Rastline, ki jih nabiramo septembra: ena je zlata vredna

Kot bi hotele tudi rastline pokazati, da se preveša v nov letni čas: od rumene do škrlatne se tokrat sprehodi naša najbolj znana poznavalka užitnega divjega rastlinja Katja Rebolj. Čeprav se bomo mnogi zdaj bolj ukvarjali z »nabiranjem« sadja, pa je še veliko rastlin, ki z zdravilnimi učinki in zanimivim okusom obogatijo našo prehrano.

Zlata rozga: zares zlata vredna

V naših gozdovih že od nekdaj raste malo opazna, a tako dragocena rastlina naše tradicionalne medicine. Zunaj gozdov pa svoje sestoje širita še dve njeni sorodnici. Orjaška je že skoraj odcvetela. Pa prav nič orjaška se ni zdela. Vsaj če jo primerjamo s kanadsko, ne. To je zlata rozga, Solidago sp.

V Sloveniji rastejo tri vrste zlatih rozg, po svetu še številne druge. Kanadska in orjaška sta pri nas invazivni, navad­na zlata rozga pa je avtohtona. Mnogi še vedno najraje nabirajo prav navadno. Čeprav je je veliko manj kot kanadske in orjaške, nikakor ne spada med ogrožene vrste.

Aktualno: Trik, kako najhitreje razkoščičiti slive, ko kuhate marmelado

Pridevnika kanadska in orjaška bi morala biti glede na videz rastlin ravno zamenjana. Kanadska zraste večja in bolj košata kot orjaška zlata rozga. Ampak, ali nismo zdaj že navajeni, da botanična imena rastlinam včasih pripisujejo ravno obratne asociacije. Tako sta na spletu kanadska in orjaška zlata rozga pogosto poimenovani napačno. Da se izognemo zmedi, naj velja pravilo, da rastlin ne po­imenujemo s polnim botaničnih imenom, če nismo o vrstni istovetnosti povsem prepričani.

Ne pustite se torej zapeljati videzu. Raje naj vas zapelje okus. Vse tri zlate rozge, ki rastejo pri nas, veljajo za primerljive po kulinarični in zdravilni uporabi, čeprav nekatere razlike med njimi obstajajo, kar ni presenetljivo, saj so bile med seboj ločene več kot 10.000 let.

Rozga je zame priročna zdravilna rastlina, še raje kot v čaju lepo rumene barve jo imam v kruhovih izdelkih, piškotih in pitah. Včasih z njo tudi začinim omako za testenine. Ima prijeten, prav poseben okus, ki ga ni najti pri drugih začimbnicah. Tudi po teksturi se socvetja lepo dopolnjujejo s kašastimi jedmi, skuto in se skrijejo v biskvite in različne teste.

Njenih cvetov ne uporabljam le svežih jeseni, ampak jih tudi sušim in suhe uporabljam vse leto. Za sušenje jih nabiram takrat, ko so se ravno odprli. Če so bolj odprti, iz njih dobim le »regratove« lučke. Sušenje rozge sicer ni zahtevno in ga vsakdo lahko opravi doma, ko med sprehodom mimogrede nabere nekaj socvetij.

Če ste tudi vi med tistimi, ki zdravilnih rastlin ne uporabljajo prav pogosto, povabljeni, da rozgo posvojite v svoj prid. Tako za zeliščno kot kulinarično uporabo. Njeni zdravilni učinki so raznoliki in marsikateri tudi klinično potrjeni.

Zlata rozga, Solidago sp. (Foto: ErikAgar/Getty Images)

To rumeno rastlino pa le kot zdravilno začimbnico

Tu je še ena rumena rastlina, ki izstopa s svojo podobo, s svojo aromo pa vzbudi kulinarično zanimanje. Gre za navadni vratič, Tanacetum vulgare. Je botanični brat v Sloveniji bolj poznanega belega vratiča. Oba, beli in navadni, veljata za pogojno užitna. Navadni ima posebno aromo, ki spominja na muškatni orešček.

Včasih so navadni vratič uporabljali v zdravilne namene proti glistam in drugim črevesnih zajedavcem. Iz njega so večinoma kuhali čaj, nikoli pa ga niso pripravljali v obliki alkoholnih izvlečkov, saj vsi vratiči vsebujejo visoke koncentracije v alkoholu topnega živčnega strupa tujona. Enako velja za pelin in žajbelj. Uporaba vratiča je danes omejena zaradi znanih primerov zastrupitve otrok in odraslih iz Severne Amerike. Za sprejemljivo in zdravilno velja le še občasna uporaba v omejenih količinah.

