Kristina Smodila: pripovedovalka zgodb na krožniku

Upamo, da je med nami veliko talentov, za katere bomo nekoč govorili, da smo jih mi že zdavnaj odkrili in predstavili. Smo vam rekli, se bomo trkali po prsih. Se spomnite Kristine Smodila?

Pred nekaj leti smo objavili zgodbo o njeni potički iz škatleKristina Smodila bo zagotovo med temi, ki bodo zelo uspeli s svojo pridnostjo in talentom. Povedala nam je, kako je od tedaj postala ena najbolj navdihujočih slovenskih pripovedovalk zgodb o hrani. Zgodb na krožniku skozi fotografski objektiv.

»Tista potička je bila izraz tega, da me je kot oblikovalko ves čas vleklo na področje kulinarike in sem želela, da bi imela nekaj svojega,« pravi Kristina, zgovorna in živahna Kranjčanka. »Ne vem, kaj se je zgodilo, najverjetneje so preprosto šla v zaton poslovna darila – a točno to je ta potička bila. Bila pa sem že v tistem času vse pogosteje kot stilistka udeležena v raznih kulinaričnih projektih. Želela sem si razviti svoj slog, ki pa ga takrat pri nas nihče ni izvajal – ne maram sicer reči temačnega, ker Slovencem ta beseda ni najbolj všeč. Na koncu se je pokazalo, da bo še najlažje, da se naučim sama fotografirati. Najprej sem to delala za hobi in svojo dušo, nekako se je ujelo tudi z obdobjem, ko ni bilo ravno veliko naročil. Spoznala sem, da ne morem kar čakati, saj je, čeprav se hecno sliši, tudi stiliranje hrane treba vaditi. Naj skrajšam: hotela sem samo vaditi stiliranje in glejte, pa se je to zgodilo. Kmalu sem ugotovila, kako bolj se mi zdi zanimiv svet, še zlasti pa hrana, skozi fotografsko lečo.«

Pa povejte: kako drugače je torej videti neki kolač skozi lečo od tistega, kar vidite, ko ga pogledate kar tako, mimo fotoaparata?

Ko gledaš skozi lečo, postaneš zelo občutljiv in pozoren samo na tisto, kar je v kadru. Nenadoma vidiš detajle: pod kakšnim kotom pada svetloba, kako drugače se zasvetijo barve, kako do izraza pride tekstura … Moj izziv je, da bi ljudje začutili okus, vonj hrane na fotografiji, pa čeprav ne bi bili osredotočeni samo na tisti kolač, na primer. S fotografijo želim povedati zgodbo, za katero bi sicer porabili mnogo besed …

Preberite tudi: Najboljši nasveti za fotografiranje vaših krožnikov

Prej ste omenili temačni, dramatični slog, ki je pravzaprav zelo priljubljen, vsaj na instagramu je veliko ustvarjalk, ki ga raziskujejo. V čem je kavelj, zakaj vam je tako všeč?

Seveda je stvar okusa, ampak moj mi pravi, da hrana na temnem ozadju lepše stopi v ospredje, ustvari se zanimiv kontrast. Bele, svetle barve so, kot to vidim sama, bolj povezane s fotografijami, pri katerih je poudarek na receptu. Pomeni: zares do popolnosti je slikana hrana kot taka, ozadje nevtralno in ni preveč motečih elementov, ki bi odvračali pozornost. Mene pa privlači način, ki ga povezujemo s tem, čemur rečemo storytelling – možnostjo, da povem kaj več. Ta slog bolj povezujemo s skandinavskim slogom, bolj rustikalnim, ki ga je s svetlimi odtenki težje ustvariti. Med črno in belo je ogromno odtenkov, samo dobro je treba pogledati, si včasih mislim, ko me kdo začne spraševati, zakaj je pri meni vse črno (smeh) …

Ko omenjate skandinavski slog: je začetnica tega trenda Švedinja Linda Lomelino? Kdo so, pravzaprav imena, ki navdušujejo mlade fotografe in ustvarjalce, kot ste vi?

Najverjetneje bi res lahko pionirsko in vodilno vlogo pripisali Lindi Lomelino, ki deluje na jugu Švedske, čeprav imam občutek, da se je v zadnjem času nekoliko umaknila. Sama se najbolj navdušujem nad kolegico iz Finske Violo Minervo, zares veliko se učim od nje in sem hvaležna za njeno odprtost: če se obrnem nanjo, ali pravzaprav na celo skupnost, s kakim vprašanjem, vsi pomagajo in svetujejo: Marcus, ki ustvarja Kohl und Kimchi, Nora Eisermann in Laura Muthesius (_food­stories_), Bea Lubas … So pa to pretežno ustvarjalke in ustvarjalci iz tujine: tam je ta poklic veliko bolj trdno zasidran in znan.

Skupnost, pravite. Kako to deluje? Včasih opazimo neke vrste mesečne izzive, ko več ustvarjalcev ustvarja na določeno temo …

Res, to se imenuje izziv, challenge, in tega je bilo na začetku bolj malo, predvsem pri močnejših imenih, zdaj pa jih je že toliko, da je treba pametno izbrati. Vsak izziv ima neka svoja pravila, označiti je treba določen ključnik, na koncu pa so najboljše fotografije izpostavljene, celo kakšna na­gradica se včasih najde. Tudi sama sodelujem v skupini, ki se je vzpostavila v času, ko je izbruhnil covid in je vladala neka posebna negotovost – sem sogostitel­jica. Delujemo prav na ta način, da vsako sredo razpišemo izziv, trenutno je naslov Finf your Light, in mi je lepo, ker nas to povezuje v majhno, trdno skupnost.

