Odprta Kuhinja

Na obisku pri bralki: Vsi hiti Irene Hitti

Odpri galerijo
A+   A-
Naj recepti dobijo tudi obraze. Lotili smo se nove serije, v kateri bomo predstavljali najuspešnejše bralce, ki sodelujejo v mesečni akciji zbiranja receptov za tiskano OK. Ta teče že nekaj let, ampak Irena Hitti iz Novega mesta je le redko manjkala.



Tej gospe pa v življenju res ni dolgčas. Potovanja, šport, kulinarika, narava, vrt, nabiralništvo. Tako se živi! In res, ob vseh teh postavkah smo se kar nekaj časa lovili, preden smo končno pozvonili pri Ireni, da spoznamo gospo, ki nam je poslala toliko dobrih receptov. Vsaj desetkrat v treh letih smo jih preskušali: rustikalni namaz s fižolom in dimljeno postrvjo, kuhane kruhove makarone, zeljne zvitke, trijet ...

»Tokrat pripravite kake jedi, ki veliko povedo o vas,« smo ji predlagali, ko se je zanimala, kako tak obisk poteka. Izbrala je odlično, dodala celo še eno dimenzijo: pripravila je jedi, ki so tako ali drugače povezane tudi z našo prilogo in Nedelom.

Jedi osebno in posebno


Že od vrat smo zavohali imenitne domače mesnine, ki jih je dala na ličen podstavek, izrezan iz debla. Pripovedujejo zgodbo o tem, da ima družina po njeni strani pravzaprav globoke kmečke korenine, oče je bil celo agronom po poklicu. Od malega je bila povezana z zgodbami o tem, kako zraste, kako se pridela hrana. Imenitne salame, ki jih je omenila, so zmagovalno delo njenega bratranca, Jožeta Fabjana. Na njegovi kmetiji, Pr' Blažičevih v Dolenjem Gradišču pri Šentjerneju, smo naredili reportažo o kolinah.

Irena je pripravila ljubko sladico, tudi s časopisno »podlago«: mini potičke, ki se jih je naučila delati na delavnici mojstra Goljata, na katero se je vpisala prek našega časopisa. Še danes jih z veseljem dela in je kar malce znana po njih, pravi pa, da je recept enak, kot smo ga uporabili tudi v zadnji božični številki.

Še glavna jed: srnji medaljoni. Divjačina je še ena od jedi, ki jo spominjajo na otroštvo, kajti en stric je bil direktor Triglavskega narodnega parka, drugi pa Gozdnemga gospodarstva Črnomelj in tega mesa je bilo doma veliko. Njen prvi tatarec, se spominja, je bil pravzaprav iz srnine.

ni podpisa
ni podpisa

Po svetu


Sicer pa: kaj še povedati o tej gospe? To, da se čudimo, kako je zdržala kot pisarniška uslužbenka, kajti zdaj je njeno življenje aktivno, da bi ga še kak dvajsetletnik komaj prenesel; je ljubiteljica turnega smučanja in jadranja ter potovanj. Kamor koli pa gre: kuha. Pred kratkim se je vrnila z Azorov in tudi tam ji je to uspelo, kajti z možem ne potujeta kot kaka bogata upokojena Američana, ampak z nahrbtnikom in upanjem, da hostli ne bodo zasedeni. V obujanju spominov na poti pa smo prišli samo do dveh zadnjih večjih destinacij: do Madagaskarja, od koder bi predčasno odšla, pravi, zaradi pogleda na brezup ljudi, v svetu, ki drvi v popolnoma napačno smer. Nekoliko smo se vseeno ustavili le pri fenomenalnem madagaskarskem popru. Potem je na mizo postavila neki kondiment iz paprike, ki ga je dobila na Azorih in ga menda strežejo k ribam. Ponudila ga je k predjedi: v blanširane liste blitve zavitemu lososu z zrnatim sirom. Od tod smo preskočili k željam: Maroko, z željo, da bi preskusila čim več tamkajšnjih začimb. Potem pa smo se čudili še temu, da je moža prisilila k žaru na jadrnici: privezala sta ga na odprto stopnico, ki moli stran od barke.

Posebna želja


To so zgodbe moderne dobe, ki jih doživlja marsikdo iz novejših generacij. Je pa gospa Irena posebna po tem, da zna prepričljivo povedati tudi utrinke iz drugega časa. Teh mladi ne poznajo več, zato je lepo, da jih nekdo prenaša naprej. Neverjetno, koliko zgodovine, in to izrazito osebne, je mogoče zapisati in »podaljšati« v nove čase v obliki receptov in spremnih besedilc. Njeni recepti imajo vedno neko ozadje, kontekst, ob katerem pred očmi bralca vstanejo živi ljudje, prizori, ko posedajo za mizo, trenutek, ko se po ustih razleze domačen okus, enak pred stotimi leti in zdaj, če je treba.

In tako smo Ireno Hitti zaprosili za nekaj posebnega. Pred časom nam je poslala recept za »kuhane makarone«, v bistvu kot svaljke kuhane ostanke od peke kruha, kar je bilo v življenju na kmetih redno tedensko opravilo. Celo drugo nagrado smo ji dali, ona pa nas je za ušesa, češ da recepta nismo prav pripravili: svaljki bi morali plavati v župci iz pregrete smetane in ocvirkov. Za današnji čas in današnjo mladino, ki nam na BIC Ljubljana preskuša recepte, nekaj neverjetno čudnega.

Ni si dala dvakrat reči: v pečici je pregrevala smetano, dokler ni zadišala kot prekuhano maslo ter dobila žolto rumeno zgornjo plast in gosto smetano pod njo. In nama s fotografom postregla, rekoč, da ocvirkov ponavadi nihče ne poje, ker da so čudni, mehki in razkuhani. Vsak sva vzela le dva, iz vljudnosti in da pokusiva to etnološko redkost. Potem pa sva pohlevno prosila, ali lahko dobiva še malo. To je okus, ki zmore potolažiti vsakega človeka.

Zato nam je naša akcija tako pri srcu. Veliko takih receptov smo dobili, včasih starih, včasih novih in čisto posebnih, ki bi jih bilo res škoda, če ljudje zanje ne bi vedeli.

Naslovna fotografija: Jure Eržen

Preberite še: Srnji medaljoni v ribezovi omaki s krompirjevimi cmoki s hruško
Datum Objave: 21.9.2017 ob 09:09

Več iz te teme:

receptihitina obiskubralcibralkaIrena Hitti

Naročite se na e-novice:

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder ReščičLjubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiranja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.