V kulinariki smemo navadni vratič uporabljati le kot začimbo. Ker je njegova aroma tako močna, je dovolj že, če uporabimo en cvet, imenovan košek (botanično je tudi ta cvet že socvetje), in ga potresemo po rižoti ali testeninah.

Navadni vratič, Tanacetum vulgare. (Foto: Brookgardener/Shutterstock)

Plevel, ampak kako uporaben! Rogovilček.

Tu je zdravilna rastlina, ki jo boste našli le v redki zeliščarski knjigi, saj je t. i. neo­fit, ki se je po Evropi množično razširil šele po obeh svetovnih vojnah. To je rogovilček, Galinsoga sp.

Njegova domača imena so res zanimiva, iz vsakega bi lahko napletli zgodbo. Ravno ta teden mi je neki duhovnik pripovedoval, da so mu doma pravili trenar, kar izhaja iz besede za terenskega delavca, ki je v vojski skrbel za hrano vseh drugih. Rogovilček se je z migracijami širil od kraja do kraja, zato je v Sloveniji poznan tudi kot ljubljanski plevel, tolminski plevel, francoska zel in podobno.

Jeseni, ko bo na mnogih rastiščih spet obilno pognal, ga lahko uporabimo v odlični krompirjevi enolončnici. Sama ga imam najrajši tako. Recept za tako juho sem najprej zasledila kot tradicionalni kolumbijski recept za jed, ki ji pravijo ajiaco.

Rogovilček uporabljamo surov ali kuhan tudi v špinačnih jedeh, v smutijih in pestu. Dodajamo ga v zelene in bolj kompleksne solate s kašami in drugo zelenjavo. Pred uporabo preverimo, kako močan je okus, saj se glede na rastne razmere in sušnost lahko precej razlikuje.

Rogovilček priporočamo za uporabo v kulinariki zaradi njegove bogatosti z železom, kalcijem, magnezijem, vitaminoma A in C ter različnimi antioksidanti. Čeprav je res nadležen plevel, je zelo hranilen in uporaben v kuhinji.

 Rogovilček, Galinsoga sp. (Foto: Orest lyzhechka/Shutterstock)

Vsa v škrlat odeta, krvenka oznani jesen

Škrlatna barva je mešanica rdeče barve z vijoličasto ali oranžno. V različnih odtenkih so jo pridobivali že Feničani, pri čemer so kot osnovno sestavino uporabljali sluz morskega polža.

Nosi številne škrlatne cvetove. To je navadna krvenka, Lythrum salicaria. Je zdravilna in malce tudi kulinarična rastlina, ki jo bomo jeseni pogosto opazili v obcestnih jarkih, nabirali pa na kakovostnih vlažnih rastiščih. Med vlažnimi rastišči je veliko zaščitenih, zato je tam ne trgamo. Prav obratno kot kanadska in orjaška zlata rozga je v Ameriki krvenka problematična invazivna rastlina.

Navadna krvenka je danes redko uporabljena zdravilna rastlina, včasih pa so si z njo pomagali predvsem pri driski. Pozneje so tudi opazili, da znižuje raven krvnega sladkorja. Uporablja se predvsem v obliki tinktur in v predpisanih količinah tudi v čaju.

Ker je krvenka najprej zdravilna rastlina, v kulinariki z njo ne pretiravamo. Kot divja hrana se največkrat uporabljajo kuhani mladi poganjki, ki so aktualni pozno spomladi. Ponekod je omenjena tudi uporaba korenine, a so podatki skopi. V jesenskem času nabiramo njene škrlatne cvetove in jih potresemo po jedeh. Pri tem ne pretiravamo, ker so grenki in lahko skazijo okus.

A že nekaj njihove škrlatne barve je dovolj, da z njo naznanimo jesen.

Navadna krvenka, Lythrum salicaria. (Foto: Ruud Morijn Photographer/Shutterstock)

Naslovna fotografija: Maryna Auramchuk/Getty Images

Priporočamo še: Trik, kako doma pripravite pico kot iz krušne peči (brez posebnih pripomočkov)
Katja Rebolj

Divja hrana je zame prava kombinacija naravnega, presenetljivega in priročnega. Jedilno cvetje pa pika na i sodelovanju z naravo in dobremu počutju.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed