Slovenski noži, ki jih uporabljajo po vsem svetu

Zgodba o tem, kako v Poljanski dolini nastajajo kovaški izdelki, ki so potovali že na druge konce planeta. S kovačije Krmeljevih, ki stoji v tesni grapi Sovpat, smo se vrnili začarani.

Jože Krmelj je res kovač z dušo in srcem. Med delovnim časom kuje sekire, motike in podobno, v prostem času pa že kako desetletje, za dušo in sprostitev, ustvarja nože, tudi damaščanske, in ponvice. Takoj nam je bilo jasno, da gre za mojstra, kakršnega dandanes le redko srečaš. Kot da to ne bi bilo dovolj, nam je povedal – da tudi rad kuha!

Naša navdušenje ni osamljeno: Krmelj je pred nekaj tedni postal obrtnik leta 2021, naslov podeljuje Obrtna zbornica Slovenije. Na kovačijo, ki v Poljanski dolini deluje že od 19. stoletja, pa je že pred leti priromala tudi zlata vitica, nagrada za najboljši rokodelki izdelek. Vsak izdelek je pri njih namreč unikat: kujejo jih brez modela, po občutku in v majhnih serijah.

Aktualno: Bezgov sirup: 5 ključnih korakov za pripravo

Govorimo torej o velikem mojstru. Kdaj je opravil mojstrski izpit, kako to pri nas sploh poteka? »Pravzaprav nisem mojster, kajti v Sloveniji sploh nimamo mojstrskega izpita za kovača. Lahko bi opravil izpit za toplotnega obdelovalca kovin, ampak to me ni nikoli mikalo.« S to obrtjo se je začel ukvarjati, ko je spoznal ženo Matejo: »Ko sem prišel na njeno domačijo, sem se avtomatično vključil v delo na kovačiji, ki je obstajala že dolgo – sam sem sedma generacija. Po izobrazbi sem v resnici mizar; ko sem se priženil, sem pridobil praktično znanje na kovaškem tečaju oziroma s prekvalifikacijo. Tast Matevž me je 20 let kovaštva učil sproti.«

Kakšna je danes kovaška malica?

V kovaški delavnici ne dela samo Jože Krmelj, ampak tudi žena Mateja, in sicer finomehanična dela: skrbi za sestavljanje orodja in podobno. »Delo v pisarni ni zame,« pove iskreno – čeprav je po izobrazbi ekonomistka. Poleg tega, da sestavlja manjše kovano orodje, ki ima lesene ročaje, pa skrbi tudi za kovaško malico.

Ta je na mizi vsak dan ob pol desetih. Tako zgodaj zato, ker kovačija ob delovnih dneh vrata odpre ob 6. uri, po treh urah in pol trdega fizičnega dela pa je že čas, da telo dobi krepko malico. In kakšna je danes kovaška malica? Mateja Krmelj pojasni: »Vedno je kaj toplega, denimo gobova juha, golaž in podobno.« Vsak dan kuha za pet ljudi, saj poleg zakoncev Krmelj v kovačiji delajo še starejši kovač in dva mlajša. Vse tri Jože Krmelj med pogovorom večkrat pohvali, saj iskreno ceni njihovo zavzetost pri opravljanju tega napornega poklica.

Predstavnik poklica, ki izumira

Pa ne samo napornega, ampak tudi izumirajočega. Sogovornik večkrat rdeče, da so kovači vrsta, ki izumira, zato bodo veseli, če sploh obstanejo. Danes je pač tako, razmišljava na glas, da je pri nas pravih kovačij in tudi kovačev le še nekaj, medtem ko je v tujini malo drugače.

Ravno v tujini, na srečanju kovačev v avstrijskem mestu Dorfsetten, ki velja za evropsko kovaško središče, pa je Jožeta Krmelja pred dobrim desetletjem prešinilo, da bi lahko tudi on v domači Poljanski dolini skoval nož: »Tam sem prvič videl nože iz damaščanskega jekla. Zanimala me je tehnika, ki je bila videti kot čarovnija. Tamkajšnji kovači so mi pokazali, kako narediti plasti in kako skovati damaščanski nož. Prišel sem domov in poskusil, pa kar ni šlo. Nato sem razmislil, šel znova v kovačijo in nastal je prvi nož.«

Nekaj prvih nožev je posredoval prijatelju iz doline, Franciju Jezeršku, očetu znane gostinske družine. »Takrat je k Jezerškovim prišel Janez Bogataj in opazil moj nož. Še isti dan je prišel k nam in nas prosil, ali bi lahko nekaj nožev odstopili za neko razstavo, ki bo v Slovenj Gradcu.«

Je kovaštvo, ker zahteva toliko koncentracije, morda tudi neke vrste meditacija? »Bolj mučenje,« se iskrivo nasmehne kovač Jože Krmelj.

Najprej zlata vitica, zdaj še obrtnik leta

Tako je nekaj svojih nožev, narejenih v tehniki prepogibanja in plastenja, bolj znani pod imenom damaščanska, prek našega znanega etnologa odpremil na Koroško. Tja sta se čez čas, z ekipo škof­jeloških rokodelcev, odpravila tudi s so­progo. Malo pred odhodom z Gorenjskega pa sta prejela klic iz Slovenj Gradca, češ da jima bodo podelili nagrado. »Ko sva to povedala drugim rokodelcem, ki so bili na avtobusu, so naju vprašali, ali morda govoriva o nagradi zlata vitica, ki velja za najprestižnejše priznanje za rokodelske dosežke pri nas,« se zakonca nasmehneta ob spominu, kako je v kovačijo, ki stoji v tesni, mali grapi Sovpat, povsem spontano in prav nič pričakovano leta 2012 prišla prva odmevna nagrada.

