Pivovarna Matt: Pivo kot turistični vodnik

»V ozadju je tlela misel, da bi kot družina nekaj delali skupaj. Sam sem se odselil v Ljubljano, brat in oče sta ostala v Kočevju in želeli smo si, da bi imeli projekt, ob katerem bi se zbirali,« pripoveduje eden od T-jev v imenu Matt, kakor so poimenovali svojo kraft pivovarno Miran, Anže in Toni Tekavec iz Gorenja pri Kočevju, naši drugi sogovorniki z Lidlove Lojtr'ce domačih.

Družina mnogih talentov

Tekavčevi varijo pivo Matt že približno pet let. Toni, ki dela kot nadzornik v igralnici, po izobrazbi pa je socio­log in informatik, se je prvi prekalil v teoriji varjenja piva in se umestil kot dajalec navodil in receptov. Anže, njegov brat – dela v podjetju za robotiko, po izobrazbi je elektrotehnik – je zelo praktičen in iznajdljiv pri iskanju različnih rešitev. Oče Miran, tudi človek mnogih talentov (in po izobrazbi prav tako elektrotehnik) s podjetniško žilico, v preteklosti je izdeloval celo vitraž, pa je pri postavitvi proizvodnje sodeloval pri izdelovanju tehničnih rešitev, ki jih je zahteval starejši sin.

Da, potrdi Toni, med drugim tudi »komunikator« družinskega podjetja: res je, da so zamenjali kar nekaj poklicev, a to šteje, kajti tako so pridobili marsikatero izkušnjo. Ravno to jih dela močne, navdušenje za novosti je izjemno in med seboj se podpirajo. To se kaže tudi v dejavnostih zunaj varjenja piva, saj energijo nabirajo s smučanjem, plezanjem, skejtanjem, kolesarstvom, pohodništvom, tekom in motociklizmom.

Znamenitosti na etiketi

Te zgodbe spremljamo zato, ker vedno upamo, da bo še kdo drug uresničil kako svojo idejo, dobil pogum, in pri pivu družine Tekavec se je preprosto nujno kaj naučiti iz njihove vraščenosti v okolje. Ko so se posla lotili, pripoveduje Toni, so najprej ugotovili, da lokalnega kraft piva na Kočevskem ni, čeprav je bil to čas, ko so take pivovarne vznikale kot zvončki spomladi.

Hitro so se tudi spomnili, da je v temačnih in skrivnostnih gozdovih, ki obdajajo Kočevje (več kot 90 odstotkov tega dela Slovenije je gozdnatega), nekaj vrhunskih atrakcij vseh vrst – tu imajo kraljico Roga, jelko, ki je vzklila okrog leta 1500 (!) na robu kočevskega gozda in v stoletjih strašansko zrasla: obseg debla je skoraj pet metrov na najdebelejšem koncu, tudi visoka je čez 50 metrov.

Potem so tu relikti polpretekle zgodovine, po svoje zdaj že legitimna turistična atrakcija: bunker, za katerega se dolgo ni vedelo in je zgrajen pri vasi Škrilj. Osemdeset metrov pod zemljo, s pol kilometra hodnikov in šestimi podzem­nimi sobami, lastnim vodnim zajetjem in dvema generatorjema za proizvodnjo elektrike, od koder naj bi vodstvo državo vodilo v primeru atomske vojne. V bunkerju bi brez zunanje pomoči lahko preživeli tudi do sto dni.

Tretja zanimivost, na katero so nas spomnili Tekavčevi, je pragozd Krokar, prvinski 75 hektarov velik bukov očak, strog rezervat, vpisan na seznam svetovne naravne dediščine pri Unescu; vanj, razen po označenih poteh, ni mogoče vstopati. In še eden, za konec: v teh krajih imajo jezero, s čarobno zelenkasto vodo, ki v globinah skriva ostanke rudnika rjavega premoga, zaprtega leta 1978. Obdajajo ga rudniški nasipi, ki se jim reče – kipa.

V prihodnjih letih nas bodo lokalne zgodbe zanimale še bolj

Kipa je zato ime enega od njihovih piv, seveda je v slogu IPA (india pale ale, zelo aromatizirana, zelo grenka, zelena), druga pa so: Kraljica Roga je klasični pale ale, rahlo aromatiziran s citrusi, Pragozd je amber ale. Bunker, no, za tega bi pa skoraj pričakovali, da je porter.

»Temen je, kar je asociacija na bunker, priznajte,« pravi Toni. Imajo še eno pivo, lahki poletni blond ale, Veroniko, ki šele prihaja na trg, od kod izvira, pa nam je mlajši Tekavec, Anže, pokazal kar izpred hiše. Na enem od vrhov pogorja, ki se dviguje nad Kočevjem, raste samo eno drevo: »Tam so ruševine gradu Fridrihštajn, ki ga je dal Friderik Celjski zgraditi za svojo ljubico Veroniko Deseniško,« pravi. In ko se pobočje na drugi strani gradu spusti, bi prišli v Kočevsko Reko, pa naprej Gotenico … Neizčrpen vir etiket za pivo, bi človek rekel.

Zakaj ta dolgi izlet v znamenitosti Kočevske?

Zato, ker so se Tekavčevi povezali z zavodom Kočevsko in blagovno znamko Skrivnostni gozd – in ne le da so svoja piva poimenovali po tukajšnjih znamenitostih, na etiketah so tudi opisi v angleškem in slovenskem jeziku. Da je taka taktika učinkovita, je dokaz že tale članek: priznajte, da ste zaradi ideje treh pivovarjev kar veliko izvedeli o turističnih in izletniških zanimivostih teh koncev.

Zakaj je to pomembno: v prihodnjih letih bo glavna tema slovenskega turizma prav gastronomija. Kdor bo zdaj znal s takim premislekom pogledati v svoje lokalno okolje, izkopati nebrušene dragulje, ki ne bodo zanimali le tujcev, ampak bodo tudi nas Slovence spomnili, kaj vse imamo v naši zares raznoliki, lepi in zanimivi deželi, ki je, ne nazadnje, že marsikaj zgodovinskega dala skozi, lahko s precej povečano stopnjo verjetnosti računa na uspeh.

Veliko življenja je zdaj v tej panogi: Toni meni, da je strategija, ki jo je ubral kočevski zavod in je narejena do leta 2025, tako odlična, da se je v njej prepoznalo in vanjo vpelo veliko mladih Kočevcev.

Tekavčevi so se odločili, da je njihova baza Kočevsko: iz tega bodo izhajali in rasli naravno, brez kreditov, brez odločitev na silo: njihova zmogljivost je okrog 30 tisoč litrov, in ko bodo prišli do tega, bodo zadovoljni. Prizemljeno in lepo počasi; tako da v tem še vedno uživajo. Cilj je, da bi nekoč vsaj eden od njih lahko od tega živel, za zdaj pa je to zgodba, kako oče in dva sinova v prostem času, po šihtu, uživajo v nečem, kar jih veseli.



Naslovna fotografija: Uroš Hočevar