Slovenka v Avstraliji: po ocvirke in klobase v Toowoombo, po kvas – ura vožnje

»Po naključju sem obiskala seminar, ki mu je sledila predstavitev življenja in dela v Avstraliji. Z možem sva malo zares, malo za hec izpolnila okvirni brezplačni obrazec. Kmalu sva dobila informacijo, da sva idealna za pridobitev bivalnega in delovnega vizuma, s čimer si skorajda Avstralec, le volilne pravice nimaš in potnega lista ne dobiš. Po približno dveh letih urejanja dokumentov nas je maja 2007 poklical migracijski agent in sporočil, da so nam odobrili omenjeni vizum, konec septembra tistega leta pa smo že pristali v Avstraliji. Teden dni pozneje je bila hčerka Julija v avstralski šoli, leta 2012 pa smo postali tudi avstralski državljani,« začne pripoved Mojca Cvetkovič.

Pred selitvijo ste delali v slovenskih hotelih in gostilnah, med drugim v eni najbolj znanih restavracij v prestolnici. Ste se s kuharstvom ukvarjali na drugem koncu sveta?

Ostala sem v kulinariki, navsezadnje sem v Ljubljani končala srednjo gostinsko šolo. Med drugim sem bila zastopnica za trženje nekaterih slovenskih s hrano in pijačo povezanih izdelkov tu v Avstraliji. Vse do lanskega januarja, ko sem si poškodovala gleženj, pa sem delala tudi v kuhinji enega od dveh največjih casinojev v Avstraliji, igralnice na Gold Coastu – honorarno, saj ima moj mož tu podjetje, pa je tudi tukaj veliko dela.

Menda načrtujete tudi slovensko restavracijo?

Da, to je res moja skrita želja. Izbran imam že prostor, tudi ime, a trenutno je tako, da je dela v transportnem podjetju, ki ga vodi moj mož, zelo veliko, zato še ne vem, v katero smer bodo šli načrti z restavracijo. Rada bi stregla slovenske jedi, prilagojene raznolikemu avstralskemu okolju, podnebju in kulinariki – klobase, slovenska potica, zaseka, naša pečenka … In motovilec, ki mu v Avstraliji rečejo lambs tongue in je na tukajšnjih jedilnikih in v restavracijah sila redek. Podobno je s sardelami – tu jih seveda poznajo, a do njih nimajo kakšnega posebnega odnosa, saj jih nimajo toliko za hrano, temveč bolj kot vabo za ribe. No, kadar sardelice pripravim za avstralske sosede, jih vsi hvalijo! Avstralci so sicer ljubitelji hitre hrane, burgerjev in sendvičev. Šele v zadnjih nekaj letih so v Brisbanu začeli odpirati restavracije z raznoliko evropsko kulinariko in tako so danes tukaj tudi grška, ukrajinska, španska restavracija.

Kakšne jedi sicer strežejo v avstralskih restavracijah?

Ugotavljam, da imajo tukajšnje restavracije precej podobne jedilnike. Poširana jajca, eggs benedict, denimo najdete na vsakem jedilniku tistih restavracij, kjer ponujajo zajtrke. Mene je presenetilo, da stejke postrežejo z rakci, podobnimi našim škampom, a brez klešč, pa da školjkam dodajo čili, kar po mojem mnenju povsem povozi njihov okus.

Ali se v Avstraliji dobijo na primer ocvirki?

V Toowoombi, kraju, ki je proti notranjosti države, kakih sto kilometrov oddaljen ob Brisbana, je Toni's Butcher. Uro vožnje je do tja in tam pripravijo res dobre klobase, ki se zelo približajo kranjskim. Ustanovitelj mesnice, človek dobrega srca Toni, ki je izhajal iz okolice Metlike in je žal že pokojni, je v novo domovino prinesel ogromno znanja o mesu in mesnih izdelkih in tako lahko še danes tam dobimo panceto, slanino, tudi ocvirke – čeprav te najraje naredimo kar sami. Ravno te dni sem kupila 30 kilogramov slanine v ta namen. Cvrtje ocvirkov je za nas družabni dogodek: pridejo še drugi Slovenci tu iz okolice, pripravimo pravo družabno srečanje, na katerem režemo špeh, poslušamo slovensko glasbo … Mimogrede: v marsikateri trgovini lahko kupimo srbske ocvirke, ki so našim še najbližji, le da so večji in bolj mesnati.

