Odprta Kuhinja

Tomaž Habjan: solate bi lahko prodal, kolikor bi hotel

ni podpisa
Odpri galerijo
A+   A-
Tomaž Habjan je točno tak kmet, kakršnega bi si sama želela za svojega dobavitelja: mlad, izobražen, ekološki, realističen in analitičen. Je eden od kmetov, ki smo jih spoznali prek letošnje Lidlove Lojtr'ce domačih, katere medijski partnerji smo že več sezon. V letošnji, sedmi sezoni v ospredje postavlja slovenske pridelovalce sadja in zelenjave.


»Včasih sem se malo izogibal temu, da bi stvari povedal, kot so, realno. Zdaj pa je zadnji čas,« pravi mladi kmet z Ekokmetije Habjan iz Zagrada pri Celju. Ko jemljemo sadje in zelenjavo s trgovskih polic, tega navadno ne pospremimo z globokimi mislimi: zagrabimo, plačamo, pojemo. V resnici pa je tako: najboljša je tista, ki je zrasla doma, in zato bi morali biti hvaležni kmetom. Zadnje čase jim ni lahko.

Kdor zadnje čas spremlja novice, dobi vtis, da se kmetom ne cedita mleko in med. Ekološkim še toliko manj. Kako to, da se na vaši kmetiji tak način očitno obnese?

Recimo tako: za zdaj se še obnese. Okoliščine pa se tako slabšajo, da ne znam napovedati, kako bo pri nas čez pet let. Ko sem začenjal, sem veliko stavil na to, da si bom pomagal z znanjem, ki ga imam iz drugih branž – sem namreč diplomirani ekonomist, od konca osnovne šole pa sem se ukvarjal z informatiko. Širili smo kmetijo, se trudili, da bi bile naše blagovne znamke prepoznavne. Zdaj pa vidim, da si lahko še tako učen in uspešen, pa proti naravi ne boš mogel veliko. Zadnja leta spremljamo take eks­treme – lani huda suša, letos preveč dežja in nizke povprečne temperature. Poplav mi sicer nismo imeli, ker smo na višji lokaciji, ampak tudi preveč dežja dobesedno duši rastlino. Taka leta prinesejo velike izpade pridelkov, pomeni dohodka. Ne bom še zdajle rekel, da obupujem, mi pa optimizem z vsako takšno sezono usiha.

Tomaž Habjan: »Kar me še drži pokonci, je prepričanje, da je to, kar delam, res pomembno. Prehranska varnost v Sloveniji se slabša, in če bi zaprli meje, bi nas hitro povozilo pomanjkanje hrane.«
Tomaž Habjan: »Kar me še drži pokonci, je prepričanje, da je to, kar delam, res pomembno. Prehranska varnost v Sloveniji se slabša, in če bi zaprli meje, bi nas hitro povozilo pomanjkanje hrane.«


Kaj je za vas največji problem?

Kadar je dobra letina, ni nobene težave, kadar pa si slabe sledijo, pridelava postane problem. V tem času vznika mnogo malih podjetij, ki nam kmetom ponujajo pomoč pri prodaji, spletnem oglaševanju – vsakemu, ki me kliče in ponuja takšen produkt, rečem, da prodaja ni problem. Vse, kar pridelamo, gre. Naj že enkrat kdo naredi platformo, ki mi bo na kmetijo pripeljala pomoč pri delu na njivi. Mi sicer kupujemo vse mogoče stroje, na koncu pa so pri zelenjadarstvu vedno roke tiste, ki jih zmanjka. Letos prav zaradi tega ni bilo veliko pridelka – plevel, ki se puli ročno, nas je prehitel. V Italiji in Španiji, ki sta veliki izvoznici zelenjave, delajo sami priseljenci, v razmerah, ki se mi zdijo dobesedno suženjske.

Katero zelenjavo je najtežje pridelati na ekološki način? Za katero bi morali biti kupci po vašem pripravljeni odšteti več, ker je z njo toliko dela?

Težko vprašanje. Ne bi znal povedati. Letos je bilo težko pridelati vse. Še paradižnik, ki je tako preprosta kultura, je bil problem: premrzlo je bilo na začetku sezone, prevlažno v času zorenja in zato potem še krompirjeva plesen. Tudi krompir smo imeli slabši, ker smo zanj izbrali bolj vlažne njive, zastrašeni od lanske suše. Generalno gledano je težje vzgojiti tisto, kar sejemo naravnost na njivo. Sadika uide plevelu, ker je večja.

Presenetili ste me z opisom paradižnika kot preprostega. Mi navadni vrtičkarji se ravno z njim najbolj mučimo, skoraj vsako leto nam ga pobere plesen. Kako v ekološkem kmetijstvu zadržite to bolezen?

Mi se usmerjamo predvsem v preventivo, torej delamo rastline močne. Škropimo ga po listih z algami in kalcijem. Plesen tudi pri nas slej ko prej pride, ampak napadeni listi so samo spodaj, vrh je pri močni rastlini zelen, plodovi pa se naprej debelijo in zorijo.

V zraku je tudi nekaj zgodovine: kmetija ima grajsko soseščino.
V zraku je tudi nekaj zgodovine: kmetija ima grajsko soseščino.


Zdaj glavna delovna sezona izzveneva. Zagotovo boste nekam sedli in razmišljali.

Ja, res. Dve slabi sezoni, pred dvema mesecema mi je umrl še oče, ki mi je bil v pomoč, korenite spremembe bodo potrebne. Življenje kmeta je takšno, nič prostega časa nimam, otroci odraščajo, zamujam njihova leta. Kmetje smo preobremenjeni, strgamo prihranke, da lahko plačujemo dodatno delovno silo in upamo na zastonjsko, prijateljev in sorodnikov.

Kar me še drži pokonci, je prepričanje, da je to, kar delam, res pomembno. Prehranska varnost v Sloveniji se slabša, in če bi zaprli meje, bi nas hitro povozilo pomanjkanje hrane. Veliko sodelujem tudi z javnimi zavodi in iskreno povem, da so vedno bolj hvaležni, če kje lahko kupijo domače. Recimo solata, ki bi jo določil kar kot naš najpomembnejši pridelek: v javne zavode bi je lahko prodal, kolikor bi hotel. Ne morem je fizično pridelati dovolj. Še enkrat: če ni rok, v zelenjadarstvu ni nič, seveda se tudi tukaj pojavljajo roboti in umetna inteligenca, ampak o tem raje ne bi govoril.

Slikoviti so ti kraji, okrog Celja, kjer je kmetija Habjanovih.
Slikoviti so ti kraji, okrog Celja, kjer je kmetija Habjanovih.


Pravzaprav sem pri tem razmisleku namigovala na nekatere posebnosti vaše kmetije: eko ovce, gojite tudi deževnike za kompost. Nekako se mi zdi, da bodo prav tega v prihodnosti ljudje odtehtali z zlatom ... Zakaj ne postavite velike kompostarne?

Deževniki so za žepnino! Imam jih toliko, da jih prodajam vrtičkarjem, ki potrebujejo kompost za visoke grede, nekaj za ribičijo in seveda za svojo uporabo. Povpraševanje je pa res veliko, kot pravite, tako da sem že razmišljal, da bi se usmeril v kompost, če vse drugo propade. Plan B. Ampak to bi postalo problem na drugem koncu: v naši in sosednji vasi sva le jaz in eden od mojih sorodnikov, ki živiva od kmetije. Drugi to počnejo ob delu ali so v pokoju, obdelujejo toliko, kot jim plača/pokojnina dopušča, saj vlagajo svoje prihodke v kmetijo. Veliko je površin, ki jih ni mogoče uporabljati drugače kot za pašo – in kdo ve, kaj bi bilo s tem, če midva nehava.

Da si boste predstavljali: največji del naše kmetije je travinje, ki je hrana za ovce – te so bile prva ekološko certificirana panoga na naši kmetiji – pa čeprav jih sploh ne prodajamo kot take. So za to, da »kosijo«. Njive predstavljajo slabih petnajst odstotkov površin, pa na njih ustvarimo dvakrat več prihodkov kot v živinoreji. Najbolj znani smo po solati – te bi res, kot sem rekel, prodal, kolikor bi je imel.
Priporočamo še: Urška Šobak: kulinarična raziskovalka, ki pred pozabo rešuje recepte naših babic
Datum Objave: 26.9.2023 ob 06:09

Več iz te teme:

Lidlova lojtr'caEkokmetija HabjanTomaž Habjan

Naročite se na e-novice:

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder ReščičLjubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiranja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.