Pred nekaj tedni je sledila še druga nagrada Obrtniško-podjetniške zbornice Slovenije, saj je Jože Krmelj postal obrtnik leta 2021. V obrazložitvi so zapisali, da ne kuje »v velikih količinah. Vsi izdelki so unikatni. Vsako posamezno orodje je izdelano iz najkakovostnejšega jekla ter skovano s kladivom.« Dodali so še, da se zadnjih nekaj let kovač iz Loga nad Škofjo Loko ukvarja »tudi z izdelovanjem rustikalnega programa, ki ga sestavljajo ponve iz enega kosa, sekire in mačete iz običajnega jekla ter posebej oblikovani noži iz damaščanskega jekla.«

»Noži, ki sem jih začel delati tako bolj zase, za hobi, so hitro postali strašansko popularni, z vseh koncev so kupci prihajali ponje.« Kot se spomnita zakonca Krmelj, so iz majcene gorenjske kovačije potovali po vsem svetu – vse tja do Nove Zelandije, Kanade, ZDA, Rusije …

Kovač Jože Krmelj pred vitrino svojih izdelkov

Ponev za več generacij

Ker smo kulinarična priloga, lahko omenimo še ponvice. Tudi te, podobno kot nože, Jože Krmelj izdeluje za hobi, v prostem času. In tudi zanje je ideja vzniknila na srečanju kovačev v Avstriji, nato pa se kalila še v Dolomitih, razlaga sogovornik: »Z Matejo greva vsako leto na smučanje in tam sem pred nekaj leti opazil, da jedi strežejo v črnih kovanih ponvicah. Doma sem nato skoval svojo.«

Nikakršnega modernega teflona ali podobne prevleke, ki bi se lahko obrabila, ni na kovanih ponvah, se nasmehne: »To je naravni teflon. Po uporabi jo samo obrišeš, in več kot jo uporabljaš, boljša je. Je pa treba v kovani ponvi pred prvo uporabo zažgati krompir, sol in olje – kako točno to storimo, je zapisano v navodilih za uporabo naših ponvic. Tako rekoč neuničljive so. Tudi če se vam zgodi, da jo denimo čez zimo pozabite v letni kuhinji, lahko to popravimo in ponev je spet kot nova. To je izdelek za več generacij.«

Takole zagori, ko jeklo kali mladi kovač Matija Benedičič.

Kovaštvo je način življenja

Če se iz kuhinje vrnemo v kovačijo: kakšen je danes ta poklic? Jože Krmelj pomisli, preden reče: »Mi uživamo, ko delamo. Je pa to poklic, ki zahteva resnost, saj v kovačiji ni zafrkancije.« Tudi zato, ker je v delavnici zaradi udarjanja kladiv in brušenja rezil zelo glasno, zahteva delo veliko priprave. Mateja in Jože Krmelj tako vsako popoldne, ko je delavnica že zaprta, pripravita vse potrebno za naslednji dan: »Ko se v kovačiji dela, ni časa za to, da bi pripravljali material in podobno. Vse mora že biti pri roki.« In če ta tekst zdaj berejo kuharji in chefi, verjetno že vlečejo vzporednice s svojim poklicem, saj je tudi v kulinariki dobra priprava eden od ključev do uspeha.

Zelo natančen in tudi fizično naporen je torej kovaški poklic. »Kovaško delo je zahtevno, saj imamo opravka z ognjem, jeklom. Ves čas moraš biti osredotočen na delo, z mislimi res pri stvari. Med službo se tudi ne moremo pogovarjati, je preveč hrupno.« Je kovaštvo, ker zahteva toliko koncentracije, morda tudi neke vrste meditacija? »Bolj mučenje,« se iskrivo nasmehne kovač Jože Krmelj in doda še to misel: »Kovaštvo ni poklic. To je način življenja, ki zahteva red in disciplino.«

V kovačiji nastajajo tudi sekire: takšne za delo v gozdu in tiste, ki jih uporabljajo mesarji.

Od šestih do dveh …

Način življenja, ki se vsako jutro začne četrt na šesto. Takrat se vsi štirje delavci zberejo v kovačiji, čez petnajst minut se začne delovni dan. Ob pol desetih je, kot že omenjeno, malica, ob deseti so kovači nazaj na delovnih mestih, kjer vztrajajo do 14. ure. Nato se delavnica zapre, Mateja in Jože Krmelj pa si privoščita urico počitka. Zatem se vrneta v kovačijo, da pripravita vse za naslednji dan. »To je še stari urnik, ki sta ga zakonca Krmelj podedovala od njenega očeta Matevža, on pa ga je bržčas nasledil od svojega očeta, tudi Matevža.

Zapisali smo že, da Jože Krmelj izredno rad kuha. Kako pa se je razvila ta strast? Povsem spontano: ko je, po rutinski operaciji, moral počivati nekaj tednov, se je zamotil s kuhanjem. »Prej sem znal speči le jajca. Potem pa sem začel kuhati, saj mi je zdravnik predpisal počitek, zato v kovačijo nisem smel, nekaj pa je bilo vseeno treba delati. Mateja je bila v delavnici, jaz pa sem poskrbel, da jo je ob prihodu domov pričakala večerja,« še pojasni Jože Krmelj, ki nadvse rad pripravlja testenine in uživa, ko se bodisi za štedilnikom bodisi za žarom loti peke izbranega kosa mesa. Za Odprto kuhinjo je pripravil odličen steak z obilno merico zelenega popra! Bi recept?

Priporočamo še: To je sladica, s katero si na Krasu obetajo vpis v Guinnessovo knjigo rekordov

Fotografije: Dejan Javornik

Deloindom.si: To se zgodi, če v cvetlični lonec zakopljete celo jajce
Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed