Lenart Perko: mladi kovač iz Cerknice, ki izdeluje edinstvene nože

Lenart Perko niti ne potrebuje turističnih vavčerjev – čisto dovolj ljudi je med svoja počitniška doživetja uvrstilo izdelavo lastnega noža, da so v kovačiji Emberborn v Dolenji vasi pri Cerknici malone zasedeni že tudi zgodnjejesenski vikendi.

Med tednom pa se še lahko, kakor smo se mi, oglasite pri Lenartu Perku, tem nenavadnem mojstru obrti, ki je dolgo umirala, zdaj pa spet postaja zanimiva. Vesel vas bo: presenetljivo, ampak raje vidi, da si nož pri njem naredite sami, kot da bi vam ga prodal. Še celo ceneje je. Nož je glavno kuharsko orodje. Vrhunski chefi se od svojih ne ločujejo, niti ko potujejo po svetu, pa tudi mi drugi ne: v vsakem gospodinjstvu se najde kak veteran, že tolikokrat nabrušen, da je smešno tenak, pa vendar nepogrešljiv za vsaj eno kuhinjsko opravilo. V dolgih letih je postal skoraj podaljšek roke glavnega v kuhinji, vodljiv, znan in zanesljiv, kar odtehta kako drugo morebitno pomanjkljivost.

Skupaj z Maksom Šucem sta se ravno lotila izdelave novega modela. Bil je ponedeljek, dan, ko ni bilo tečajnikov in sta se kovača, eden z Notranjske, drugi Goričan, lotila ugotavljati, kaj se zgodi, če dva enako zagnana mojstra delata v paru. Slikovit prizor je bil to. Na severu je bil Mordor, dežela teme in strel, z druge strani so se valile bele megle, pomešane z dežjem, veter je tulil. V kovačnici pa sikanje plinskih peči, bruhanje ognja, ko se je rezilo dvigovalo iz olja, v katerem se ohladi. Vse je bilo črno, železno in kamnito. Lenart Perko je vsaj trikrat ponovil, da ponuja doživetje, in vreme je odlično sodelovalo. Res ne bi bilo enako, če bi zunaj na kakem cvetočem drevesu prepevale ptičke.

Lenart Perko in Maks Šauc

 Od tavžentkinstlerja do kavača

Lenart Perko prihaja iz družine, ki je v celoti umetniška: mama je etnomuzikologinja Ljoba Jenče, oče slikar Tomaž Perko. Dokler ni našel kovaštva, je bil tavžentkinstler. V osnovni šoli ga je zanimalo razbijanje kamnov, tako zelo, da so ga napotili k psihologu. Tega poklica v nadaljevanju ni našel, marsikaterega drugega pa je: bil je orodjar, gostinec, pomočnik kuharja in občasno glavni kuhar, kadar je pravi izginil, natakar v Unionu, pri Trti in Škofu (nekje so ga odpustili v enem dnevu, nekje v dveh).

Delal je na Trnfestu in v fastfoodu Postaja, pomagal pri zaključnih delih, bil statist na televiziji, delal v živalskem vrtu in se pretvarjal, da je vrtnar, čistil klimatske naprave, restavriral na Norveškem, za devet let postal varnostnik in na koncu kovač. A kaj da je študiral? Vse od filozofije, teologije, andragogike, pedagogike, kiparstva …

Vsaka epizodica pa mu je, pravi, pustila neki vpogled v posel ter njega etiko in moralo, ljudi in delovanje družbe. Zabaven medklic: varnostnik je bil dolgo, zato se še danes, če gre kam na obisk, nezavedno postavi k vratom in preverja, da ne bi kdo vstopil s čim prepovedanim. »Toliko različnih poklicev lahko pomeni tudi to, da v ničemer nisem bil zares dober ali da vsaj nisem dovolj dolgo vztrajal.

Kovaštvu pa se imam zahvaliti za cel svoj opus. Dalo mi je vse, kar se dati da,« zaobjame kariero od trinajstega leta, ko je prvič poskušal kovati in si poslal drobec železa v prsi, do trenutka, ko je s svojim nožem dosegel 40.000 delitev na internetu. To je bilo, ko je po treh letih dokončal nož z ročajem iz človeške kosti. Zaželel si ga je Moreno Skvarča, ki se je tako ponesrečil z motorjem, da so mu dele noge prinesli v vrečki. Ne le da je okreval, po skoraj letu bolečin, za katere se je odločil zavestno, mu je zrasla nova manjkajoča kost.


Začnimo vseeno s čim bolj vsakdanjim: kaj tečajniki, ki pridejo k vam na enodnevno izkušnjo, hočejo in pričakujejo od noža, ki ga nameravajo izdelati?

