Anna Vrhnjak: Ukrajinka, ki je poslovno priložnost našla v izdelavi štrukljev

Anna Vrhnjak se je v Slovenijo iz Ukrajine preselila z desetimi dolarji v denarnici, pripoveduje, se tu na novo izšolala za gostinko, dobila službo – in pred dvema letoma temu obrnila hrbet ter izbrala drugo pot. Nastali so Anjini domači štruklji.

Nova zgodba iz serije o zanimivih ljudeh z letošnje Lidlove Lojtr’ce domačih je Anna Vrhnjak (Anjini domači štruklji), ki živi na tristo let stari kmetiji v Pirničah pri Medvodah, od koder je družina moža Andreja, imata štirinajstletna dvojčka, kmetija sicer živi od reje bikov, kakih 60 jih je v hlevu ta hip. Precejšen preobrat je to: v Ukrajini je živela v bloku, študirala je veterino, pa je bil postopek nostrifikacije diplome tako kompliciran, da je raje začela kar na novo, na CDI Univerzumu. Slovensko govori dobro; tu in tam kaka beseda zveni malce drugače, a ne dovolj tuje, da bi ji kdo takoj pripisal, da ni od tod.

Po svoje je atrakcija, kamor koli pride: že to je nenavadno, da je za predmet svojega podjetništva kot tujka izbrala hrano, ki bolj slovenska ne bi mogla biti, štruklje. V Ukrajini, od koder je pripotovala pred šestnajstimi leti, jih nimajo, po okusu so podobni vareniki, naši štruklji pa so jo očarali takoj – tako da ji je zazdelo prav škoda, da jih najdeš le še v redki gostilni, gorski koči ali pri kaki mamci.

Zakaj se jih ne da kupiti kar tako, v trgovini? Začela je premišljevati o recepturi in iskati najbolj smiselno rešitev in po njenem je najbolje, da jih skuha, zamrzne in ponudi na način, da se samo pogrejejo, brez konzervansov in aditivov.

Priporočamo še: Pivovarna Matt: Pivo kot turistični vodnik
Anjini štruklji imajo manj moke, veliko skute, veliko jajc in manj sladkorja.

»Prvo leto nisem imela pojma«

Izkušnje, kaj imajo ljudje radi, je nabirala na najboljšem mogočem kraju, v gostilni: nazadnje je delala pri Vrbincu v Ljubljani. V dvanajstih letih je v tej branži naredila vse korake, od pomivalke naprej, dokler ni postala glavna kuharica.

Z njo so bili tako zadovoljni, da so ji ponudili zaposlitev za nedoločen čas in lepo plačo: a to jo je začelo tako utesnjevati, da je odprla svoj espe za štruklje. Ob koncu leta 2017 je bilo, v času torej, ko gostje največ jedo, gostinci pa so najbolj vsega siti.

»Prvo leto nisem imela pojma o tem poslu, ampak moja značajska lastnost je odkritost in mi ni bilo nerodno vprašati, kako se izpolni dobavnica, na primer. V službi smo se tudi tako lepo razšli – kar je po svoje nenavadno, glede na to, da sem dala odpoved –, da sem lahko še eno leto delala štruklje pri njih, kajti gostilniška kuhinja je bila po četrti prazna.

Prvo leto sem tudi jaz hodila naokrog in ponujala in ponujala ter pripravljala eno degustacijo za drugo – zdaj pa že drugi prihajajo k meni in naročajo,« pripoveduje ta skrajno moderna ženska eksplozivne energije.

Po čem so njeni štruklji drugačni?

Morda malenkost v sestavinah, manj moke uporablja, ker ljudje ves čas mislijo, da se redijo, veliko skute, veliko jajc, manj sladkorja, ker je opazila, da so tako ljudem bolj všeč, vse je narejeno ročno – in to je trenutno kakih 700 kilogramov na mesec –, pa ob klasiki, to je sladka in slana skuta, ajdovih z orehi in skuto (»ala jim vera, teh prodam največ), dela sezonske, kot so drobnjakovi, izmislila pa si je še posebnosti, nenavadne, a odlične (smo zaradi nejevere pokusili) s pomarančno lupinico in prosene s čebulo. Skupaj deset stalnih in še dva sezonska okusa.

Včasih se najde kdo, ki ji namigne »epohalno skrivnost«, namreč da zna štruklje pripraviti vsak Slovenec sam. »Da, da, vem, da znate, in to odlične. Ampak včasih pa tudi nimate časa, mar ne, in takrat se samo spomnite name,« in mu je odreže lep kolešček v pokušino.

Anna Vrhnjak na mesec ročno izdela 700 kilogramov štrukljev.

Strahov je vedno več

V tem popoldnevu z Anno Aleksandrovno, ki je pri nas postala Anja, mi je najbolj ostalo v spominu njeno razmišljanje: »Vem, da nenadne odločitve delujejo čudno, celo noro, ampak zanimivo: niti enkrat nisem pomislila, da mi ne bo uspelo. Zadnje čase vsi nenehno delamo na sebi, beremo knjige o psihologiji, ampak jaz mislim, da nam, presenetljivo, strahove povečujejo, ne zmanjšujejo.

Ljudje se v resnici sploh ne poznamo dovolj, ne vemo, česa smo sposobni. Mislimo, da nas bo konec, če bomo zapustili svojo cono udobja in varnosti. Ampak človek je vendar narejen za nenehno prilagajanje!«

Vseeno ni bila čisto brez premisleka ta nova pot – samo ni bil zgolj ekonomski. Opazila je, kako otroka hitro rasteta, se zgrozila ob misli, da tako veliko dela, da se mora odkupovati za čas, ki jima ga ne daje. Ugotovila je, da je postala tečna, si ob tem zaželela časa tudi zase, pa možnost, da gre na dopust celo dvakrat na leto.

Je pa svoj posel zastavila tako, da je ti dve leti kupovala in rasla prav počasi in samo iz svoje plače. Vsak mesec, kadar ji je kaj več ostalo, je kupila kak aparatek – in se tako razbremenila pomembnega dela strahov potencialnih bodočih podjetnikov: nima nobenih kreditov.

Pobeg iz Ukrajine

Anna je postregla svoje štruklje; sedela sem na stolčku v njeni delavnici in bila nenadoma zelo hvaležna za okoliščine svojega življenja. Za vse težave, ki jih nisem imela, in priložnosti, ki jih imamo pred nosom in mi jih je s svojo zgodbo pokazala Ukrajinka iz mesta, ki se mu reče Bela Cerkev.

Njena zgodba je bila vse prej kot lahkotna. Že Tolstoj je zapisal, da so si vse srečne družine podobne, nesrečne pa so vsaka na svoj način, in tudi Annini v Ukrajini ni bilo niti malo prizaneseno, po vrhu je v sredo njenega otroštva udarila še černobilska jedrska katastrofa, njena mama je bila ravno noseča, nosila je Annino sestro. To je samo kolektivni del nesreče, potem so tu še osebne zgodbe ljudi, ki so poskušali preživeti v tej izmučeni deželi, še danes po revščini na repu Evrope.

Prav pa je, da to veste o ženski, ki dela štruklje. Zasluži si vse spoštovanje. Zato, če ona reče, da je pomembno biti optimističen in nikoli pomisliti, da kaj ne bi uspelo, potem je res.

Priporočamo še: To morate nujno vedeti, preden uporabite suhi kvas

Fotografije: Uroš Hočevar

Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Likozarjeva ulica 1
1000 Ljubljana