Izjemni ljudje: Drago Ferencek – od mesarja, metalca do duhovnika

Za vse tiste, ki mislijo, da je to pogovor o veri in jih to ne zanima, samo en stavek iz ust patra Draga, ki si ga je dobro zapomniti in ki velja za vse, verne in neverne, stare in mlade: »Nikoli ni prepozno.« Kdor si bo k srcu vzel samo to misel – da je vedno čas, da se obrnemo k tistemu, kar si želimo in mislimo, da je prav –, bo od tega članka že veliko odnesel in mu ni treba več brati naprej (dasiravno so proti koncu omenjene neke hudo dobre zeliščne kapljice, ki nastajajo po tristo let starem receptu).

Človeški, dostopen, vesel, vse ga zanima, tudi bi rekli, s kar nekaj žavbami namazan. (Foto: Črt Piksi)

Človek kontrastov

Pater Drago Ferencek je bil v novomašnika posvečen pred skoraj dvema letoma in zdaj živi v Petrovčah pri Celju, v dominikanskem samostanu Gospe Svete. Tako kot sogovornik, vedno supergah All Star, na pogled ni ravno povprečen pater in duhovnik, tudi ta samostan ni slovesen, mističen kraj, ampak je navadna velika hiša, ki je precej prijetno opremljena. Ima dnevno sobo z velikim televizorjem, pogled obiskovalca, ki mu pater Drago gostoljubno razkazuje prostore, ošine tudi sodobno tekalno stezo, kuhinja je pa sploh fina: brezhibno čista, uporabna, vsakdanja. Pater Drago pokaže še sobo, ki čaka na morebitnega novega člana te skupnosti. V njej so za zdaj mesto za prezimovanje dobile bršljanke, ki jih bodo po zadnji zmrzali razporedili po oknih. Skratka: če ne bi vedel, bi samostan v Petrovčah vsak zlahka zamenjal za čisto navadno slovensko domačijo.

Leta 2023 je dobila novega stanovalca, ki je s svojim prihodom za kar sto odstotkov povečal število prebivalcev – zdaj sta dva. Novinec je bil Ljubljančan, ki je v red vstopil po zares nenavadnem uvodu. »Se hecaš?« ga je vprašal pater Vanči Arzenšek, danes že njegov sostanovalec, ko ga Ferencek pred leti poklical in se zanimal za vstop v dominikanski red.

Njegova mladost namreč ni nič kaj kazala na to, da v njem pravzaprav tli želja po te vrste miru, kot ga prinese samostansko življenje. Čeprav je bil dober učenec, se je šolal za mesarja, kar danes deloma pripisuje temu, da se je moral že po osnovni šoli odločiti, kaj bo – kar ni najbolj razumno. Dopovedati si tudi ni dal preveč, ko so mu govorili, naj gre s tako dobrimi ocenami kam drugam. Nadejal se je še, da bo imel kot mesar dostop do dobrega mesa – na koncu je dobil dostop do službe v klavnici, z vsemi pogoji, ki k temu spadajo, in slabe plače.

V baziliki Matere božje v Petrovčah najdete enega najbolj zanimivih in priljudnih mladih duhovnikov pri nas.

Klavniško okolje se mu je po nekaj letih uprlo in iskal je novo smer, izbral živilsko tehnologijo, kjer pa se mu je na pot postavila matematika. Hkrati je v njegovo življenje vstopala filozofija, zato je izbral ta študij in ga tudi končal, z diplomo na temo iluminacije v Avguštinovi filozofiji. Šele takrat, pravzaprav, v Kristusovih letih, se je zares zamislil v Sveto pismo in se tudi dal krstiti, kajti doma niso bili verni in so se odločili, da bodo to odločitev prepustili njemu samemu, nekoč pozneje.

Njegovo potovanje v vero, kot pravi, ni bilo hipno razodetje, svetlost, ki bi ga hipoma presvetlila, orjaška roka, ki bi z nebes pokazala na njegovo glavo. Bela meniška kuta je prav počasi nadomeščala črnino. Kajti tisto, kar bo patra Draga spremljajo do smrti, je kontrast med tem, da je zdaj pater in duhovnik, včasih pa je bil metalec. Black metalec, popravi. To so tisti, ki bi jih ljudje večinoma opisali, kot da na odru bolj ali manj rjovejo. Zanimivo, ljubezni do tega žanra sogovornik ni opustil do današnjega dne. Zares je človek kontrastov: v avtu posluša metal, v domači cerkvi pa obžaluje zamiranje gregorijanskih koralov. Pridiga o Jezusu, rad pa bere znanstveno in navadno fantastiko.

Pater Drago je bil včasih metalec (Foto: osebni arhiv)

Mojstri živilske tehnologije

Zakaj pa se, s svojim ozadjem, ni vpisal v katerega od redov, ki so v zgodovini postali znani po tem, da so bili pravzaprav sloveči mojstri živilske tehnologije? Nekateri, ki so imeli v pravilih svojega redu zapisano pravilo o molitvi in delu, so postali znani vsaj po izjemnem pivu, siru, pa po žganicah. Pri nas so bili to recimo benediktinci, trapisti z Rajhenburga, s svojo čokolado in naprednimi tehnikami kmetovanja, ki so jih uveljavili v svoji okolici, pa kartuzijani iz Pleterij, še dandanes mojstri priprave žganic.

Sprva si je res želel k benediktincem, a se je izkazalo, da bi noviciat moral opravljati v Avstriji – in tu se je moral soočiti z dejstvom, da mu prirojena komunikativnost ne bo nič pomagala, če na zna nemško. Zavedal se je tudi, da je preveč gobčen – njegove besede –, da bi bil zanj naravna izbira kateri od redov, ki na prvo mesto postavljajo tiho kontemplacijo. Dominikanci, na primer, pa so znani kot pridigarji, kar mu gre v tem smislu na roko. Odločil se je torej za ta red in najprej v noviciat odpotoval v Dubrovnik – kar tudi ni tako slabo –, potem pa v Zagreb, kjer je končal še študij teologije.

Čisto brez živilske tehnologije njegovo življenje vseeno ni: v kleti samostana v Petrovčah zorijo izjemne zelišče kapljice, zares umirjena in zelo aromatska grenčica, s katero ima posebno veselje njegov cimer pater Vanči in je na voljo tudi v zakristiji sosednje bazilike, za katero skrbita. »Eno leto traja proces, preden gre v steklenice,« pravi pater Drago in prizna, da bi z veseljem delal pivo in, presenečenje, milo ga tudi mika – ampak kako naj, če pa sta le dva, ki morata skrbeti za baziliko in cel kurikulum župnije, ki je tudi romarsko središče.

Ta grenčica v Petrovčah nastaja po tristo let starem dominikanskem receptu. (Foto: KCR)

***

Takole je: v tem živčnem svetu je pogovor s človekom, kot je pater Drago Ferencek, pravi balzam. Človeški, dostopen, vesel, vse ga zanima, tudi bi rekli, s kar nekaj žavbami namazan: ves čas je v diktafon poskušal čim bolj razločno izgovarjati vabila, če bi se še kdo rad pridružil temu malemu redu, naj kar pokliče.

Eden tistih ljudi, skratka, za katere ne morem uporabiti prav nobene druge besede kot spakedranko »skulirani«, zanimivi, široki, vključujoči, prijetni in ki razsvetlijo dušo tudi tistim, ki jih vera niti malo ne zanima. Navijamo pa tudi za bodoče pivo in žajfo.

Priporočamo še: Francka Mljač: legenda s Krasa