v kuhinji, boste v njej našli – lonec. Vanj položite mrežico za soparjenje (tisto, ki se lepo odpre kot cvet in prilagodi vsakemu loncu). Če je nimate, jo kupite, zagotavljam vam, da se jo da dobiti za enomestno številko. Potrebujete še pokrovko. Tudi ta je v kakšnem predalu. In še pasirko – kar je lahko lesen bet (pogosto pride prav v kuhinji, zato ga le kupite) ali pa le elegantno ime za … vilice. Tudi to imate zagotovo v kuhinji (če se vam slučajno zgodi, da otrok zavrača koščke in boste vseeno pasirali vse v juhice, vam težko verjamem, da ste gospodinjstvo brez paličnega mešalnika). Uro za tistih 20 minut soparjenja pa lahko naravnate na telefonu ali pečici.
Po navadi so slišani protiargumenti, da to ni 'komot'. Ker je zelenjave na začetku malo – ni problema, v košarico lahko daste dva koščka zelenjave ali pa cele pesti (priporočam pesti, pa jih še za kosilo preostale družine pripravite, čisto koristno je). Po uporabi je treba vse umiti, kar naj bi bilo s soparniki lažje – mrežico in lonec samo splaknete, nič se ne zatakne med rezila. Na soparniku naravnate uro, da je kuhano, ko se vrnete s sprehoda – v bistvu morate vse prej očistiti in narezati (kar je tako ali tako najbolj zamudno), kar lahko naredite v vsakem primeru, v loncu pa pač prižgete štedilnik po prihodu domov, v tistih 20 minutah pa ravno previjete otroka in vse pripravite. Torej? Je res tako zelo 'komot'?
Ampak težava ni v tem, veste. Težava je, da boste za najboljši soparnik odšteli v najslabšem primeru (če nimate ne mrežice ne steklenega ribežna) deset evrov. Deset. In za ta denar se nobeni otroški trgovini ali proizvajalcu ne izplača podariti aparatov blogerkam, mamam, ne izplača se biti sponzor kuharskih knjig za dojenčkovo hrano. In ne izplača se prestrašenih nosečnic ali mam v prvih mesecih prepričevati, da brez tega nikakor ne bodo zmogle. Se pa izplača, če prodajate aparat za tromestno številko. Zato tale zapis ni plačana objava in ni sponzorska. Je pa iskrena in varčna. Morda pa kakšen proizvajalec loncev ugotovi, da v svoji ponudbi že leta ponuja – soparnik.
Datum Objave: 19.9.2017 ob 08:09