Potovanje z drožmi

V Odprti kuhinji smo prvi od vseh medijev predstavljali pečene umetnine Anite Šumer. Saj ne, da se hvalimo; pomembno je, ker je bila to priložnost, da smo jo spoznali čisto na začetku, ko je svoje sanje samo pestovala: da bi pekla kruh in potovala, nam je razlagala.

Preberite še: Kruh z več kot 20 milijoni ogledov

Sledil je prvi dokaz, kako je življenje včasih nepredvidljivo tudi v dobrem smislu: njene posnetke, kako z zarezovanjem oblikuje vzorce v skorji kruha, so delili nekateri najbolj gledani spletni agregati in dosegli kakih 40 milijonov ljudi po vsem svetu.

Leto in pol pozneje: Anita Šumer pošilja v ponatis svojo knjigo Drožomanija, prva zaloga 1500 izvodov je pošla v treh mesecih. V tem času je bila tudi komaj kaj doma: pet poti je opravila, vse v povezavi s kruhom.

ni podpisa

Lizbona in Moskva

V portugalski prestolnici je doživela svoj krst, ko gre za mednarodne delavnice. Kar nekam negotova je bila, se spominja, kako bo to delovalo. Za vtis si oglejte fotografijo z »zbranimi deli«, ki se na toplem sončnem kotičku ob oknu pripravljajo, da bodo pokazali, kaj zmorejo živalce, ki jih Anita imenuje Rudl in ki zadnje čase potujejo z njo po vsem svetu.

Vsi vemo, kako se spakira kovček, še nikoli pa nismo slišali, da bi kdo s seboj nosil droži. Kako to gre? V droži zameša veliko moke, pravi, da dobijo trdnejše agregatno stanje, obsuje jih z moko še z vseh strani in zapre v škatlico, ki dobro tesni. Ker se še nihče od nas ni nikoli vozil v letalu med prtljago, smo bili pred temi njenimi potmi skeptični: kaj se bo zgodilo, če zmrznejo? Očitno tudi našo prtljago malce ogrevajo, kajti Anita pravi, da pride Rudl z letala veliko bolj cvetoč kot človek na čezoceanskem letu (ki ne ve, kateri del telesa ga bolj boli).

Tudi povabilo v Moskvo je prišlo po enakem kanalu kot v Lizbono: Anita očitno zna pritegniti pozornost na družbenih omrežjih, kjer je peka kruha z domačim kvasom ena najbolj aktivnih subkultur. Kruh, ki nastaja na takih delavnicah, ni vedno popoln, je pa plod iskrenega zanimanja in poln raznovrst­nosti. Ob tem je treba povedati, da tudi Anita precej odnese: je strašanska ljubiteljica hrane – potrjuje zbirka fotografij, ki jih hrani v svojem telefonu in so nastale na teh potovanjih. Za pokušino objavljamo eno iz Rusije; ti črni cmočki levo so pelmeni.

Anito lahko berete tudi na našem portalu, kmalu pa nam bo postregla z novim zapisom:

• Pečemo z Anito Šumer: rešitve za pet začetniških težav pri pripravi droži


• Pečemo z Anito Šumer: koraki do domačega kvasa za popolne hlebčke kruha


• Pečemo z Anito Šumer: vodnik po različnih tipih mok

ni podpisa

Jamajka

Zgoraj pa čisto nova podoba hrane; na ulici v Kingstonu, kjer ta možak trebi ananas. Kdor je že kdaj potoval v tople kraje, ve, da južno sadje tam žal ni primerljivo s tistim, kar lahko dobimo pri nas; skratka, tale dedi ima v rokah nepredstavljivo sadno slast.

Od vseh petih je jamajška epizoda najbolj zabavna. Znova se začne z virtualnim znanstvom, tokrat s Kanadčanko, ki se je preselila na ta topli otrok v Karibskem morju. Že predlani je Anito povabila, naj pride in ji pomaga odpreti pekarno v Kingstonu. Ko sta Anita in njen mož Sašo, z veliko zamudo letos, res prišla, je pekarna že obratovala, tako da je Anita pomagala razvijati nove pekovske izdelke. Je pa to pekarna, pravi, ki je namenjena bolj tujcem na Jamajki, ki hrepenijo po domačnem kruhovem škrobu, ki ga domačini tam ne uporabljajo prav dosti. Veliko bolj pri srcu jim je kasava ali manioka.

Zdaj pa še del, ki se ga res ne bi domislil in lotil vsak: ko sta bila že ravno tam, sta Slovenca našla dodatno nastanitev na do zdaj še nepoznan način: Anita je na enem od spletnih forumov objavila ponudbo: menja zasebni tečaj peke s kislim testom za namestitev v hiški ob plaži. Res sta jo dobila in v paru, ki se je prepoznal v tem couch-surfingu, našla hvaležna poslušalca in somišljenika, ki ju še zdaj obveščata o uspehih iz pečice.

ni podpisa

Singapur in Bangkok

Dve silni azijski mesti, sploh za nekoga, ki je prvič na tistem koncu planeta. Presenetljivo: tudi tam vlada zanimanje za to vrsto peke kruha. Človek si ne bi mislil: ta kultura namreč temelji na rižu, kadar pa si omislijo kruh, je povečini tak, da se ga bolj ozaveščeni Evropejci skoraj ne bi upali dotakniti: gumijasto puhast beli.

Anita je v Singapur in na Tajsko potovala na povabilo Williama Wooja, singapurskega peka po rodu iz Malezije, ki ga je spoznala ob prvem namigu, kako nenavadno se obračajo stvari v svetu peke takega kruha: pred približno dvema letoma so jo, tako kot njega, povabili v Belgijo, kjer deluje najpomembnejša svetovna banka droži. Znanstvo se je utrdilo na dveh delavnicah; vsaj ob prvi je imela priložnost, da si ogleda tudi nekaj mesta; Singapur opisuje kot mravljišče, ki pa jo je prijetno presenetilo z zelenostjo in občutkom varnosti: tudi ponoči si ga je brez strahu ogledovala. Tega tehtanja pa je bila povsem rešena v Bangkoku: tam je vodila tridnevno delavnico, potem pa je s prijateljico, ki ji je delala družbo na tajskem delu poti, nadaljevala dopustniško shemo in nasilni vrvež Bangkoka zamenjala za bolj umirjeni obmorski Krabi in tudi med Slovenci precej priljubljeni Ko Lanta.

Kaj pa droži, jih v celoti razdeli tečajnikom? Nekako ne more, prizna, kajti vsi imajo do njih nekako tak odnos kot do kakega hišnega ljubljenčka, ki ga tudi ne daš kar tako – kar verjetno izvira iz dejstva, da z njimi ni malo dela. Nekaj malega svojih droži je Anita Šumer prinesla nazaj tudi iz Tajske; poskušali smo jo izzvati, naj speče enak kruh iz droži, ki so ostale doma, in tistih, ki so potovale več kot osem tisoč kilometrov na vzhod. Vzhodnjaki so mojstri fermentacije; morda se je nanje nacepil kak čisto nov, drugačen sev, jo pregovarjamo.

Torej: napis na mikrovalovki drži. Anita Šumer živi svoje sanje. Kdo bi si mislil, kam vse človeka lahko pripeljejo drobceni organizmi, ki vrvijo v testu in ki jih potem skupaj z njim tudi pojemo.

Neverjetnemu ustvarjanju hrustljavih hlebčkov najrazličnejših oblik lahko sledite v njeni skupini Drožomanija (peka z drožmi), na Facebookuin Instagramu.

Preberite še: Pečemo z Anito Šumer: rešitve za pet začetniških težav pri pripravi droži

Fotografije: Arhiv Anite Šumer