 

»In potem so tu še jetrca. No, saj jih dobiš, vendar jih imajo v hladilnikih, ki so namenjeni hrani za živali, torej za pse,« pove Cvetkovičeva.

Kako pa kaj v Avstraliji kotira kranjska klobasa?

O kranjski klobasi že toliko govorim, da me v avstralski zvezi kuharjev kličejo The Sausage Lady (kar bi lahko prevedli gospa Klobasa). Večina Avstralcev misli, da je »Kranyska Sausage« nemška, saj jo pod imenom German Sausage pogosto prodajajo na raznih stojnicah, sejmih in na tržnicah. To me spomni na luštno zgodbo: po enem od športnih tekmovanj, ko smo s skupino v Avstraliji živečih Slovencev zavzeli del tribune, smo se odločili, da skupaj proslavimo, če Slovenija zmaga. In je. Z nami je bil tudi fant, ki je delal v bavarski restavraciji tu v Avstraliji. Po zmagi nam je odstopil prostor, mesar Toni pa je vsakemu od nas podaril klobaso. Zdaj je njegovo mesarijo prevzela hčerka Sonja, ki nadaljuje tradicijo izdelovanja mesnih specialitet, kakršnih smo vajeni iz Slovenije.

Je kaj od recimo temu osnovnih sestavin, ki jih imamo v Sloveniji na vsakem koraku, v Avstraliji težko dobiti?

Svežega kvasa v avstralskih trgovinah preprosto ni, tu vsi uporabljajo suhega. Če hočem kaj speči s svežim kvasom, imam do trgovine, v kateri ga prodajajo, uro vožnje. Gobe. Jurčki so tu le konzervirani, uvoženi iz Italije ali Poljske, poleg tega najdeš v avstralskih trgovinah tudi posušene gobe iz Italije. Svežih skorajda ni. In potem so tu še jetrca. No, saj jih dobiš, vendar jih imajo v hladilnikih, ki so namenjeni hrani za živali, torej pse. Da bi jetrca pripravil za kosilo, si Avstralci niti predstavljati ne morejo – to je hrana, na katero smo vajeni Evropejci.

Kaj pa slovenska vina?

V Avstraliji jih ni težko dobiti, se je pa treba malo znajti. Prav tako je s pivom – tudi union v steklenicah lahko kupimo tukaj in je, seveda, dražji od avstralskih piv. To je nostalgija in nostalgija se plača.

V Avstraliji živi veliko Slovencev. Kako ste povezani?

Žal smo v Brisbanu izgubili edini klubski prostor, kjer so se družili Slovenci. Zdaj se videvamo bolj neformalno, na piknikih, ki jih pripravimo – gremo na plažo, s seboj prinesemo potico, tudi krofe, pečemo klobase in čevapčiče. Družimo se ob slovenski glasbi, govorimo slovensko in se imamo fino. Praznovali smo tudi 30. obletnico Slovenije. Praznovanje je pripravilo Društvo za slovenski jezik in kulturo Queensland v sodelovanju s Slovensko-avstralskim akademskim društvom. Na dogodku je bilo 160 gostov, večinoma Slovencev.

Ste tudi članica Avstralske kuharske zveze ...

Od leta 2007 tudi zelo aktivna. Zveza je bila res močna, pripravljali smo tekmovanja, sejme, izobraževanja …

Še zadnje vprašanje: kako, po vseh teh letih življenja v tujini, vi kuhate za domače – slovensko ali že malo avstralsko?

Vsak dan kuham slovensko. Hči je bila pred kratkim stara 21 let, za rojstni dan sem ji spekla potico, ki smo jo kot sladico v diskoteki, kjer je bilo praznovanje, ponudili vsem gostom. Zanimivost praznovanja je bila tudi ta, da je glasbo v živo in prek spleta vrtel slovenski DJ, tako da smo imeli tudi slovensko glasbo. Pri peki sladic se rada povežem še z enim v Avstraliji živečim Slovencem, Klemnom Popitom, ki v Sydneyju že desetletje vodi slaščičarno De Toni.

Preberite tudi: Michelle Pušič Ryall: izseljenka, ki širi ljubezen do slovenske kulinarike in domovine kar na facebooku

Fotografije: osebni arhiv Mojce Cvetkovič