TOP 5: Baskija za vsak žep

Kam smo prišli: v Španijo bomo hodili varčevat ... Katere gastronomske lepote, primerne za vsak žep, so nas torej najbolj očarale v Bilbau, San Sebastianu in okolici?

Pinčosi na vsakem koraku

Brez tega v Baskiji ne gre: pinčosi (v originalu: pinxtos) so prigrizki, nekako primerljivi s tapasi, ki so tako značilni za Španijo. Lahko so hladni ali topli, morski ali mesni in tudi veganski. Hladni so pogosto za grižljaj ali dva velike rezine kruha, dopolnjene z različnimi dodatki. A to ni vse: tu so tudi vložene oljke, ki so na zobotrebec nanizane s slanim inčunom in nepekočimi feferoni (spotoma: v baskovskem jeziku pinxto pomeni konica, torej pikniti).

Med hladnimi pinčosi je ostala v spominu tudi na krožnik razporejena hobotnična solata s krompirjem, koščki blago pikantnih lokalnih klobasic s pečenim krompirjem in podobne, nezapletene in skladne dobrote. Fina je tudi izbira toplih prigrizkov, denimo čisto svežih ocvrtih lignjev ali v tempuri pečenih rakcev, v ustih so se kar stopili kremasti kroketi, polnjeni z iberskim pršutom.

Če znamo pinčose pravilno naročiti, si lahko pričaramo čisto zgledno kosilo, sicer pa so odlična malica ali večerja. Tudi cene so nam bile všeč: za en prigrizek je bilo treba marsikje odšteti približno dva evra, za kar soliden obrok pa smo na osebo naročili tri ali štiri.

Iz mreže v mrežo

Torej: iz ribiške mreže gre dnevni ulov v železno mrežo, ki se greje nad žarečo žerjavico. Ribe v Baskiji pečejo tako, da jih zaprejo v železne rešetke, zaobljene v oval. Nato jih položijo na žar, ki ga greje razgreto oglje, zato se hrana – naj bodo ribe iz bližnjega morja ali konkreten kos mesa – zelo hitro speče.

Marsikje boste med sprehodom po ulici opazili mojstre peke, kako imajo oči prikovane na žar, ta pa je na­slonjen kar na pročelje restavracije. Že zaradi sestavin, ki so sveže in lokalne, in tudi zato, ker za žarom stojijo izkušeni kuharji, so okusi neverjetni! Mimogrede, San Sebastian je mesto z največjo gostoto Michelinovih zvezdic na svetu in že Anthony Bourdain je ugotovil: »Tu so celo slabe restavracije dobre.«

Tržnica La Ribera

Nekateri turisti obiskujejo muzeje, drugim so ljubši nakupovalni centri, mi pa smo vsekakor med tistimi, ki se v vsakem mestu potrudijo najti tržnico. Največja v Bilbau je La Ribera. Razteza se na 10.000 kvadratnih metrih, današnjo podobo je dobila leta 1929 in se še vedno uvršča med največje pokrite tržnice v Evropi.

V treh nadstropjih najdemo več kot 180 ponudnikov sadja, zelenjave, rib, mesnin ... Del tržnice je namen­jen restavracijam, a domačini so nam povedali, da je ponudba v njih turistična, in nam namignili, naj si kaj dobrega za pod zob raje poiščemo drugje. Še to: tržnico La Ribera obiščite dopoldne, saj je popoldne večina stojnic zaprtih.

Zažgana sirova torta

Nekaj sladic je tipičnih za Baskijo: tortica karolina (ki po obliki spominja na bolj koničastega indijančka), baskovska tortica vasco (ki je videti kot pita, polnjena z vaniljevo kremo), tu pa so tudi kremaste sirove tortice z značilno zažgano vrhnjo plastjo.

Eno boljših smo pokusili v baru Elkano, ki je v obmorskem mestecu Getaria podružnica isto­imenske restavracije (ta nosi eno Michelinovo zvezdico in velja za eno najboljših restavracij z morsko hrano na svetu). V baru Elkano, ki je le nekaj korakov oddaljen od slavne restavracije, strežejo malo slankasto kremasto sirčkovo torto močnejšega okusa, v kateri se združijo trije siri. »Eden je naš, lokalni, potem je tu malo sira z modro plesnijo iz sosednje Francije, tretji pa je skrivnost,« nam je z nasmeškom pojasnil natakar in pokimal ob ugotovitvi, da je eden od trojice zagotovo narejen iz ovčjega mleka.

Deloindom.si: Krompir Ane Roš je vreden evro za kos

Pijača: čakolí in cider

Mlado sveže belo vino, ki je tu doma, se imenuje txakoli, kar se izgovori čakolí. To je vinska zvrst, v kateri največkrat prevladuje lokalna bela sorta hondarribi zuri. Čakolí je najpogosteje vino z nizko alkoholno stopnjo, ki se odlično poda k lokalnemu siru idiazabal in tudi k ribam, ulovljenim v Biskajskem zalivu. Če se potrudimo, najdemo tudi posamez­ne primerke čakolíja v odtenkih rdečega vina in roséja.

Druga pijača, ki v Baskiji visoko kotira, je jabolčno vino oziroma cider ali sider, ki bi mu ponekod pri nas rekli bunkovc ali tolkovc. V tankem curku, ki se v kozarec steka z višine vsaj enega metra, ga točijo v vseh barih. Tu cider ni industrijski, temveč lokalni, iz ene od okoliških ciderij.

Lahko je z mehurčki ali brez njih, lahko močnejšega okusa ali bolj blag. Pokusili smo dva: tisti brez mehurčkov nam ni ostal v prijetnem spominu, saj je spominjal na starikav jabolčni sok, drugega, shranjenega v buteljko, pa smo za nekaj evrov kupili v trgovini. Ta nam je bil, seveda dobro ohlajen, z vsakim požirkom boljši!

Priporočamo še: Krompirjeva zloženka po napotkih Janeza Bratovža (nekaj, kar res morate narediti)

Naslovna fotografija: RossHelen/Getty Images