Presenečenje: to se zgodi, ko pečemo zamrznjen kostanj

Preverili smo, kaj se zgodi, če kostanj zamrznemo in potem spečemo. Zvenelo bo kot naslov za pritegovanje klikov, ampak ni: ta peka nas je prav zares osupnila.

Kostanj zamrzovanje vsekakor prenese, o tem ni dvoma. Zamrz­njen zdrži do pol leta, dobro vprašanje pa je, kako naj se tega lotimo, da bo po okusu ostal čim bolj podoben svežemu in bo z njim mogoče tudi rokovati na podoben način. Po domače, da se bo dal lupiti. Sklenili smo, da preizkusimo več različnih načinov predpriprave, pri čemer smo, pač v nelaboratorijskem okolju domače kuhinje, poskušali doseči čim bolj enake razmere. Ves kostanj, ki ga vidite na fotografiji, je bil nabran isti dan, pod istim drevesom. Pekli smo ga sočasno v litoželezni posodi, ki se enakomerno in močno segreje, na plinu. Posodo smo pred peko segreli. Pekli smo sprva 20 minut, pa kostanj še ni bil nared, in podaljšali za 10 minut. Pokrivali med peko nismo.

Tole so bile naše štiri testne skupine: eno pest kostanja smo narezali tik pred peko, bil je svež in je imel vlogo zgleda, osnovnega, nam vsem dobro poznanega okusa. Na fotografiji je v desnem spodnjem kvadrantu posode. Dvakrat po eno pest plodov smo narezali in jih zamrz­nili, še eno pest pa smo tudi zamrznili, ampak celo, torej ne zarezano.

Na večer pred peko smo odmrz­nili samo dve vrečki, eno pa smo uporabili kar zamrznjeno. Tole se je zgodilo.

Hit: Poceni sendvič s tiktoka, ki bo postal vaša najljubša večerja

Zarezan in zamrznjen kostanj

Takoj je postalo jasno, da kostanj pri odmrzovanju odda presenetljivo veliko soka. Vrečka za zamrzovanje je bila bolj mokra, kot bi človek pričakoval pri kostanju, ki ga ne dojemamo ravno kot nekaj sočnega. Lupina je bila mehka in iz zareze se je cedilo, to pa se je nadaljevalo tudi med peko. Na fotografiji je to kostanj, ki je v levem zgornjem kvadrantu posode. Razmeroma hitro se je na lupini začela nabirati tudi sajasta povrhnjica, najbrž zaradi soka, ki je iztekal. Lupljenje še vročega je bilo kar težavno, podkožica se je držala.

Nezarezan in zamrznjen

Medtem ko je prva skupina plodov svoj sok izpustila v vrečki za zamrzovanje, ga je ta razdajala med rezanjem pred peko: iz zareze je vrel kot penica, ob močnejšem prijemu je celo škropilo po mizi. Tudi ta se je med peko zelo hitro obdal z ovojem iz zažganega soka, tudi tu je bilo lupljenje težavno, ko je bil vroč; lupina kljub pečenosti ni bila krhka in lomljiva, ampak mehka. Ko se je ohladil, je ta težava izginila in se je lupil normalno. Cela posoda je oddajala piskajoče zvoke, podobne napredovalemu astmatičnemu napadu, vendar je težko reči, kateri kvad­rant je k tej simfoniji najbolj prispeval. Ta skupina je na fotografiji zgoraj desno.

Svež

Nekaj časa je kazalo, da se bo prav ta izkazal najslabše, v mislih smo že sestavljali bombastičen naslov – sploh ni kazalo, da se kaj peče ali odpira, pa v primerjavi z drugimi je bil na pogled dolgočasno brez leska. Po tridesetih minutah pa je vse nadoknadil in prispeval čudovit sladkast okus, točno ta, ki nas žene, da hodimo ponj v gozdove. Tu si vsi predstavljamo, o čem je govor, naj dodamo samo, da je po nabiranju dobro nekaj dni počakati s peko: lažje se bo lupil, spodnja kožica bo bolje odstopila, okus bo bolj koncentriran, slajši.

Narezan in zamrznjen, naravnost iz skrinje

Tole bo polomija, ampak poskusimo, smo vnaprej zaničevali možnost, da bi se pri peki zares obnesel kostanj, ki smo ga zamrznili, tudi že narezanega, potem pa v vročo posodo točno takega, zamrznjenega, tudi dali. No, kakšno presenečenje! Ta grdi raček je hitro prevzel vodstvo – najlepše se je odpiral, iz njega ni nič teklo, zelo verjetno tudi ni piskal. Čeprav je romal v posodo globoko zamrznjen, tako da se ga je še držal sreš, ko so se drugi že pekli, po pol ure peke na zmerni temperaturi ni bistveno zaostajal v pečenosti, mi bi mu sicer dodali še kakih 5 do 10 minut. Na koncu se je luščil izredno lahko, tako vroč kot hladen. Ta kostanj je bil največje presenečenje tokratne peke, na veliki fotografiji ga lahko občudujete spodaj levo, enako pa so kostanji razvrščeni tudi na drugi fotografiji, pečeni na krožniku.

In okus?

To je seveda edino pomembno. Takole: zamrzovanje je žal pri našem poskusu zelo degradiralo okus. Izginila je sladkoba, kostanj je postal votel, drobljiv in izsušen. Razen! Razen tistega, ki smo ga pekli kar zamrznjenega! Ta se je okusu svojega svežega soseda približal na kakih sedemdeset odstotkov. Kako smo to ocenili? Pečen kostanj smo dali pokusiti več ljudem in vsi so vrstni red določili enako, čeprav niso vedeli, za kaj sploh gre.

Veliki zmagovalec dirke za najboljši zamrznjeni in pečeni kostanj je bil brez vsake konkurence ta, ki smo mu na začetku dajali najmanj možnosti. Za nas vsekakor veliko presenečenje.

Priporočamo še: Razpokančki z jabolki in orehi

Fotografija: Karina Cunder

Onaplus.si: Ne boste verjeli, za kaj vse so dobre mandarine, pa tudi, kako uporabni so olupki