Dobrine.goods: skupina mladih oživlja staro gorenjsko kmetijo

Zgodba, ki sta jo Kim Benkovič in Juš Pavlovski poimenovala dobrine.goods, ima več plasti. Tu so ljubezen do domače zemlje in spoštovanje narave kot tudi skrbna priprava obrokov iz sestavin, pridelanih doma. Potem pa še: zmernost pri delu, sodelovanje s podobno mislečimi in zavedanje, da na kmetiji – če si še tako marljiv – ne zmoreš vsega sam.

Leta 2019 sta začela oživljati domačijo, na kateri je bilo pred dvema generacijama še v ospredju kmetovanje, potem je dejavnost začela zamirati. »Najprej je bilo na vrsti čiščenje vsega, kar se je z leti nabralo v stavbah in na dvorišču: to so različni predmeti, orodje, mehanizacija ... Kar sva lahko, sva obnovila in ohranila. Zdaj sledi obnova stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, v katerem je bila v preteklosti živina. Hlev, tudi s pomočjo prostovoljcev, počasi že dobiva novo podobo. V prihodnosti bodo ti prostori večnamenski – v enem delu bomo predvidoma uredili sobe, verjetno pa bo tu tudi večja dvorana za predavanja o kmetovanju in nasploh načinu življenja, ki nama je blizu,« pojasni Juš Pavlovski.

Takole pa je mladi par na platformi WorkAway, namenjeni delovnim izmenjavam, povzel svojo zgodbo: »V dolini na obrob­ju narodnega parka, na zahodnem bregu reke Save Bohinjke, obdani z gosto gozdnato planoto in skrajnimi vzhodnimi deli Julijskih Alp, oživljava spečo kmetijo. Ideja o alternativni obdelavi zemlje je v našem okolju še nerazumljena. Za idejo sva se zavzela in zaupali so nama družinsko zemljo.«

Če se vam zdi to velik zalogaj, imate prav. Tudi mladi par pravi, da vsega ne moreš narediti sam. Ravno zato sta to poletje k sebi vzela deseterico prostovoljcev z vsega sveta, ki jima pomagajo pri delu na kmetiji. In v kuhinji. Prav tam smo se med obiskom domačije, le nekaj kilometrov oddaljene od Blejskega jezera, najprej ustavili, saj nas hrana povsod najbolj zanima.

Juš Pavlovski na domačem vrtu.

Dobrodošlo in prijetno

Prostovoljci vsak dan pripravljajo obroke za ducat lačnih: zase in za domače. Jedilnik jim narekuje sezonska zelenjava, ki zraste na bližnjem vrtu. Še ena zanimivost je poseben zvezek. Ta se počasi polni, vanj kuharji zapisujejo raznolike recepte. Zdaj se vrtijo predvsem okoli paradižnika in paprike, pogosto je na jedilniku še vsestranska rdeča pesa. Velika večina sestavin za obroke, ki nastajajo v majceni kuhinji, je pridelana na domačiji, dokupijo le še nekaj malenkosti, denimo žita, ki jih (še) ne pridelujejo, ter seveda sol, sladkor in začimbe.

Okrog poldneva nas v zunanji kuhinji, umeščeni pod napušč gospodarskega poslopja, zajame prijeten vrvež. Približno polovica prostovoljcev se suka za štedilnikom. Drugi so nekje v bližini: na vrtu, ki je nekaj sto metrov oddaljen od hiše, pri kokoškah, ki si na obrobju Bohinjske Bele ogrado delijo s tremi kozicami, ali pa se ravno ukvarjajo s kakšnim od projektov obnove, ki jih na stari gorenjski kmetiji nikdar ne manjka.

»Največkrat se za prostovoljno delo pri nas odločijo stari v povprečju med 20 in 30 let. Imamo pa vmes tudi koga, ki je starejši. In kar nas veseli, je to, da se veliko prostovoljcev k nam vrača,« pojasni Kim Benkovič, ki nas z Jušem Pavlovskim rade volje popelje po različnih plasteh te unikatne kmetije.

»Tu sem že dober teden in res mi je všeč. Tako Kim in Juš kot tudi drugi prostovoljci so izredno prijazni. Počutim se dobrodošlo in prijetno,« prve vtise o kmetiji, ki jo je našla prek spletne platforme WorkAway, strne Jody Heidel. Mlada Nemka bo tu ostala nekaj tednov. Delala bo približno štiri ure na dan, preostali čas bo preživela v odkrivanju lepot Gorenjske ali pa se bo na Bohinjski Beli družila s prostovoljci, ki prihajajo sem s skorajda vsega sveta. Ko smo jih te dni obiskali, je bila tu mladina iz Kanade, Avstralije, Francije, Združenega kraljestva ...

In tako kot je mednarodna ta zasedba, tako raznolike so bile tudi jedi, ki smo jih ta dan pokusili, ko smo se ekipi pridružili na kosilu. Najprej je prišla na mizo povsem preprosto pripravljena pesa, ki pa je bila prava paša za oči. Sledila je šakšuka z ravno pravšnjo merico ostrine, za sladico pa torta, spet iz rdeče pese.

Letna kuhinja, v kateri obroke to poletje pripravljajo prostovoljci z vseh vetrov.

Regenerativno kmetovanje

Kmetovanje tu je regenerativno, nadaljuje sogovornik: »Gre za celovit pogled na kmetovanje. Sočasno potekajo različne operacije, ki so enakovredne. Fokusa na točno določeno področje nimamo, saj so za nas vsa enakovredna in se razvijajo hkrati.« Če pogledamo kar na vrt – obdelujejo ga brez prekopavanja. Zakaj? »V osnovi je zemlja rodovitna, a hranljive sestavine so zaradi ravnanja prejšnjih rodov pogosto postale nedostopne rastlinam. S preprostimi pristopi lahko pomagamo zemlji, da zaživi, hkrati pa povečamo biotsko raznovrstnost. Eden od teh pristopov je denimo dodajanje komposta – tako damo zemlji priložnost, da se vanjo spet naseli življenje. Kokošje in kozje iztrebke v kompostarni predelamo v kompost,« povezanost vrta z živalmi na kmetiji opiše Juš Pavlovski.

Zatem omeni še en pojem, ki mu je blizu: »Market garden je angleški izraz, ki označuje obdelovanje tudi večjih površin zemlje z ročnim orodjem. Ta pojem je v svetu sonaravnega vrtnarjenja zelo širok, pomeni pa predvsem to, da dobro poznaš pripomočke, ki jih potrebuješ za obdelavo vrta.«

Vrt na robu Bohinjske Bele.

Z domačega vrta na mizo

Veliko zanimivega o regenerativnem kmetovanju sta sogovornika prebrala v istoimenski knjigi Richarda Perkinsa, mladi par pa se opira tudi na izkušnje slovenskih kmetovalcev, ki pogledujejo v permakulturno oziroma sonaravno smer. Eden od tistih, ki z njima odlično sodelujejo, je Tilen Praprotnik – v okolici Radov­ljice ima kmetijo Vegerila, ki smo jo obširneje predstavili v eni od lanskih številk Odprte kuhinje.

Če se pomaknemo nazaj na Bohinjsko Belo: večino zelenjave, ki jo pridelajo na obrobju vasi, porabijo na domačiji – kot že zapisano, vsak dan kuhajo za več kot deset ljudi. »Zdaj, ko smo še na začetku, presežkov skorajda nimamo, zato še ne razmišljamo o tem, da bi sestavljali zelenjavne zabojčke ali da bi se z izdelki odpravila na tržnico,« pojasni Kim Benkovič, ki jo je v delo na kmetiji poneslo iz umetniških voda.

»Nikoli nisva načrtovala, da bova imela kmetijo. Vedela pa sva, da hočeva živeti v sozvočju z naravo. Regenerativni in celovit kmetijski pristop, ki poudarja tako skrb za okolje in živali kot za kakovost življenja posameznika, nama to omogoča,« pojasni Juš Pavlovski, ki je po izobrazbi strojnik, osredotočen na področ­je energetike. Kim Benkovič pa vse omenjeno povzame z eno besedo: »Resilience. To je angleški izraz, ki povzema najin način življenja.« Nekakšna odpornost in hkrati sposobnost prilagajanja torej, kar mladi par išče tako pri rastlinah kot pri živalih, za katere skrbijo na kmetiji, in navsezadnje pri sebi.

Šakšuka

Rumeni kombi pa še čaka ...

Še nekaj lahko omenimo: kombi živahno rumene barve, ki je parkiran na robu gorenjske vasice. »Najin načrt je bil, da se s tem kombijem zapeljeva po svetu in poskušava nekje najti košček zemlje, ki bi ga lahko obdelovala in tam živela. Potem pa je prišla korona, meje so se zaprle in morala sva ostati doma. Spremenila sva načrte in se odločila, da bova na Bohinjski Beli postavila nekakšno bazo, kamor se lahko vsak trenutek vrneva. Lotila sva se obnove domačije, kar zdaj uresničujeva tudi s pomočjo prostovoljcev,« pojasni Juš Pavlovski in doda, da si s Kim še vedno želita oditi v svet, obiskati podobne kmetijske prakse in si razširiti znanje o regenerativnem kmetovanju.

Kokoške si zemljo delijo s tremi kozicami.

Priporočamo še: Odlično kosilo: ratatouille iz pečice s kuskusom