Potica, ki vedno uspe

To je zato zgodba za tiste, ki so se ustrašili vsega tega mesenja, vzhajanja, nevarnosti prepiha in lukenj med testom in nadevom. To je »potica 2.0« mame Majde Berčič in njene vnukinje Kristine Smodila.

Takole je bilo: Kristina je grizljala kos potice, ki jo je spekla njena babica, mama Majda. Nenadoma jo je zamišljeno pogledala. Bila je res dobra, peka preprosta, daleč od mitskih zgodb o tem, kakšna alkimija je potrebna za to kraljico slovenske praznične mize.

V Kristini se je prebudila oblikovalka – no, to po poklicu tudi je. Oblikovalci ustvarjajo nove reči, včasih pa tudi izboljšujejo stare.

»Daš recept?« je zavzeto predlagala.

Težko je šlo, kajti kot vse vešče kuharice mama Majda vse dela »od oka«. Nazadnje sta ga le spisali in kak mesec za tem, pred približno tremi leti, se je potica pojavila v novi podobi: Kristina je natehtala sestavine in jih vsako posebej spravila v večji kartonski tulec. Nanj pa napisala Deliš's.

Kristinin adut: to je recept, za katerega obe pravita, da ga je nemogoče uničiti. Ne pozna namreč nobenega kompliciranja: testo se naredi brez dolgotrajnega mesenja in vzhajanja – to potem počne kakih šest ur samo, v hladilniku. Potem se zvije potica in hajdi z njo v pečico.

Ena od različic za sicer poznane hladne potice je postala recept za sladico, ki so v zadnjih letih zelo priljubljene in pri katerih se vse sestavine naložijo v kozarec. Priprava: streseš ven, dodaš potrebno tekočino, spečeš.



Kristina Smodila koncept dobro pozna: tako je v kozarčke ujela že mafine, cesarski praženec, pa različne piškote, najbolj priljubljeni so, pravi, tisti z zdravimi dodatki, brusnicami in jagodami goji. Pri svojih Dobrotah iz kozarca računa na to, da skoraj ne moreš pokvariti recepta, na koncu pa si zadovoljen še zaradi krasnega občutka, da si pri tem darilu nekaj naredil tudi sam, s svojimi rokami.

In prav zaradi tega smo se lotili te zgodbe: kot spodbudo za vse, posebno mlajše, ki so glede potice tako zastrašeni, da se je niti ne lotijo. Dokler so stare mame, ki z veseljem pečejo za vse, kar gre. Kaj pa potem?

Zato: to je potica za začetnike. Ko pa bo prišla samozavest, naj se nadaljuje v alkimijo, mit, čarovnijo, ki obdaja zgodbo o potici. Kristina si je zato posebej za nas zamislila še eno, ki je nismo videli še nikjer, da pokaže, kako gre naprej: amaretto potica s pistacijami in marcipanom ter z rubini granatnega jabolka. Le poglejte, kako pravljična je.

ni podpisa

Majda

Mama Majda Berčič ne bi mogla biti primernejša za to zgodbo o tradicionalnem in modernem. Ko odpre vrata v pritličju hiške na obrobju Bleda, je prototip prijazne babice iz pravljice, ki vedno diši po cimetu.

Hec pa je, da je po duši modernejša in mlajša kot marsikateri dvajsetletnik.

Že res, da se nam je zdelo nekako spodobno največ govoriti o potici; ampak ona je vse to odpravljala s kratkimi, stvarnimi stavki. (Zares čustvena je bila šele, ko je pripovedovala, kako pogreša morje. Vsako leto tri mesece prav fino žurajo, slišim.) Zato tudi recept ni nič drugačen kot zelo stvaren: umesiš testo, ga daš v hladilnik, vzameš ven čez nekaj ur, namažeš in spečeš. Kaj je tu za razlagati, je bila skoraj presenečena.

Pove pa, da je recept pri njej že kakih štirideset let, dobila ga je od sodelavke v službi, kar me preseneti, kajti zdelo se mi je, da morajo biti take »optimizacije« nove, šele od takrat, ko smo proti koncu prejšnjega stoletja postali obsedeni s čim večjim izkoristkom časa, denarja, vsega pravzaprav.

Oportuno vprašam, kako dela štrudelj, misleč, da tudi tu lahko izkopljemo kako uporabno skrivnost. Ne, tu pa ni nobenih optimizacij, se izkaže: jabolka celo na roko reže, ne riba, testo razteguje za mizo, ima pa vendarle drobno skrivnost: po vrhu nadeva vedno potegne tanko črtico medu. Ta menda karamelizira in okus je božanski, še zlasti ker jabolka ne razpadejo v marmelado.

Specite njeno praznično dobroto: Potica mame Majde

Kristina

Kdo ve, kaj bo naslednja sladica, ki jo bo preoblikovala Kristina Smodila. Po povedanem štrudelj najbrž ne, je pa drugače ta 34-letna Gorenjka v kulinaričnih vodah vse bolj dejavna. Skoraj vsako stvar zna, očitno, pogledati kot kos potice in si zamisliti kakšno majhno podjetnost. Pri hrani je namreč kar veliko oblikovanja in tu lahko nastopi ona.

Kristino je v ta svet potegnilo kot oblikovalko revije Radegunda, ki sicer ni trajala, vendar se je ob njej naučila misliti to področje, tako da je zdaj vešča tako postavitev, stylingov, kakor jim rečemo s tujko, kot grafičnega oblikovanja in konkretnih rešitev, kot so sladice, preoblikovane za kozarec. Hrana mora biti nujno privlačna na pogled, in če kdaj, potem to v enaindvajsetem stoletju vidimo na vsakem koraku.

Vidimo pa še nekaj: čeprav morda radi gledamo take slike, se sami redko lotimo zapletenih receptov. Na spletnih straneh so praviloma uspešni samo še članki, ki svetujejo, kako nekaj narediti čim lažje, čim hitreje in s čim manj stroški. Kristina se na vprašanje, ali ni skrivnost mitskosti potice prav v tem, da se moraš zanjo potruditi, da ima nekakšen dramski lok, uspehe in padce, garanje in sladkanje, samo zasmeji: »Potica mora biti taka, da jo spečeš, daš na mizo in poješ. Pika.«



Zato, kdor ni še nikoli: to je prilož­nost, da vsaj enkrat poskusite s potico. Je preprosta in ni draga, ni velika, kar je zlasti lepa lastnost v časih, ko z vsem radi pretiravamo, predvsem pa najbrž ne boste zgrešili, kar narcisoidnemu modernemu človeku zlasti težko sede na dušo. Naprej pa po želji ...

Specite Kristinino amaretto potico >>

Peka in postavitev: Kristina Smodila
Fotografije: Polona Bartol

Preberite še: Deset stvari, ki jih morate vedeti, da bo poceni kos mesa postal glamurozna pečenka