Večina pride po izkušnjo. Samo približno četrtina, bi ocenil, natančno ve, kaj hoče, druge bolj zanima, kaj kovaštvo sploh je. Z večino zato ugotovimo, kakšen nož jim je najbolj všeč, po ogledu raznih že izdelanih, z mojega instagrama na primer. Med temi je tudi kak obiskovalec, ki se najde samo v kulinariki in ga zanima izključno tanek kuhinjski nož, in tudi za take imam nekaj rešitev, kako z nekaj potezami zaobjeti vse, kar si želijo.

V zadnjem času je tudi med Slovenci nožarstvo in kovaštvo kar precej popularizirala oddaja Skovano v ognju (Forged in Fire), resničnostni šov, v katerem štirje tekmovalci, na izpadanje, tekmujejo v kovanju različnih rezil. In tako vas neka novinarka in gospodinja srednjih let zdaj lahko vpraša, kakšna je razlika med bojnim nožem, kot je na primer bowie, in kuhinjskim, kakršne izdelujete.

Sploh nič nimata skupnega, razen tega, da sta ostra in imata ročaj. Bowie je samoohranitveni nož, če se tako izrazim, ki pomaga sredi divjine, če je treba odreti košuto, z njim lahko veslaš in ga seveda uporabiš za kako kulinarično opravilo, vendar se bo, če je pravi, zataknil v vsaki žemlji. Tak nož zares ni nekaj, s čimer bi hotel nastopati v kuhinji. Variacije kuhinjskih nožev pa so brezštevilne, ampak kar mi zahodnjaki pričakujemo od nekega povprečnega primerka, je, da bo dovolj tanek in bo prodiral skozi zelenjavo, dovolj trd, da ga ne bo treba nenehno brusiti, in dovolj dolg, da lahko z njim odrežemo kos mesa ali kruha. Toliko o naših povprečnih pričakovanjih. Če pa se pomaknemo na vzhod planeta, takoj ugotovimo, da imajo dvajset, celo več različnih vrst nožev, ki se uporabljajo za točno določeno opravilo. In samo zanj. Mi zahodnjaki pa uporabljamo vsakega za vse: videl sem že profesionalne kuharje, kako so s specifičnim nožem, ki je namenjen samo za razrez, sekljali česen in bučke. Pri nas je bolj razširjen utilitarizem kot strogo klasificiranje po namembnosti.

Bi utegnil biti odgovor v ročaju? Nekateri se pač posamezni roki najbolj prilegajo in, sklepam, jih zato večkrat uporabimo. Zakaj se ne govori več o tem? Večinoma se omenja samo rezilo. Ampak vi, na primer, ste najbolj postali znani po ročaju z vdelano kostjo, pa na vaši polici vidim zelo zanimive kompozite smole in pravega starega lesa, iz katerih nastane ta del noža …

Vsi oblikovalci bi se strinjali z vami, da premalo časa posvetimo vidikom ergonomičnosti, oblikovne primernosti in uniformiranosti. Kovači ponavadi niso oblikovalci in obratno, neko prekrivanje obojega zasledimo pri modernem nožarstvu in zato so nekateri izdelki fantastično integrirali najboljše iz obeh svetov. Marsikateri pa tudi ne. Kompoziti, ki jih omenjate, so se rodili iz mojega entuziazma do sprehajanja po gozdu. Opazil sem številne bukve in tudi druga podrta, trohneča drevesa z bogatimi vzorci. Ugotovil sem, da v Teksasu izdelujejo posebno smolo, ki omogoča polimerizacijo takega lesa in nastane material, ki ga lahko uporabimo za nožev ročaj. Nekaj časa sem to smolo uvažal, zdaj pa se podobna dobi v podjetju Samson v Kamniku in se s tem že ukvarja več ljudi, če sem bil morda jaz prvi.

Imamo mi Slovenci kak svoj, izvirni in tradicionalni model noža?

Kolikor mi je znano, bi lahko bil registriran in prepoznan kot slovensko rezilo lokovški fouč. Vse, kar je onkraj tega, je verjetno neki hibrid, variacija oziroma vsaj jaz še nisem srečal ničesar drugega – sem pa odprt za presenečenja.

Zakaj pa, mislite, ni razširjena izdelava foučev, zložljivih ukrivljenih nožičkov, ne nazadnje tudi med kovači, kot ste vi? Zakaj časi niso več naklonjeni pipcem?

Jaz nisem ravno človek, ki bi veliko rezljal, in najbrž zato pri fouču ne vidim drugega primernega načina uporabe, kot je rezanje zelišč, lupljenje leske in podobno brkljanje po gozdu, kar je bil tudi prvotni namen tega nožka. Zakrivljena oblika me spominja na egiptovski kopeš, ki se je razvil iz srpov, ob tem avtomatično pomislim na srednjeveško bitko, za kuhinjsko rabo pa se mi zdi nepraktičen. Ampak to je samo moj okus.

