Slovenka, ki v Avstraliji osvaja s presnimi tortami

»Tukaj imamo samo dve temperaturi: vroče in zelo vroče, tako da se že vsa leta počutim, kot da sem na morju na dopustu. V Darwinu se stika še posebno veliko kultur, tu so ljudje od vsepovsod, saj je na severu to vstopno mesto za Avstralijo. Tako imamo tukaj tudi velik vpliv vseh vrst hrane,« pravi Petra Kepic o mestu, v katerem živi okoli 130.000 ljudi. Petra se ukvarja s pripravo presnih slaščic in to je njena zanimiva zgodba o izzivih, moči in o tem, kako lahko iz strasti nastane posel, o katerem ne govorijo in poročajo samo v Avstraliji, ampak zdaj tudi pri nas.

»Leta 2002, ko sem imela 17 let, sem se z družino preselila v Avstralijo. Odraščala sem v Domžalah, potem smo bili na Brodu pri Ljubljani, zadnjih nekaj let smo živeli v Moravčah. Vedno sem rada pripravljala hrano, babica me je veliko naučila o peki. A ne samo o peki, tudi o veselju in zadovoljstvu pripravljanja hrane za druge,« pove na začetku. Petra se je v medijih pojavila v okviru zgodbe o tem, kakšne so pravzaprav možnosti za ženske, mame, ki si želijo bolj prilagoditi razmerje med delom in preostalim časom, in kako jim spletne platforme, kot je na primer Etsy, lahko pri tem odlično pomagajo. Spodbudna zgodba za vse v času, ko svet razmišlja, kakšni bodo novi pogoji za delo in delo od doma.



Kako to, da ste se usmerili v presne slaščice?

V Darwinu sem imela prvo službo v lokalu s sokovi, juice baru. Mislim, da sem tam ostala približno dve leti, potem pa sem se odločila, da bi raje imela nekaj svojega. Sposodila sem si nekaj denarja in kupila majhno pekarno, v kateri smo pripravljali vse vrste kruha, sladice, mesne pite in druge dobrote.

Tudi kaj slovenskega?

V pekarno sem dodala kavo, sveže stisnjen sok in smutije ter seveda slovenske kremne rezine, ki so bile velika uspešnica.

Preberite tudi: 6 preprostih trikov za zero waste piknik

Ste torej pekli sami?

Imela sem zaposlenega peka, ki pa me je pogosto pustil na cedilu: v službi se je prikazal pozno ali ga sploh ni bilo. Takrat sem se začela zavedati, da lahko izgubim ves poslovni dan, če se zanašam na druge, saj nimam ničesar na policah. Zato sem se naučila, kako se delajo vse vrste testa, za mesne pite, kako se naredi vlečeno testo, kako se pripravljajo sladice in vse drugo. Ta lokal sem imela sedem let in potem sem ga prodala, ker sem pričakovala otroka.

Tedaj ste se pomaknili k presnim sladicam?

Odgovornost za malo bitje me pritegnila k iskanju bolj zdrave prehrane in mi odprla oči, da imamo samo eno priložnost v življenju. Zavedala sem se, da je pomembno biti zdrav, ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi otrok. To je bil zame velik premik.



In začeli ste pripravljati presne tortice.

Ker sem zelo sladkosnedna, sem morala najti alternativne sladice, ki ne vsebujejo na tone sladkorja in margarine. Po naključju sem na spletu našla nekaj receptov za presne tortice in jih preizkusila. Bile so super, pripravila sem kar nekaj različnih in potem začela malo spreminjati recepte. Ko sem jih ponudila domačim, so bili presenečeni, ko sem jim povedala, da je to pravzaprav zdrava torta. V pokušino sem jih dala tudi svojim sosedom in vsi so pritrdili, da so dovolj dobre za prodajo.

Ker sem bila mlada mamica in brez službe, sem poskusila s prodajo tortic po spletu. Upala sem, da bom prodala dve, tri na teden. A nepričakovano je povpraševanje eksplodiralo in začela sem jih pripravljati vsak dan, ko je dete spalo. Pomislila sem, da je tako še bolje, saj ne plačujem najemnine za lokal, delam lahko veliko ali malo, kolikor pač želim.

A niste delali le za posamezne kupce, kajne?

Odločila sem se, da poskusim torte ponuditi nekaj kavarnam in malim supermarketom. Vsi so bili za in tako so se oblikovala redna, tedenska naročila. Takrat je prišel čas, da se preselim v večjo hišo, z večjo kuhinjo. Kupila sem hišo, ki je imela garažo, in to spremenila v kuhinjo za pripravo domačih dobrot.

Zdaj imate tudi stojnico na lokalni tržnici. Kakšna tržnica je to?

Ko sem imela več prostora za hladilnike, je to pomenilo, da lahko tudi več delam. Kupila sem stojnico na Mindil Beach Market, to je velika tržnica, na kateri je približno 160 stojnic, polovica hrane, karkoli si zaželiš, druga polovica pa je polna čudovitih stvari: od slik, oblačil, krokodilje kože, eteričnih olj do lesenih izdelkov in še česa. Od maja do oktobra je odprta vsak četrtek in nedeljo popoldne. Ljudje pridejo na večerjo in gledat sončni zahod, ogledajo si kakšno predstavo in podobno.



Kakšen je odziv ljudi, ki so pokusili vaše tortice?

Radi jih imajo in pogosto se vrnejo ali pa mi pišejo, kako so uživali. To me vedno razveseli. Po šestih letih imam končno malo več samozavesti in verjamem, da sem našla uspešen poslovni model, ki deluje. Videti je, da imajo vsi radi mojo hrano razen mojih otrok (smeh). Velikokrat jim rečem, prosim, pojejte večerjo, saj drugi plačajo za to, da jim kaj skuham.

Kakšni okusi tortic so priljubljeni pri vas tam spodaj?

Imam približno 20 vrst okusov, najbolj priljubljeni so peanutella, čokoladni ganaš, limeta z makadamijo, jaffa, sirčkova torta z belo čokolado, sirčkova torta s pasijonko, rezine snickersa in čokolada z robidami. Veliko strank sicer sprašuje tudi po drugi hrani, ampak jaz sem osredotočena na sladice. Če bi imela težave s prodajo, bi pripravljala še kaj drugega. Karkoli lahko poskušam dodati, a trenutno so to samo »acai bowls«, nekakšne smutijeve skodelice, ker se mi zdi, da so kot sladice in so še vedno zelo zdrave.

Priporočamo še: Obrnjena rulada, ki postane vertikalna torta (VIDEO)

Naslovna fotografija: Osebni arhiv Petre Kepic (Helen Orr, News Corp Australia)

Poletno branje na Mični: Lepotni trendi 2020, s katerimi boš brez velikega truda čudovita vse poletje