Katera fotografija je na instagramu dobila največ odziva, največ všečkov?

To je bila slika, na kateri nalivam čaj. Spominjam se, da je bil ljudem zelo všeč čajnik, pa romantično rustikalni slog, po katerem sem menda prepoznavna. Čipka, stiliranje, pripovedovanje zgodb, tu sem dodala še video, ki me zadnje čase tudi vleče … Takoj na drugem mestu je bila čisto drugačna fotografija, zgolj detajl citrusov. Zdaj, ko ste me vprašali, vidim, da so na prvih mestih fotografije, ki imajo vsaka neki svoj slog in vodilno misel.

V zadnjem času je na voljo kar veliko tečajev, na katerih je mogoče usvojiti prav veščine, ki jih omenjate. Povpraševanje je očitno kar veliko, kajti cene so vse prej kot nizke. Gre za spletne tečaje. Kako delujejo?

Res je, tudi sama sem se udeležila enega takih, ko sem začenjala. In res so za naše razmere kar zasoljeni – vendar se mi je zdelo, da mi bo pomagal. Želela sem premik. Na začetku sem se namreč enako trudila s fotografijami in stiliranjem, samo rezultata ni bilo nobenega opaznega in sem se spraševala, ali sploh kdo bere moje objave. Zazdelo se mi je, da je treba glede tega nekaj narediti. Morate namreč vedeti, da je večina fotografij, ki jih imam danes na svojem profilu, narejenih čisto za moje veselje in dušo, manj za naročnike. Kajti časa ne gre malo: najprej en dan za skiciranje scenarija, pripravo jedi in popravljanje, če kaj ni šlo po načrtu, recept pa je treba vseeno objaviti. Ko je to pripravljeno, vsaj še eno dopoldne za postavitev in fotografiranje. Včasih samo dve uri, največkrat pa štiri do pet. Skratka, v tem je veliko preveč truda, da nihče ne bi pogledal rezultata. Na takih tečajih se naučiš vse, od stiliranja, fotografiranja do urejanja, ki je pri fotografiji zelo pomembno, na koncu pa so še nasveti glede marketinga in instagrama. Informacije dobiš na pladnju, dajo ti bližnjice in orodja, ki pa jih moraš sam znati pametno uporabiti. Vendar si je treba vzeti ogromno časa, da tečaj sploh opraviš: sproti vaditi in poskusiti ustvariti tisto, kar si se naučil. Ni pa zagotovilo, da ti bo kar takoj uspelo. Predvsem pa sem se na tečaju pri Beth Kirby naučila, da moraš postati izjemno kritičen do svojega dela. Nikoli ne objavi ničesar, pri čemer bi skomignil z rameni in rekel, ah, saj je dobro …

Zgodba o zgodbah: Zgodbe na krožniku, danes najbolj poznane kot instagram profil, si je pred leti zamislila Mateja Delakorda. Matejo smo potem pobasali mi in se v potu svojega obraza vsak dan trudi z našim portalom odprtakuhinja.si, Kristino pa je povabila, da ZNK ne bi zamrle. Kristina je v tistem času razvijala svojo oblikovalsko žilico in se učila tudi fotografiranja. Sledilcev na instagramu: nekaj manj kot 36 tisoč.

Zanimivo se mi zdi tudi čisto sveže sodelovanje s še eno mlado in nadarjeno Slovenko, Petro Sodja, ki smo jo že nekajkrat predstavljali, začenši s krasnimi tortami, ki jih peče. Kako pa bo delovalo to?

Skupaj bova ustvarjali delavnice; prve sva že posneli in jih nameravava delati tako v slovenščini kot angleščini. Meni se zdijo odličen način, kako si lahko na več mestih hkrati, prav zdaj sem namreč v obdobju, ko me naročniki in projekti vlečejo na toliko različnih strani. Ljudje bi radi znanje, ti pa ne moreš biti ves čas povsod. Petra je tudi sama izvajala tečaje peke tort in je pomislila, da bi to moralo biti kronano s krasno končno fotografijo. Zdaj tečajnike učiva obojega: Petra, kako se speče, kajti v tem je res odlična, jaz pa, kako sladico postaviti v prostor in pripraviti za fotografiranje.

Vas lahko čisto preprosto vprašam: se vsak lahko nauči tega, kar znate vi? Gre samo za nekaj bistvenih obrtnih trikov ali leta in leta vaj in ogromno talenta?

Mislim, da vseeno gre za skupek naštetega in da instant formule ni. Meni je vzelo leto, da sem prišla do tega, kar zdaj znam, ampak je treba upoštevati, da sem imela predznanje iz oblikovanja, saj sem pred tem študirala in se ukvarjala z modo in grafiko in najbrž vseeno že nosim v sebi veliko predstav o kompoziciji, barvah …

Še zadnje, zares praktično vprašanje: je mogoče narediti zares vrhunsko fotografijo hrane, primerljivo s tem, kar s fotoaparatom naredite vi, s telefonom?

Se da. V naši instagram skupnosti sodeluje Costas Millas z uradnim imenom Mobile phone food photographer in ima nore fotografije. Kapo dol.

Preberite tudi: Tedenski jedilnik: izvrstna pomladna kosila, ki jih obožujete

Naslovna fotografija: Kristina Smodila

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed