Ula Hribar Babinski: Kranjčanka, ki kuha po vojvodinsko
Recepti izvirajo iz vasice Mihajlovo, od koder je družina njenega moža Lasla, violinista v ansamblu SNG Opera in balet Ljubljana. Kuharska knjiga Matildina kuhinja nosi v naslovu ime njegove pokojne mame.
Ula Hribar Babinski je vsestranska, ustvarjalna ženska. Ima dve diplomi, saj je ekonomistka in medicinska sestra. Občasno mladim na Gorenjskem predava o spolnosti, vodi vaje za zdravo hrbtenico in delavnice izdelovanja ekološke kozmetike, v Kranju in okolici pa je znana predvsem po kuharskih tečajih. A ne klasičnih. Njene kuharske urice so namenjene ranljivim skupinam in tudi starostnikom: »Kuhanje je lahko del delovne terapije in kuhinja tako postane družabni prostor, namenjen odpiranju poti. Na naših tečajih se vedno prepletajo zgodbe in spomini, ljudje si vzamejo čas in prisluhnejo drug drugemu. To pa je tisto, kar dandanes marsikomu v življenju manjka.«
Z veseljem smo si torej vzeli čas za preplet njenih zgodb in spominov, ki so se na koncu sestavili v kuharsko knjigo. »Leta 2008 sem spoznala Lasla in zanimalo me je, od kod izvira. Poleti se je poročil botrov sin in kar ponudila sem se, da grem z njim v Vojvodino na to nepozabno doživetje. Takrat sem spoznala in tudi edinkrat videla njegovo mamo Matildo, ki je bila že zelo bolna. Spomnim se, da sem se takrat prehranjevala vegetarijansko, zato mi je pripravila primerne jedi: juho iz kolerabe in graha ter pečene šampinjone. Hrana je bila odlična, še danes se spominjam okusa. Kmalu po tem, ko sva se z Laslom vrnila v Kranj, je šla tašča v bolnišnico in se poslovila,« začne Ula Hribar Babinski.
Kot večina žensk tistega časa si je tudi Matilda Babinski recepte zapisovala v zvezek. »Od sorodnikov smo dobili kopijo njenih kuharskih zapiskov in začela sem jih prebirati. Večinoma so bili v madžarščini, nekaj v srbskem jeziku, in dokler se nisem naučila osnovnih madžarskih besed, sem ves čas prosila moža, naj mi pomaga pri prevodu,« nadaljuje sogovornica in spotoma omeni značilnost večine kuharskih zapiskov iz tistih časov: »V receptu je bilo denimo zapisano, da dodamo recimo 3 jajca in deciliter mleka, nato pa moke po občutku. To me je, vsaj na začetku, kar malo jezilo, kajti – kaj to pravzaprav pomeni?«
Tako je skoraj izgubila voljo do kuhanja po starih receptih: »Kopije kuharskega zvezka pa sem si vseeno ves čas ogledovala. Potem sem pred devetimi leti, ko sem bila na drugi porodniški, začela več kuhati. Laslovo teto in svakinjo sem, kadar sem v zapiskih naletela na takšne nejasnosti, pogosto vprašala za pojasnila. Povedali sta mi, kakšno strukturo mora imeti določeno testo, in ko sem ga po njunih napotkih pripravila, mi je uspelo. Kuhanje po taščinih zapiskih je postalo lažje tudi zato, ker sem sčasoma bolje obvladala osnovne madžarske besede.«
Doma zdaj redno uporablja taščine recepte: »Jeseni pogosto skuham paprikaš in pripravim jedi iz buč, pozimi so na sporedu sarme in pasulj po njenih receptih. Druge dni v letu so tu sladke jedi, od princeskinih krofkov do torte doboš. Po taščinem receptu vedno naredim vaniljevo kremo za torte, te pa ob rojstnem dnevu spečem vsakemu od otrok, in to dve, ter seveda tudi nama z možem.«
Od bloga do knjige
»Ker sem veliko kuhala in raziskovala okuse tujih držav, me je prijateljica spodbudila, da sem med koronskim obdobjem odprla blog Pokukaj v mojo kuhinjo. Ne pisateljica ne kuharica nisem, ampak iz čistega veselja zapisujem zgodbe in recepte; v blogu se je sčasoma nabralo tudi nekaj tistih iz taščinih kuharskih zapiskov. Ker pa se zapiski izgubijo in se utegne zgoditi, da tudi zapisi na spletu morda ne bodo obstali, je bila naslednji korak priprava knjige, v kateri je približno 50 receptov.« Avtorica je zapisala še zgodbe o rojstvu in pogrebu ter porokah, tudi o obeh svojih – eno sta imela zakonca Babinski v Sloveniji, eno v Vojvodini.
Srčno napisana kuharska knjiga je izšla v zgolj 200 izvodih, kajti avtoričin cilj je bil predvsem to, da se recepti ohranijo za njene tri otroke, Teodorja, Gabriela in Klaro: »Vsi trije odlično obvladajo madžarsko in me v trenutkih, ko imamo vsi dovolj volje za to, naučijo novih besed ali izrazov. Redno obiskujejo Vojvodino, tja gredo poleti na počitnice, zato sem v knjigo zajela še nekaj svojih vtisov iz Mihajlova in okolice.« S kuharsko knjigo slovensko-madžarska družina, ki živi v Kranju, torej okoli 600 kilometrov od vojvodinske vasice, na svoj način ohranja tradicijo in okuse preteklosti.
In kako se ti okusi razlikujejo od tistih, ki jih je bila Ula Hribar Babinski vajena med odraščanjem na Gorenjskem? »V madžarsko-vojvodinski kulinariki je vse bolj poudarjeno, vsega je več. Več je maščobe, več je začimb in tudi soli, več je mesa, skratka, več vsega. Ko tam prideš na obisk in kavo, greš domov sit, saj je velika verjetnost, da ti gostitelj pripravi še obrok. Veliko je tudi kvašenega testa; odkar kuham po taščinih zapiskih, ga naredim že spotoma. Med pripravo knjige sem se tudi veliko naučila in zdi se mi, da sem postala bolj spretna kuharica,« se nasmehne sogovornica.
Paprikaš iz knjige Ule Babinski: recept najdeš TUKAJ.
