Rastline, ki jih nabiramo marca: pred čim varujejo tri marjetice

Pred kratkim sem na družbenem omrežju zasledila vprašanje: »Če bi lahko izbrala le eno slovensko besedo, ki bi jo lahko dala za 500 let v časovno kapsulo – katera bi bila?« Po glavi so mi začele rojiti besede o naši domovini, o vrednotah in miru. Potem sem si predstavljala rastlino, ki bi obsegala vse to.

Na lovu za prvimi tremi marjeticami

V svoji prvi knjigi Narava vedno zmaga sem zapisala tole pravljico: nekega dne je vrtnica, kraljica vseh rož, praznovala rojst­ni dan in na slavje povabila vse cvetlice v deželi. A ena izmed rož si ni upala na slavje. Bila je sramežljiva in le od daleč je zašepetala svoje želje. Zgodilo pa se je tako, da jih je veter ponesel prav do vrtnice. Želela je spoznati to nežno cvetlico in poslala ponjo. Vstopila je marjetica – odeta v belino, le srce je imela zlato. Od tistega dne predstavlja nedolžnost in jasnovidnost. Če bi danes izbirala eno besedo za v časovno kapsulo, bi bila to marjetica.

O njej obstaja veliko mitov in legend tudi iz naših krajev. Staro ljudsko verovanje pravi, da cvetovi marjetice, nabrani 24. junija, na praznik Janeza Krstnika, točno opoldne, prinašajo srečo, pa tudi dobro kupčijo. Ponekod so bili posebej pozorni na prve tri spomladanske cvetove marjetic, saj so nabiralca varovali pred nevarnimi vročičnimi stanji in zobobolom. Navadna marjetica, Bellis perennis, je izvrstno kuhinjsko zelišče. Zdaj je idealni čas, da jo nabiramo – ne le njene cvetove, ampak tudi liste. Ti pozneje postanejo trši in dobijo nenavaden okus, ki lahko celo odbija, zato izkoristite zgodnji spomladanski čas zanjo. Marjetica je bila že od nekdaj tudi zdravilna rastlina. Z njo »rešujemo« širok nabor zdravstvenih težav. V lekarni jo boste našli v obliki homeopatskih pripravkov in v kremah proti pegam.

Kako jo uporabimo v kuhinji? Liste pojemo v solati skupaj z motovilcem, predvsem spomladi, za »čiščenje krvi«. Liste in cvetove dodajamo juham in prikuham. Tudi cvetove uporabljamo v jedeh. Včasih z njimi krasimo torte, a pazimo, da jih nato ne damo v hladilnik, ker se bodo v temi zaprli in se nato le delno odprli nazaj. Njene koreninice dodamo pečeni zelenjavi.

Trobentica

Še ena od rastlin, ki imajo tako lepa imena, je avrikelj. Takoj me spomni na pravljico iz zlatorogove dežele. Nastopa tudi v pesmi Lojzeta Slaka in je simbol naših Alp. Avrikelj pa ni užitna rastlina in ga v naravi ne nabiramo niti za okras, saj prevladuje na zaščitenih območjih. Rada pa bi vam povedala o njegovi sorod­nici, katere ime je prav tako nezgrešljivo povezano z glasbo in ljudsko godbo.

To je trobentica, navadni jeglič, Primula vulgaris.

Med vsemi jegliči je najbolj razširjena prav trobentica. Njena zdravilna vrednost je pomembna pri kašlju, bronhitisu, pri ledvičnih težavah ..., jaz pa si jo najrajši pripravim v večernem čaju, saj je njena lastnost tudi, da pomirja in pomaga pri nespečnosti. V zdravilne namene se uporabljajo predvsem njene korenine. Ker pa so bolj podobne nitkam, sta med zeliščarji še bolj v uporabi sorodnika trobentice – visoki in pomladanski jeglič. A ker sta lahko visoki in pomladanski jeglič pri nas na nekaterih rastiščih ogrožena, ju v naravi ne izkopavamo. V ta namen kupimo jegliče za zeliščarsko rabo.

Korenina pa ni del rastline, ki bi nas pri jegličih zanimal zdaj, saj imajo v času cvetenja rastline v koreninah najmanj zdravilnih učinkovin. Spomladi nas torej zanimajo cvetovi in mladi listi. Tudi pri teh pazimo, kako jih trgamo. Vzamemo nekaj listov ene rastline, drugo pustimo, da rastlina lahko raste naprej.

Kako trobentico uporabljamo v kulinariki? Listi so zanimivi le, ko so čisto mladi, nato kmalu postanejo pregrenki. Dodajamo jih na solate, lahko pa tudi v toplotno obdelane jedi, na primer juhe in rižote. Cvetove največkrat uporabimo surove.

