Nika Merdjadi, hčerka Karima Merdjadija: frizerka, ki se je odločila za slaščičarstvo

»Prijetna, resna, umirjena.« Te tri besede sem si zapisala v zvezek takoj po klepetu z Niko Merdjadi. Potekal je v delovnem vzdušju: ko sva se pogovarjali, so v Atelierju Karim na obrobju Kamnika brneli mešalniki in slišal se je glasen ropot pladnjev, s katerimi je treba nekajkrat močno potolči ob pult, da se masa za pravkar nabrizgane makrone enakomerno razporedi. Vprašali smo jo, zakaj je po poklicu frizerka, katera je njena najljubša sladica in kako je delati v družinskem podjetju skupaj z mamo Heleno in očetom Karimom.

Torej: zakaj se je po osnovni šoli odločila za srednjo frizersko šolo in ne gostinsko? »Že od otroštva mi je bil všeč frizerski poklic, kot tudi slaš­čičarstvo. Ko smo imeli proti koncu osnovne šole informativne dneve, sem šla na obe šoli. Slaščičarski poklic so predstavili tako, da smo si v enem od hotelov ogledali kuhinjo oziroma slaščičarsko delavnico, ki pa me ni navdušila, predstavitev frizerskega dela me je bolj pretegnila. Zato sem se odločila za to sred­njo šolo, vendar v tem poklicu – razen obvezne prakse v sklopu šole – potem nisem delala,« pravi Nika Merdjadi.

Ravno ko je bila v srednji šoli, je njen oče Karim na obrobju Kamnika odprl slaščičarsko delavnico, hkrati pa je kot eden od treh sodnikov vstopil v oddajo MasterChef Slovenija. Tako je Nika med konci tedna začela pomagati v delavnici in vse bolj jo je vleklo v slaščičarski poklic.

Nika Merdjadi z očetom Karimom FOTO: osebni arhiv

Dvakrat v Francijo

»Ker pa nisem imela slaščičarskih osnov, sem se odločila, da grem na šolanje v Francijo. Dve leti, vsakokrat po dva meseca, sem preživela v kraju Yssingeaux, na šoli ENSP (École Nationale Supérieure de Pâtisserie – Alain Ducasse). Tam sem leta 2017 opravila začetni tečaj, na katerem sem spoznala osnove francoskega slaščičarstva. Prvo leto sem se učila peke biskvita, priprave krem in podobno, leto zatem pa sem se vrnila na dvomesečni nadaljevalni tečaj, na katerem smo pridobivali zahtevnejše veščine, med drugim smo se učili dela s čokolado in tudi izdelave čokoladnih in sladkornih skulptur,« pojasni Nika Merdjadi.

Opremljena z znanjem je suvereno zaplula proti slaščičarskemu poklicu, ki pa se je v zadnjem desetletju pri nas močno spremenil. »Na začetku smo pekli predvsem makrone, po katerih je moj oče zelo znan. Zatem so prišli na vrsto brow­nieji, tu pa so bile ves čas tudi torte. Te sem pozneje prevzela in jih nekoliko modernizirala. Če so bile v preteklosti priljub­ljene klasične, se v zadnjem obdobju vse bolj usmerjamo v izdelavo porcijskih, ki jih delamo po naročilu za posameznike in tudi za kavarne, poleg tega jih prodajamo v našem ljubljanskem butiku.«

Med delom v kamniškem ateljeju, kjer se je vse začelo z makroni. FOTO: Črt Piksi

Onaplus.si: Miša iz Masterchefa: Bilo je hudo, a sem iz celotne situacije potegnila najboljše

Najraje v delavnici

In tam, v ljubljanski prodajalni Atelierja Karim, je zaposlena Nikina mama Helena, ki ima več kot štiri desetletja izkušenj z delom v prodaji. Kako je torej biti zaposlen v družinskem podjetju, skupaj z mamo in očetom, kako so si razdelili delo? Prijetno se nasmehne Nika Merdjadi, nato odgovori: »Večino časa sem v slaščičarski delavnici. Oče, če le utegne, se nam pri­druži, je pa tako, da ima zaradi snemanja oddaje MasterChef Slovenija in različnih drugih obveznosti vse manj časa za takšno ustvarjanje, čeprav ravno pri tem, in to vidim vsakokrat, izredno uživa. Mama je po poklicu trgovka, zato je ona tista, ki vodi prodajo. Saj se tudi jaz pridružim mami in očetu pri prodaji, vendar me bolj veseli delo v slaščičarski delavnici.«

Katera pa je tista sladica, ki se je Nika Merdjadi najbolj razveseli? »Od vseh imam najraje saherico. Tisto pravo, z marelično marmelado. Različico te tortice pripravljamo tudi pri nas in je bolj sočna kot originalna, iz dunajskega hotela Sacher. Sta mi pa všeč obe: tako izvorna, ki sem jo ravno te dni pokusila v Trstu, kjer je Sacher predlani odprl slaščičarno, kot tista, ki jo pripravimo pri nas. Ko sem bila majhna, mi je oče za rojstni dan vedno pripravil to tortico, razveselila pa sem se tudi enostavnih beljakovih piškotov, španskih vetrcev,« razkrije Nika Merdjadi in doda še eno zanimivost: »Pri nas doma ni na zalogi veliko sladic, saj jih dovolj okušamo že med delom.«

Med delom v kamniškem ateljeju, kjer se je vse začelo z makroni. FOTO: Črt Piksi

Pogled v prihodnost

Glede slaščičarskega poklica, ki ga družbena omre​žja večinoma opisujejo kot nekaj lahkotnega, prikupnega in barvitega, pa to: »Na družbenih omrežjih je le tisto, kar je lepo. A to, da ustvariš sodobno sladico, denimo porcijsko tortico, zahteva ogromno dela. Tudi dva, tri dni preteče, da pripravimo vse sestavine in sestavimo tortico.«

Še pogled naprej – kako svoj poklic in delo v prihodnosti vidi mlada slaščičarka? »Rada bi peljala naprej to, kar je začel moj oče. Morda bodo v prihodnosti v ospredju druge slaščice, kar me veseli, saj rada ustvarjam recepte in kombinacije za nove sladice. Te sicer pri nas nastajajo spontano: kdaj da idejo oče, kdaj jaz, kdaj kdo od zaposlenih, in ko naredimo okus, s katerim smo zadovoljni, gre sladica v prodajo. Morda bomo v prihodnosti, poleg prodajalne v Ljubljani, odprli še kavarno, ampak ... Raje ne načrtujem preveč.«

Med šolanjem v Franciji je prvo leto spoznavala osnove francoskega slaščičarstva, nato je sledil še nadaljevalni tečaj. FOTO: osebni arhiv

Kako poskrbimo, da bodo češnje zdržale dlje? Nasveti iz Goriških brd (in slastni recepti, zaradi katerih se nam cedijo sline)