Rastline, ki jih nabiramo oktobra: gledamo njene cvetove, zares zanimivi pa so plodovi

V času, ko nam temperature namigujejo, da lahko pričakujemo prvo slano, se mrzlično oziramo po naravi, kaj vse velja še nabrati, rešiti pred novim letnim časom.

Kapucinka: brž, preden jo posmodi

Oktober je čas, ko jo moramo znati na hitro shraniti. Kapucinka (Tropaeolum sp.) je rastlina, ki je prišla v Evropo v 16. stoletju z območja Andov, a kljub temu ne preživi temperatur pod nič, zato jo še pred prvo napovedano zmrzaljo poberemo z vrta. Njeno ime, ki izhaja iz besede za trofejo, si je izmislil slavni botanik Linne. Zdaj so pri nas najbolj pogoste vrste T. majus in T. minus, zelo nenavadnih oblik in redke pa na primer T. speciosum in T. peregrinum. Čeprav tudi te, po videzu nekoliko »drugačne« vrste obravnavamo kot užitne, z njimi nimamo toliko izkušenj kot s pogostejšimi, ki so se v kulinariki uveljavile kot varne in okusne. Zastrupitev s kapucinko ne poznamo, vemo pa, da lahko pospeši prebavo, vzdraži občutljive ledvice in pri nekaterih povzroči kontaktni dermatitis.

Iz kapucinke, znane po svojem pikant­nem, poprastem okusu, lahko skuhamo obilo okusnih jedi. A kadar je imamo nenadoma veliko na kupu, včasih sploh ne vemo, kaj bi naredili iz nje. Sama jeseni pripravim pesto, ga zamrznem in v nekaj mesecih postopoma porabim. Zamrzovanje seveda ni obvezno, saj tudi v mrzli kleti lahko zdrži nepokvarjen. Načeloma. Se je pa, po pravici povedano, že zgodilo, da mi je zavrel, zato mi je zdaj najlažje, da ga zamrznem. To naredim kar v majhnih steklenih kozarčkih, za katere pravijo, da lahko popokajo, a se mi to še ni zgodilo.

Ker je kapucinka za nekatere premočna, jo v jedeh pogosto mešamo z drugo zelenjavo, nastrgano bučo, kuhanim jajčevcem, nasekljano papriko … Pri pestu pa dodamo nekaj bazilike in kvasne kosmiče ali ga »razredčimo« s tolščakom ali katerim drugim zdravilnim plevelom z našega vrta.

Kapucinka (T. majus) Foto: tc2412/Getty Images

Japonska kutina: spregledana, a zanimiva

Japonska kutina, Chaenomeles japonica, je kak meter visok grm, ki z rdečimi cvetovi izstopa spomladi. A še bolj kot cvetovi so kulinarična posebnost njeni plodovi.

Izvira iz vzhodne Azije, k nam pa se je razširila kot okrasni grm. Najdemo jo v živih mejah, na vrtovih in v parkih. Njene cvetove največkrat uporabljamo za torte, jih posujemo po solatah ali kako drugače vključimo v dekoracijo. Uporaba plodov japonske kutine pa je pri nas sila redka. Pogosto zato vidimo na grmih »jabolčka«, ki ostanejo neobrana. In res so, če jih zgolj odtrgamo in pokusimo, nadvse trpka in komaj prebavljiva. Zato z nabiranjem počakamo do zmrzali. Najbolj priporočljiva je uporaba prekuhanih plodov in v mešanici z jabolki. Tem dajo rahlo trpek, a prijeten, močan okus. Poleg tega vsebujejo obilico zdravilnih učinkovin, zato se z njimi splača »eksperimentirati« v kuhinji.

Večina receptov, ki jih boste z japonsko kutino našli na spletu, vsebuje ogromne količine sladkorja. Temu se lahko izognemo, če sladkor nadomestimo z medom ali datlji ali pa dodamo drugo sladko sadje. Japonska kutina sama vsebuje veliko pektina in je dobra za zgoščevanje. Iz nje lahko skuhamo tudi sok, ki bo podobno trpek kot aronijin, a če ga pijemo po požirkih in v drugih mešanicah, je še kako uporaben po zdravilni plati.

Japonska kutina Foto: Keikona/Shutterstoc

Zebrat: deluje na nasmeh

V Sloveniji specializirani študij botanike, kot je to mogoče v večjih državah, sploh ne obstaja, je pa pomemben del študija biologije. Prvič sem se srečala s to rastlino ravno na izpitu iz sistematske botanike. Opravila sem ga z nasmehom. Gre za zebrat, Galeopsis sp.

To je rastlina, katere užitnost je stvar interpretacije, največkrat pa reka »strupenost/zdravilnost je odvisna od odmerka«. Različni viri njeno užitnost označujejo različno. Sama pravim, da je pogojno užitna, drugi menijo, da je rahlo strupena, spet tretji jo imajo za neužitno. Nekateri pa tudi za užitno. Zame je sprejemljiva uporaba cvetov.

Nekaj vrst je zelo lepih in z raznobarvnostjo cvetov privabijo pozornost marsikaterega sprehajalca; meni so najbolj všeč cvetovi pisanega zebrata, ki v enem združujejo žveplovo rumeno in vijoličasto barvo z vmesnimi vzorci. Večinoma jih uporabljamo za dekoracijo, a jih tudi pojemo. Iz previdnosti pa nikoli ne pretiravamo z njihovo količino. Nekdaj so, spomladi, uporabljali tudi njihove mlade liste in nabirali drobna semena. Predvsem je bilo to značilno za različne azijske tradicionalne kulture, kjer so jih uporabljali za zdravljenje pljučnih bolezni. Pozneje se je uveljavila trditev, da zebrati lahko povzročajo mišično paralizo. Zanjo sicer ni raziskovalnih dokazov, a nam veli, da smo pri tej rastlini vsekakor zelo previdni.

