Kuhinja Danice Petrovič: središče domovanja v kamniti notranjski hiši, polni pripovedi

Če bi hotela čisto na kratko opisati našo kuhinjo, bi rekla, da je čarovniški brlog. Za prijazno čaranje. Za kuhanje, branje, druženje ob hrani in pogovorih. V tej vročini je hladna, ker severna stena kamnite hiše raste iz mrzle vode Velikega Obrha, ki niti zdaj ne preseže 14 stopinj Celzija. Ko se jeseni nad dolino zgrnejo oblaki, postane za dolge mesece glavni junak kuhinje zidani štedilnik na drva. Barve na oknih, vratih, policah in povsod drugod so za veselje. Desetine kozarcev z zelišči in začimbami pa za užitek.

To je moj najljubši prostor v kuhinji. Redko, ko se čas razteg­ne in umiri kot gladina Obrha, kadar je voda dovolj nizka, da ne dere izpod mostu za hišo, poskušam brati kakšno knjigo. Pa ne pridem daleč. Podnevi že ne. Kajti s tega stola se vidi voda, v vodi pa se nenehno kaj dogaja. Poleg tega natančno pred oknom, izpod strehe terase, visi precej velika ptičja krmilnica s kvadratnim, nizko obitim krmiščem, zdaj jo obrašča bujna zelena brajda, ki je pozimi in poleti polna pernatega direndaja.

Vse domače … kadar se pomlad izmakne slani. FOTO: Jože Suhadolnik

Ko lupim čebulo – že leta je dovolj pridelava na naši njivi, vsako leto kakšno sorto več, nazadnje se je slovenskim, ptujski, belokranjski in raški, in še nekaterim tujerodnim lani pridružil kultivar slavne bretanske čebule roscoff (in res je dobra, sladka, nežna, ravno prava za krompirjevo ali paradižnikovo solato in trdo kuhana jajčka z bučnim oljem in domačim jabolčnim kisom) ­– to lahko delam že skoraj na slepo. Kajti v krmilnici se srborita jata liščkov šopiri pred siničkami, ko vse skupaj razžene precej večji ptič, lep, s črnim, rdečim in belim perjem, ponavadi čisto miroljuben, detel.Prijatelj France, ki po potrebi, ko stalni prebivalci kam izginemo, zaliva mačko in krmi rože (ali obratno), hrani tudi ptiče in race, pravi, da je naš detel srednji detel, kar pomeni, da obstajata še mali in veliki, ampak nisem čisto prepričana, da to ni plod njegove pesniške domišljije, pomešane z obsežnim lovskim znanjem in dobrim poznavanjem narave.

Dobrodošlica FOTO: Karina Cunder Reščič

Ptičja televizija

Detel je stalni gost ob tej bogato založeni mizi, in ko spomladi v gnezdu rastejo mladiči, vsakih nekaj minut prileti, si naloži poln kljun in odleti. Ko pa otroci že letijo, jih skrbna starša učita tudi, kako se streže v naši krmilnici. Takrat od ptičje televizije ni mogoče odtrgati oči: mladič prileti na leseno soho, ker ne zna pristati na krmilnici, strahoma obrača glavo in ocenjuje razdaljo do sončnic. To traja celo večnost. Potem obupa in odleti.

Čez nekaj časa poskuša obljubljeno deželo doseči iz druge smeri: z rdeče vinogradniške breskve prileti na rob krmilnice, se oprime s krempeljci in s trupom in glavo visi navzdol. Nikakor se ne more zavihteti kvišku, da bi pobiral in luščil semena. Reši ga mati, ki prileti in mu v kljun daje izluščena semena. Pri takšnem dogajanju se je včasih težko posvečati natančnemu sekljanju zelenjave in nujnim gospodinjskim opravilom.

Domača zelišča in dišavnice pridno sušimo vse poletje. (FOTO: Karina Cunder Reščič)

Z vseh vetrov

Prvi vtis, ko vstopiš v kuhinjo, je, da je vse, kar je tam, nanešeno z vseh vetrov. In to je res. Ko smo leta 2000 prenavljali hišo iz leta 1899, v kateri je imel Franjo Žagar, lastnik prve parne žage v Loški dolini in drugih obratov in obsežnih gozdov na Notranjskem in v Gorskem kotarju, pisarne, na našem današnjem vrtu pa park z veliko magnolijo, sva si s Simonom zamislila, da bo kuhinja središče domovanja v razmeroma majhni hiški. Prijatelj Tomaž Schlegl, arhitekt in slikar, je čaral, kako bi majhno kuhinjo spremenil v prostor, kjer bi bilo mogoče vse: igrati tarok, gledati ptiče, kuhati, jesti, debatirati, meditirati …, in je sčaral, s poševno steno. Zdaj v tej mali kuhinji počnemo vse to.

Ogenj, čisto drugačna toplota, lonci, iz katerih se kadi, in bakrena džezva, iz katere diši kava – zidani štedilnik na drva je od jeseni do pomladi srce kuhinje. FOTO: Jože Suhadolnik

Zidani pult, obložen s keramičnimi ploščicami, police in vitrino je, tako kot vse drugo, z veliko domišljije in občutka izdelal domači mojster Matic Buh, umet­nik po duši, tako kot njegov bratranec Bato Buh, ki je prozorne šipe nadomestil z umetelno izdelanimi vitraži. Veliko idej je priletelo iz Art & Décoration, francoske revije o življenjskem slogu, kjer se radi posvečajo starim podeželskim hišam. Z leti so se police in poličke vse bolj polnile: z vsakega potovanja je prišla kakšna posoda – lesena solnica z ornamenti iz Ukrajine, keramične posode za kavo in sladkor iz Firenc, posodice za prebranec iz Portugalske, čudoviti lončeni vrči od znamenitega, že pokojnega slovenskega lončarskega mojstra iz Porabja … ikone iz Bolgarije, Srbije, s Krete, Cipra, lesene figurice s Kube, pladenj iz Linnéjeve hiše in botaničnega vrta na Švedskem …

Za veliko leseno mizo FOTO: Karina Cunder Reščič

Barvitost je vneslo okolje

Stene so bile nekoč rumene. Kdo si ne bi želel imeti kuhinje, kakršna je kuhinja slavnega slikarja nebeško lepih vrtnih motivov Clauda Moneta v Givernyju? Toda po Simonovih neštetih poskusih mešanja … ko je bila barva prava in skoraj takšna kot v Monetovi hiši – začuda ugotoviš, da barva v majhnem prostoru deluje čisto drugače kot v velikem, kjer je veliko praznih površin. Hm. In skleneš: tukaj je že dovolj vseh drugih barv, tistih, ki silijo od zunaj, z vode, s srebrnih vrb, s kutine, trepetlike in ptičjih repov, in tistih od znotraj, z vseh posod in kozarcev z zelišči, od zdaj naprej bodo stene bele! In tako se je zgodilo. Mojster soboslikarskih umetnosti Simon je stene pobarval z apneno barvo. Do naslednjega navdiha.

Ta pogled skozi kuhinjsko okno včasih zmoti kuhanje … FOTO: Karina Cunder Reščič

Kuhinja Barbare Kotnik, ob kateri boste obnemeli vsi ljubitelji angleškega podeželja