Priporočamo: Skleda smutija s trobentico

Lapuh: samo en cvet

Med počitnicami smo se sprehajali okoli Blejskega jezera in v bližini Riklijeve vile opazovali rumene cvetove. Prevladovala je trobentica, a na nekaterih mestih, posebno tam, kjer je bila zemlja bolj peščena, je poganjal navadni lapuh, Tussilago farfara. To je tista rastlina, za katero dobim vsako pomlad veliko vprašanj o njeni užitnosti. Je torej lapuh užiten? So užitni njegovi cvetovi?

Uporaba lapuha je bila v preteklosti zelo razširjena. Že od nekdaj je veljal za zelo učinkovito zelišče pri vnetem grlu in prehladu. Z razvojem analitskih metod pa so ugotovili, da vsebuje snovi, imenovane pirolizidinski alkaloidi, ki delujejo hepatotoksično in se nahajajo v vsej rastlini, največ v korenini, najmanj v cvetovih. Od takrat se je njegova uporaba v zeliščarstvu zelo zmanjšala, priporoča se le še v akutnih primerih pri težavah z dihali. Raziskave nakazujejo, da je vsebnost škodljivih alkaloidov povečana pri rastlinah, ki jih objedajo rastlinojedi, in tistih, ki rastejo v bolj sušnih razmerah.

A dilema ostaja – zakaj bi se odrekli rastlini, ki so jo pri nas in po vsem svetu stoletja uporabljali v prehrani in pri tem niso opazili nobenih zastrupitev?

Moj predlog je takšen. Ko boste naslednjič našli lapuhov cvet, ga odtrgajte in pojejte. Uživajte v njegovem posebnem okusu. Mogoče si ga celo prinesete domov in pripravite z jajcem. Zaradi nekaj cvetov za zdrav imunski sistem ne bo nobenih težav. Še celo dobrodejno je, da lahko nabiramo rastline v naravi in se zanje zanimamo, saj to naše zanimanje neizbežno vodi tudi v varovanje narave. Več kot to, torej redno uživanje lapuhovih cvetov in še bolj njegovih listov, pa ni primerno, saj lahko vodi v razvoj resne bolezni.

Vrba: aspirin ali heroin

Lani je kolegica po televiziji videla, da je vrba dobra za revmo. Te dni pa me je recenzent moje knjige spomnil še na eno skrivnost vrbe – da so njene »noge« vedno namočene v vodi. Zato rečemo, da se rada prehladi in je v ljudski medicini namenjena prav temu. Proti prehladu.

Vrbe pogosto rastejo ob vodi. Pri nas najdemo več kot 20 vrst Salix sp. in še vrsto njihovih križancev. Za vse pravimo, da so približno enako zdravilne, čeprav med njimi pričakujemo razlike. Najlažje pa to preverimo kar na terenu. Tista vrba, ki vsebuje dovolj zdravilnih učinkovin, je po okusu zelo trpka in njen vonj rahlo spominja na smreko. Med zeliščarji je najbolj cenjena bela vrba.

Vse vrbe vsebujejo salicilate, katerih delovanje je v literaturi dobro raziskano. Delujejo torej na podoben način kot zdravilo aspirin in so primerni za zniževanje povišane temperature, proti glavobolu in za lajšanje revmatičnih bolečin. Zanimivo je, da je Bayer po odkritju aspirina leta 1897 tega imel za »produkt brez vredno­sti«, razlog pa je bilo drugo zdravilo, namenjeno za zdravljenje kašlja, ki je bilo nič drugega kot vsem znani heroin. Danes velja aspirin za najpogosteje uporabljano zdravilo na svetu.

A če bi bili salicilati vse, kar ima v sebi zdravilnega vrba, bi bilo lažje vzeti tableto. Zdravilne učinkovine, ki jih prav tako najdemo v njej, so flavonoidi, tanini, smole in druge, njeno delovanje pa je še bolj široko kot zgoraj našteto. Zato lepo povabljeni k nabiranju mačic. Morda boste nekateri nabrali tudi lubje. Pri tem izbirajte vsaj dve leti stare veje, lubja pa nikoli ne načenjajte pri glavnem deblu, da ne boste trajno poškodovali drevesa.

Kako vrbo uporabljamo v kulinariki? Pri nas doma imamo najrajši mačice, namočene v čokoladi. Takšne so kot bomboni. Naberemo drobne mačice, ker jih lažje pojemo. Seveda z njimi nikoli ne pretiravamo, sploh pri otrocih, saj v resnici ne poznamo črte med užitnostjo in zdravilnostjo. Posušene mačice lahko tudi zmeljemo v moko in dodajamo v pekovske izdelke.

Priporočamo še: Ne čakajte na čemaž: 3 divje rastline, ki jih lahko v naravi nabirate že zdaj

Naslovna fotografija: Iuliia Zavalishina/Getty Images