Kot rečeno, nekaj raznobarvnih cvetov zebrata preverjeno deluje na nasmeh, posebej ob (opravljenem izpitu in) kakovostnem obroku.

Zebrat Foto: Aleoks/Shutterstock

Alfalfa ali lucerna: nekaj zadržkov

Lahko jo imamo za zgolj še eno deteljo. Mnogokrat z njiv pobegne v naravo in tam nas čaka, da poberemo vršičke in čudovite cvetove. To je lucerna, Medicago sativa agg. Medklic: ta agg., agregat, označuje skupino podobnih si rastlinskih vrst, ki jih težko zanesljivo določimo do vrste.

Lucerno boste nekateri prej prepoznali pod imenom alfalfa ali tudi alfa alfa. Priprava kalčkov alfalfa velja za eno najbolj preprostih za kalitev in zato eno najbolj pogosto uporabljanih na svetu. Kljub temu velja omeniti nekaj zadržkov. Problematične snovi so kanavanin, ki ga povezujejo z lupusom, ter saponini. Zato kalčkov alfalfa nikoli ne jemo v velikih količinah, pred uporabo pa jih spiramo pod tekočo vodo (enako velja za lečo in kvinojo). Pri kalčkih lucerne je lahko problematična tudi bakterijska okužba, ki pa se ji z dobro higieno lahko izognemo.

V prehrani niso zanimivi le semena in kalčki lucerne, za nas nabiralce so še toliko bolj mladi poganjki in socvetja z nekaj zelenimi listi. Te lahko najdemo v jesenski naravi in jih vključimo v solate in špinačne jedi. Ker so cvetovi tako lepe vijoličaste barve, jih velikokrat želimo imeti na krožniku kot dekoracijo. Del jih lahko tudi posušimo in uporabljamo v zdravilne namene v obliki poparka. Lucerna deluje predvsem kot diuretik, priporočljiva je pri zdravljenju artritisa in blaženju prehranskih alergij. Vsebuje veliko vitamina C, različnih mineralov in antioksidantov.

Lucerna Foto: Whiteaster/Shutterstock

Krizantema: ene se skoraj ne boste mogli znebiti

Spomnimo se na njeno izvorno rabo. Pred tisočletji so jo začeli uporabljati za zdravilne namene in v prehrani, šele kratko zadnje obdobje smo to obrnili na glavo. V zgodovini je bila vloga krizanteme (Chrysanthemum sp.) popolnoma drugačna, kot jo poznamo danes. Na Kitajskem je njena uporaba v zdravilne namene izpričana že vsaj 2500 let. Od nekdaj so jo cenili kot zdravilno rastlino v kulinariki in za pripravo čaja. A ker je bila lepa, so si jo v nekaterih obdobjih kitajske zgodovine cesarji prisvojili in jo je bilo navadnim smrtnikom prepovedano celo posaditi na vrtu. Ko so krizanteme prišle v Evropo, so se počasi uveljavljale na vrtovih premožnih ljudi. Ko je Ivan Cankar leta 1910 napisal delo Bela krizantema, se je zgledoval po vzorih z Dunaja, kjer so te rastline veljale za rajske lepotice in bile simbol obilnega bogastva.

Danes se z globalizacijo položaj krizanteme spet spreminja. Pri nas ostaja še vedno vezana na grobove, v Ameriki pa ima tak šopek že drugačen pomen: izraža spoštovanje in se lahko pokloni tudi za rojstni dan. Zelo spoštovane so na Japonskem, kjer veljajo za nasprotje spomladanskim cvetovom češenj in predstavljajo jesen.

V trgovini lahko kupimo krizantemin čaj, krizantemini ekstrakti so sestavina kozmetičnih izdelkov, njihovo cvetje pa na krožniku postane kulinarična specialiteta. Liste vrste Chrysantemum coronarium, ki jim v angleščini rečejo chop suey greens, uporabljamo kot špinačo ali aromatični dodatek predvsem azijskim jedem. Na vrtu lahko zasadimo križanca, ki ima poudarjeno mnogocvetnost in velikost cvetov. Cvetovi so užitni, če rastlino gojimo kot zelenjavo, brez škropiv in v vrtni zemlji. Uspeva tudi pri nas – in ne le to, ko jo enkrat zasejete, se bo potem leta in leta sama sejala naprej, zaloga bo tako rekoč neizčrpna, skoraj na ravni plevela.

Čeprav vse vrste veljajo za užitne, vsebujejo cvetovi nekaterih naravne insekticide, zato se ne uporabljajo v prehrani. S krizantemami zastrupitve pri ljudeh niso zabeležene, mogoče pa so alergijske reakcije.

Krizantema (Chrysantemum coronarium) Sharon Wills/Shutterstock
Priporočamo še: Skrivnost za najboljšo fižolovo juho (z receptom)

Naslovna fotografija: Elena Zakharova/Getty Images

Katja Rebolj

Divja hrana je zame prava kombinacija naravnega, presenetljivega in priročnega. Jedilno cvetje pa pika na i sodelovanju z naravo in dobremu počutju.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed