To so radiči, ki jih priporočamo mi (za najmanj dela in težav pri gojenju)

Ljudska modrost meni, da je do goda svete Ane, 26. julija, skrajni čas za sajenje radiča, vsaj tistega, od katerega pričakujemo velike in debele glave, kot je na primer štrucar.

A ta ljudska modrost je nastajala dolgo, preden smo ustvarili podnebne spremembe – in se je kaže držati okvirno, po zdravi pameti. Kadar koli pa boste sadili, to so sorte radiča, krasne zimske delikatese, ki vam bodo najbolj popestrile in ozaljšale krožnike.

Tudi v našem malem uredništvu je nekaj vrtičkov, kjer leto za letom vzgajamo, za svoje veselje in bolj zanimivo kuharijo, sezonsko zelenjavo. Vas s tem ne obremenjujemo kaj dosti, ker so za takšne nasvete vrtnarske revije – tole pa bomo kljub vsemu povedali, kajti gre za naš izbor radičev, ki so, z učinkom, ki ga naredijo na končni postaji, krožniku, po naših izkušnjah vseeno vredni posebne omembe.

Hkrati pa je zadaj vtis, da so to sorte, s katerimi je pri gojenju najmanj dela in težav. Beri: ne zgnijejo ali uidejo v cvet. So pa rezultati pri vzgajanju zelenjave vedno odvisni od toliko različnih dejavnikov, začenši z mikrolokacijo vrta, da tega ne gre jemati kot uradni izid. Je le povprečni dolgoletni vtis. To so tudi sorte, ki so kot sadike na voljo v večjih slovenskih vrtnarskih cent­rih. Ne glede na stare zapovedi bomo mi sadili po koncu (vsaj) tokratnega vročinskega vala, tudi če bo malo pozno; če nič drugega, je grozno gledati nežne rastlinice, kako se mučijo v tako pretirani pripeki.

Aktualno: Tople murke: najboljša poletna jed iz kumar (VIDEO)

Rosa di Verona

Gre za radič, ki izvira, kot pove ime, iz severne Italije, najdemo pa ga tudi pod imenoma rosa di Mantova in rosa del Veneto in ga velja priporočiti vsem, ki jih moti grenkljatost, zaščitni znak vseh cikorij. Ta sorta je blagega okusa, predvsem pa čudovita na pogled.

V oris: ko jo boste sredi zime vmešali med drugo zeleno solato, bodo jedci mislili, da gledajo lososa. Značilno barvo dobi šele po prvi zmrzali, je pa to proti mrazu zelo odporna sorta, tako da se tega trenutka kaže sproščeno veseliti.

Glave so srednje velike, polodprte in svoj pravi značaj pokažejo v poznozimskih mesecih, ko se razprejo in tudi obarvajo: od zunanjih rjavih, nato zelenih do notranjih rožnatih, lososovih in kremnih odtenkov. To je pozna sorta, potrebuje kake štiri mesece, zato naj bo med prvimi, ki jo sadite, če se zanjo odločite.

Rosa di Verona (Foto: Karina Cunder Reščič)

Goriška vrtnica

… ali sukenski regut. Na prejšnji strani lahko vidite, zakaj je ta sorta tako privlačna. Tako mu ponosno rečemo mi Slovenci, ker pa je doma na območju, ki ga je razdelila meja, ga Italijani imenujejo drugače; poleg imena rosso di Gorizia lahko najdemo poimenovanje rosa isontina, po reki Soči.

Gre za najdragocenejši radič, ampak v siljeni obliki, s katero je neverjetno veliko dela – rezultat je pa preprosto prekrasen. Ker se s to delikateso ukvarja le peščica ljudi, predlagamo, da jim omogočimo zaslužek in jim damo veselje do tega dela, ki ga tudi plačamo, kadar si zaželimo teh vrtnic. Manj pa je znano, da je ta radič tudi nesiljen, torej v bolj navadni obliki, odličen – in tega priporočamo mi.

Resda potrebuje veliko časa, da se »naredi«, do 140 dni, je pa popolnoma neobčutljiv na mraz. Še več, ta še poudari njegovo izjemno hrustljavost in sladkost. Kulinarično vam bo v veselje, za piko na i pa si potem pozno pozimi privoščite pravo, goriško vrtnico, kajti je dragocenost, ki jo moramo ohranjati. Kako ga jesti? Kot solato, dobro prenaša tudi opekanje, kot užitno posodico za razne namaze. Čudovita rastlina!

Goriška vrtnica (Foto: Elena.Degano/Shutterstock)

Štrucar

Pod dežnikom tega imena se skriva več sodobnejših sort, vsi pa bi jih nemudoma prepoznali zaradi podobnega videza: presenetljivo velikih podolgovatih glav, znotraj katerih se hrustljavi beli listi tesno ovijajo drug okrog drugega.

Tudi pri štrucarju poznamo sorte, ki so za uživanje primerne že po manj kot 90 dnevih, pa zimske, ki potrebujejo nekaj dlje, okrog sto dni. Ampak to je manj pomembno kot dejstvo, da se naravnost imenitno in zelo dolgo obdrži – v kuhariji pa je pravi predvsem za tisti trenutek, ki ga vsi poznamo: ko se nam zares ne da preveč filigransko in dolgotrajno ukvarjati še s solato.

Režemo ga lahko kot salamo, z nekaj potezami, kajti skoraj nikoli se ne zgodi, da bi bil gnil znotraj – odstranimo list ali dva, ki štruco ovijata od zunaj, in to je to. Ostanek, ki ga nismo porabili, v vlažnem časopisnem papirju in vrečki shranimo v hladilnik.

Štrucar (Foto: spinetta/Shutterstock)

Castelfranco

Ta, po naših izkušnjah, ni med najlažjimi za pridelavo, če kateri, potem nam je zgnil ta. Je pa tako lep, da ga leto za letom sadimo in upamo naj najboljše. Ko ga kupimo v trgovini, je castelfranco ponavadi velika ohlapna glava, listi kar malo plahutajo okrog in ga je zato tudi fino imeti na zalogi, kadar se nam s solato mudi. Hitro je otrebljen.

Pri tem nam poleg njegove podobe – kremne barve s simpatičnimi rdečimi pegami – največ pomeni njegov blagi okus. Pri sortah, ki rastejo v domačem, vrtičkarskem okolju, se sicer rado zgodi, da ne bo tako velik, ampak bo tvoril zbit notranji stožec, okrog njega pa rozeto zelenih listov, ki ne bodo prav blagi.

Torej, obstaja verjet­nost, da bo od tega radiča na koncu manj, kot smo pričakovali. Je pa v sodobnejših časih na voljo v vsaj treh različicah, glede na čas, ki mine do trenutka, ko je primeren za pobiranje: zgodnji, srednji in pozni. To mora na embalaži pisati, kajti razlika je v vsaj mesecu dni. Skratka: je težavnejši. Ampak mi ga obožujemo.

Castelfranco (Foto: Ceren Avar/Shutterstock)
Deloindom.si: Poleti bo še čas za setve, a počakajte, da vročina mine

Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed