Sadje, ki izginja

Odpri galerijo
A+ A-
Vsak dan izgine na stotine rastlinskih in živalskih vrst – današnjo zgodbo sem zato posvetila sadežu sonca.
Zakaj pripovedujem to zgodbo? Tisti možak, ki je plosknil po mizi, je s spoznanjem, da očitno lahko zdrži brez mesa, razveselil svojo ženo, ki se je že leta trudila, da bi pri njih doma uvedla nemesno prehrano. Umetnik je kar več platen poslikal s spomladansko intenzivnimi barvami in jih naslovil Travniki, ki izginjajo. Slike so bile zanimive, naslov pa se mi je zdel pretiran, saj je bilo v mojem svetu takrat še vsega dovolj, tudi travniških cvetic in čebelic. Umetniki so vizionarji, zato jih pogosto ne razumemo brez določenega znanja in zaupanja, da vidijo več kot mi. Danes mi je jasno, da travniki izginjajo. Zelo me skrbi, ker se mnogi s tem strinjamo, vendar kot da čakamo, kako bo potem, ko bodo zares izginili. Morda ima umetnik že odgovor na platnu, ampak kaj ko so takšne slike v družbi vedno manj prisotne. Da ne izginja tudi umetnost?
Jesen je letni čas minevanja. Razkošno poletje nas navdihne in napihne, da se čutimo pomembni ter nikoli dovolj razvajeni. Ampak poletje je prevara, iluzija, ponuja več, kot ima. Nekega jutra se zbudiš v sivo jutro, dežuje, hladno je in poletjez obljubami o večnem uživanju se zdi zelo daleč. Vsak dan izgine na stotine rastlinskih in živalskih vrst. Današnjo zgodbo sem zato posvetila sadju. Poletje bo odneslo s seboj sadež sonca, sladke, sočne, dišeče melone, in le upam lahko, da ne za vedno. Ne štejem tistih, ki zrastejo v posebnih razmerah. Sadje, ki je kemično obdelano med rastjo in prevozom, prispeva k izginjanju sveta, ki ga imamo radi.
Naslovna fotografija: Thinkstock
Poskusite: Melona in avokado
Datum Objave: 13.9.2017 ob 10:09