Kako pa usklajujete svoj okus z okusom tečajnikov: kako je slišati debata glede možnosti in pričakovanj? Pa če kdo želi in vztraja, da bo vse sam in še odličen nož bo naredil …

Kadar vidim, da gre za nerealna pričakovanja, večkrat prijazno namignem, da se bo treba dogovoriti za kompromis, če bi radi tudi rezultat. Na roko mi gre dejstvo, da ima ta poklic vgrajene naravne filtre – disciplino, predanost in vztrajnost –, in to troje nekako obrzda pretirano ambicioznost ali željo po fantastično hitrih rezultatih. Kadar je postopek kompleksen, pa smo tako samoiniciativni in samozavestni, da hočemo skozenj brez mentorja ali pravega znanja, se bo zgodila napaka in treba bo začeti znova. Sicer pa se izdelava noža začne tako, da pričakovanja najprej prelijemo v skico naravne velikosti – ko smo soočeni, kaj lahko na­stane na podlagi naših želja, se šele začne pravo oblikovanje. Marsikdo je že takoj na začetku presenečen nad dimenzijami noža, ki iz tega izidejo, in si premisli.

Izdelava noža traja približno osem ur. Ali ženske to lahko zdržijo?

Ne vidim, zakaj ne bi. Prišli so mladolet­niki, celo otroci: najmlajši je bil osemletni fant, seveda smo mu veliko pomagali. Žensk, ki so samostojno prišle na ta izziv, je bilo do zdaj kakih deset. Nekatere med njimi celo z odločnim namenom, da si izdelajo borbeni ali lovski nož. Bom še enkrat rekel – res gre bolj za izkušnjo: iskre, ogenj, vročina ob kladivu in nakovalu … Očitno niti ne gre toliko za to, da bi svoj nož potem uporabljali. Kolikor lahko spremljam, devet desetin nožev, ki jih naredimo skupaj, ljudje res ne uporabljajo, ampak jim kot dodana vrednost čisto zadostuje, da jih je izdelala njihova lastna roka. Kar preveč jih cenijo, ampak to jim moramo najbrž dopustiti – narejeni pa so za uporabo in celo zlorabo, če se tako izrazim. Uporabljamo karbonsko jeklo, ki dosega višjo trdoto in odpornost kot nerjavno jeklo, in stare kovaške tehnike.

 

View this post on Instagram

 

Orc machetes! Yay!

A post shared by Lenart Perko (@emberborn_blades) on

Kakšna je, po vašem, razlika med vzhodno in našo evropsko tradicijo izdelave nožev? V zadnjem času so v ospredju japonski noži, ampak tudi bliže so znameniti centri, kot je na primer Solingen …

To je zgolj moj pogled: Nemci so od nekdaj gojili kakovostno jeklarstvo, po drugi svetovni vojni so poleg Švicarjev najhitreje in najbolj cenovno dostopno na trg vpeljali nerjavno jeklo, najbolj znano je skoraj zagotovo 440c. To je dobro izkoristil tudi Solingen. Raven kakovosti se je ohranjala, zato lahko rečem, da pravzaprav še nisem videl slabega nemškega noža: cenovno ugodni in kakovostni so. Azija je pa precej večja kot Evropa, ekonomsko diverzificirana in zato so tudi nihanja tam večja. Pred desetimi, dvajsetimi leti je veljalo pravilo, da je naravnost za v smeti, kar za majhen denar pride iz Kitajske. V številnih primerih to še drži, ne moremo pa posploševati, saj je marsikaj že solidno, celo vrhunsko. Japonske strategije poznam slabše, ampak lahko rečem, da še nisem videl slabega noža med temi, ki pridejo do nas.

Koliko je takih nožarjev in kovačev, kot ste vi, v Sloveniji?

Želim si, da bi vedel več, sam poznam nekaj entuziastov, ljubiteljev in profesio­nalcev. Kako uspešni so, je subjektivno mnenje. Če se primerjamo z najboljšimi svetovnimi mojstri, smo pač še zelo na začetku. Če pa pogledamo iz drugega zornega kota, lahko opazimo, da pred desetimi deti sploh ni bilo nobenega zanimanja in se je z izdelavo nožev na taki ravni ukvarjal samo mojster Jože Krmelj – torej smo kar lepo napredovali, mar ne? Nisem kak advokat ali komisar za modne trende, ampak osebno sem navdušen, da se to vrača in da ima toliko ljudi pogum in entuziazem, da se preskusijo v kovaštvu in izdelovanju noža, ne nazadnje, razvijanju ročne spretnosti.

Fotografije: Uroš Hočevar

Preberite tudi: Urbana kmetija ob ljubljanskem Rožniku, kjer gojijo ekskluzivne gobe
Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed