V skupini Hudi časi jih je kar nekaj. »V težavah se izkaže, kdo je pravi junak,« sporoča nekoliko prirejen rek. Tako kot je v pogovorih z lačnimi tovarišicami v koncentracijskem taborišču Ravensbrück zapisovala recepte Angela Piskernik, na primer za »nadevane melanzane«, o katerih izmučene ženske niso mogle niti sanjati, a so jim po svoje pomagale preživeti. Upam, da bodo ti v rokopisu ohranjeni, mimo vseh straž pretihotapljeni zapiski doživeli knjižno objavo!

In še vprašanje, ki ga boste brez dvoma veseli: kuharica za na plažo – na samotnem otoku?

Za na plažo, morsko, bi iz tega izbora priporočal Iz morja v ponev Tržačanke Marjuče Offizia ali FAO 37.2.1 Klemena Koširja. Oba ponujata ničkoliko predlogov za pripravo slastnih dobrot iz bitij izpod morske gladine. Na samotnem otoku pa bi najbrž prišla najbolj prav Od davnine do divjine Daria Corteseja.

Vseeno jih naštejte še nekaj, ki jih lahko nesemo na dopust in bodo za užitek v branju, torej tiste, ki imajo lepo dodano vrednost in niso zgolj priročnik …

Knjige, ki so se znašle v izboru 99, so ne glede na obseg in zunanji videz vredne branja. Zaradi duše, ki so jim jo s svojimi spomini, osebnimi izkušnjami in znanjem vdihnile avtorice in avtorji. In ker niso zgolj zbirke receptov, kdo ve čigavih in kdo ve od kod, temveč za njimi stojijo ljudje z imeni in usodami. Tukaj ne morem omeniti ene ali dveh, ker bi delal krivico drugim. Lahko samo rečem, da so zame najzanimivejše izdaje z etnološkimi poudarki in strokovne monografije, kot sta na primer o poticah in kranjski klobasi dr. Janeza Bogataja, ali o štrukljih dr. Borisa Kuharja ter o kraški kuhinji dr. Stanislava Renčelja in Vesne Guštin Grilanc. Kdo drug bi seveda izbral svoje favorite.

Zadnja leta službenega časa ste preživeli kot urednik. Kakšno kuharsko knjigo bi vi še imeli, jo pogrešate na svoji polici?

Težko je reči. O minulih časih je napisano že malone vse. Sedanjost z odprtostjo v svet pa prinaša nove teme, ki jih ni mogoče predvideti. Ob občasnih in začasnih modnih in dietnih trendih bo marsikaj ostalo. Čeprav v produkciji prevladujejo prevodi, dajem prednost domačim avtorjem. Njihova dela večinoma tudi ostanejo v moji zbirki, medtem ko priročniki, ki nam ponujajo ali celo vsiljujejo tuje poglede in okuse, zaradi pomanjkanja prostora večinoma kmalu odromajo drugam.

Kaj naredi dobro kuharsko knjigo?

Predvsem mora biti knjiga »prava«, torej natisnjena, v priročnem formatu. Spominjam se poskusov z recepti na karticah, ki se kljub vsej hvali, kako praktične da so, niso obnesle. Tudi na različnih analognih in danes digitalnih medijih, kolikor opazujem, (še) niso izpodrinile »klasike«. Pomembna je tudi kakovostna slikovna spremljava. Ne nujno fotografije, sploh ne pretirano »sfrizirane«, na katerih so jedi tako brezhibne, da lahko začetnikom vzamejo pogum. Natančne in nazorne risbe z duhovitimi poudarki – kot so tukaj ilustracije Arjana Pregla – so lahko prav tako zgovorne in vabljive. In še bolj osebne. Ob videzu, ki naredi prvi vtis, pa nazadnje seveda odloča vsebina.

Ste zgrešili prvi del intervjuja? Kliknite tukaj!


Fotografije: Tomi Lombar