Spoznajte Simona Sitarja, najboljšega slovenskega natakarja

Gostoljubnost, prijaznost, pozornost; empatija, srčnost in strokovnost. To so lastnosti, ki, tudi po njegovem mnenju, odlikujejo najboljše gostince, med katere se uvršča tudi sam. Simon Sitar, vodja strežbe v Hitovem igralniško-zabaviščnem centru Park v Novi Gorici, je najboljši natakar leta po izboru samostojnega kulinaričnega vodnika Gault & Millau Slovenija. Laskav naziv razume predvsem kot poklon poklicu, ki ga opravlja.

Z gostinstvom se je začel ukvarjati pred 28 leti. Še vedno se živo spominja prvih dni prakse v danes zaprti restavraciji Mark nad Šempetrom pri Gorici. »Božič. Polna restavracija italijanskih gostov. Priletel sem v to gnečo, takrat se še nisem zavedal kakšna organizacija stoji zadaj. Bilo je veliko zmede.« Poprijel je za vsako delo, ki je bilo potrebno. Danes je hvaležen, da je začel tam: s pospravljanjem mize, poliranjem, rezanjem kruha. Z osnovnimi rečmi, ki jim morda, kot pravi, danes uhajajo iz rok, saj mladim želijo prehitro pokazati zahtevnejše stvari, osnove pa so šibke.

Od natakarskega pomočnika do vodje strežbe

Ljubezen do gostinstva je začel negovati in prepoznavati že zelo zgodaj. Doma se je vsak dan nekaj kuhalo – vedno je bila priložnost »smukniti v lonec«, kot tudi nuja, da je v kuhinji pomagal. Skupaj s komunikativnostjo in veseljem do dela z ljudmi je bila odločitev za ta poklic že začrtana. Njegovo izobraževanje se je začelo v Srednji gostinski šoli v Izoli, nato je kot Hitov štipendist opravljal prakse v njihovih enotah na Goriškem. Leta 1995 se je v Hotelu Park redno zaposlil, kjer je začel kot natakarski pomočnik, natakar točaj in nato natakar.

Po opravljenem sommelierskem tečaju – bil je član prve skupine slovenskih sommelierjev, ki so opravili 3. stopnjo izobraževanja – pa mu je bilo zaupano delo glavnega sommelierja, nato vodenje strežbe. In kakšni so cilji (za naprej)? »Nikoli ne bi rekel, da sem si postavljal zelo visoke, točno začrtane cilje: moja želja je le bila, da delam dobro tam, kjer sem.« Priznava, da je zdaj na prvem mestu družina, saj ima – kljub temu, da ni več ‘najbolj mlad’, dva majhna otroka. »To je res nekaj najlepšega, da čas preživljaš z otroki in opazuješ, kako rastejo.« Sicer je tudi doma, kot pravi, postrežba gostov njegova domena. Po premisleku pa doda, da je morda v prihodnje cilj šola, izobraževanje, kateremu že skozi vsa leta daje velik pomen.

Pomen poznavanja kulturne dediščine, navad in kulture prehranjevanja

»Za resnejše delo na tem področju je izpopolnjevanje in izobraževanje nujno potrebno, saj je treba slediti trendom prek različnih sejmov, strokovne literature, tekmovanj, obiski vinarjev in kleti.« Kot zanimivost pove, da se je že pred mnogimi leti odločil, da opusti kajenje in denar namesto za cigarete nameni izobraževanju. Pomen daje tudi poznavanju kulturne dediščine, navad in kulture prehranjevanja doma in na tujem; pri njih je namreč veliko tujih, predvsem italijanskih gostov.

V kolektivu je pomembna dobra klima

Sitarjevo predanost delu se zlahka začuti med pogovorom, v katerem večkrat poudari pomen dobrega kolektiva. Četudi je sam kot vodja strežbe bolj izpostavljen, brez kolegov (v strežbi, kuhinjskim osebjem, marketingom in drugimi službami znotraj Hitovega centra), s katerimi dela in od katerih pričakuje podobno zavzetost, kot je njegova, ne bi šlo. » Eno je namreč zadovoljen gost, na drugi pa sem sam najbolj zadovoljen, ko v kolektivu začutim dobro klimo. Želja je, da stvari tečejo nemoteno, v kolektivu, kjer vlada sožitje, enotnost, je tudi delo lažje in boljše.«

Delo natakarja pa vključuje predvsem odnos do gostov in prilagajanje njihovim potrebam. Sitar pravi, da je odgovornost natakarjev, da začutijo, po kaj je človek prišel. Vsakdo pride z nekim razlogom, ali je to le, da se na primer nasiti, ali pa se želi družiti, zabavati. V Hitovem parku je dinamika dela namreč drugačna kot v običajni restavraciji, saj v parku na mesec postrežejo približno 12–14 tisoč obrokov na različnih nivojih. Samopostrežna, a la carte restavracija, točilnice, ki so odprte ves dan, kot tudi razni dogodki in zabave. »Nekdo bo prišel z dekletom na večerjo, drugi pa bo le hitro nekaj pojedel in nadaljeval z igranjem rulete. V tistem trenutku je treba začutiti, kakšno potrebo ima gost.«

Goste sprejema takšne, kakršni so

In kako naj bi se gostje obnašali do natakarjev, da jim ne otežujemo njihovega dela? Seveda veljajo pravila osnovnega bontona, med katerimi je Sitar poudaril govorico pribora na krožniku, sicer pa posebnih nasvetov nima. »Goste sprejemam takšne, kakršne so: seveda so kdaj tudi naporni, a tudi taki smo ljudje.« Pravi, da je ta miselnost prišla že pred leti, ko mu je kolega dejal, da bo moral spremeniti razmišljanje. To je bil preskok, klik, kako se obnašati do vseh gostov: tedaj se je do mize vrnil z drugačno, bolj pozitivno držo.

V 28 letih je vsako novo leto ‘pričakal’ na delovnem mestu

V gostinstvu pa je izziv današnjega časa tudi (dober) kader. Sami želijo predvsem vzdrževati kader, ki ga imajo: jih motivirati, nagrajevati, dvigniti stopničko višje, obenem pa sprejemati mlajši kader in ta poklic prikazati kot lep, atraktiven. »Sam po sebi je poklic krasen: človeku daš piti in jesti. Daje zadovoljstvo, mladi morda tega niti ne vedo – imajo višje cilje, kot ‘sprehod od kuhinje do mize’.« Sitar opaža, da se je sicer v mnogih restavracijah in barih nivo strežbe dvignil in je tudi ta poklic dobil svojo atraktivnost, ki je morda zanimiva za mlade. »Dejstvo pa je, da je delo tudi naporno. Lani sem jim na praksi rekel, da bodo delali za praznike, pa so rekli, da takrat ne morejo. A kaj naj delamo drugače, kot da mladim realno prikažemo, kaj pomeni ta poklic?«

Simon Sitar, popolnoma predan svojemu delu, vsekakor ve, kaj pomeni odrekanje, saj je zadnjih 28 let novo leto ‘pričakal’ na delovnem mestu.

Preberite še: Draga Kepeš: »Barman ni le natakar, ki zna zmešati džintonik.«

Fotografije: Jadigi3

Beti Burger
Beti Burger

Kakor se mi vsaka priložnost zdi dober razlog za peko torte ali pite, se vsaka moja »izgubljena« misel ponavadi znajde pri hrani in preizkušanju receptov.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed